Zakaj mora ženska doma “videt vse”, moški pa ne?
Stara sem 27 let. Ženske v moji širši rodbini (mama, stara mama, teta…) in okolici (mame od kolegic, sosede) menijo, da mora ženska poskrbet za dom in družino, ker če bi moške čakale, ne bi blo nič. Ne mislim, da je to resnično, sprašujem se, od kod to prepričanje in kakšne moške kot mame vzgajamo oz. podpiramo? 🙂 revčki bogi naj ne bi zmogli toliko kot me? Pa je kaj resnice v tem? Recimo….
Zakaj moram jst videt umazan lijak, drobtine na mizi, plesnivo pašteto v hladilniku, on pa ne? Zakaj lahko medtem ko kuham, zraven še pomijem, on pa samo skuha in potem to stara mama opeva še dva dni, da je skuhal. A je tako pač z mojimi ženskami al je to univerzalno prepričanje, da so moški narjeni za službo, me pa 3v1 za službo, dom pa za otroke?
Zakaj je meni samoumevno, da če zlikam svoje hlače, bom še njegovo srajco, če ne, bom pa čutila slabo vest, on si pa svojo srajco zlika in se pohvali, lej, sam sem zlikal?
To so zgolj stereotipi, o katerih se nemalokrat prepričujejo ženske, da s tem gradijo svoj kompleks večvrednosti v primerjavi z moškimi (navzven to deluje sicer kot jamranje, v bistvu pa gre za samopoveličevanje in hkrati za mazohizem – v resnici precej patetična kombinacija). Ta kompleks je povezan s predpostavko, da so ženske superiorne nad moškimi z zornega kota večopravilnosti – kar pa je prav tako zgolj stereotip. Te stvari nimajo biološke opore v spolu.
Sam sem bil vzgojen tako, da vidim vse, žene pa nered ne moti prav zelo. Je že res, da je v naši patriarhalno naravnani kulturi pogosto tako, da ženske prevzamejo nadzor v gospodinjstvu in vlogo preganjalke v družini (tisti, ki teži partnerju in otrokom, kaj je treba narediti), a ni vedno tako. Pri nas je to moja vloga. Ko partnerja osnujeta družino, se med njima nekako na nezavedni ravni “napiše” pogodba, ki določi vloge. Na to, kako se bo ta pogodba “spisala”, vpliva poleg prej omenjenih kulturnih vplivov še marsikaj, npr. vzgoja, karakter, karierne deformacije …
Spoštovani,
ljudje večino vsega kar delamo, čutimo in mislimo počnemo v službi globokih prepričanj in s tem povezanih vrednot. Nekatera od teh prepričanj so zelo stara, prenašajo se iz roda v rod, nekatera že 10 tisoče let. So kot nekakšni arhetipi, tista prvobitna prepričanja. Prepričanja, ki jih omenjate verjetno spadajo med ta stara. Kakih 20 tisoč let nazaj so bili naši predniki organizirani tako, da so moški skrbeli za lov, bojevanje s sovražnimi plemeni, težja fizična opravila, ženske pa so skrbele za dom otroke in zahtevnejša mentalna opravila. To je bilo seveda zaradi razlik v fizični moči med spoloma. Najbrž je tudi dominanca moškega spola na številnih področjih posledica te zgodovine in enostavno večje fizične moči.
Ker ste tudi sami (kot vsi mi ostali) od prednikov prevzeli nekatere od teh arhetipov, to znotraj vaše psihe deluje kot prisila v smislu: “moram poskrbet za moževo srajco, če ne sem slaba/nevredna žena”. Slaba stran je, da so nekatera od teh starih prepričanj danes manj funkcionalna ali čisto zgrešena in nam kvarijo kvaliteto življenj. Dobra stran pa, da se teh prepričanj lahko začnemo najprej zavedati, potem pa jih postopoma omilimo in se jih na koncu osvobodimo. Hkrati s tem se naučimo tudi uveljaviti svoj interes, čeprav bi imel drugi neke arhetipske predstave o ženskih in moških vlogah. To velja za ženske in za moške. Tudi moški so danes pogosto … na nek način izgubljeni, ker recimo zaradi teh starih prepričanj težko najdejo svojo vlogo in smisel v življenju, v družbi, pri vzgoji otrok itd. To se na primer odraža v problematiki zasvojenosti. Pri nas je okrog 220.000 alkoholikov, kar je praktično vsaka četrta družina.
Skratka zadeve se da razrešiti pri sebi ter poskrbeti zase na način, ki ni žaljiv do drugega spola, npr. “revčki bogi ne zmorejo toliko kot me” ali “ženska je za štedilnik”. Odgovor na vaše vprašanje: “Zakaj mora ženska doma “videt vse”, moški pa ne?” je spet vprašanje: Kdo misli, da mora? Moški, vi, oba, družba? Jaz ne in večina moških, ki jih poznam, tudi ne 🙂
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Zanimivo, jest pa izhajam iz okolij, kjer je samoumevno, da se hčerkam vse financira ob študiju, ko doštudirajo, se jim malodane kupi celo stanovanje ipd. Vse poriva in vzgaja princeske, ki so opravilno nesposobne.
Za fante pa je avtomatsko, da morajo delati od konca srednje šole naprej, da bi dobili denar za nakup avtomobila, ali pa kakršnokoli pomoč pri nakupu stanovanja ipd., se lahko samo sanja, ker je pač moški in moški se mora znajti…
Bistvo, so neki ekstremni sistemi, ki vzgajajo nesposobneže-moške, ter so neki sistemi, ki vzgajajo nesposobne ženske. Važno je da to vidiš in da boš sama delala drugače.
In ja, mi je zanimivo, da se mi nikdar ne srečamo, ker bi bilo življenje izjemno preprosto.