Atopijski dermatitis (AD) je najpogostejša vnetna bolezni kože, ki prizadene približno 13 odstotkov otrok in 7 odstotkov odraslih povsod po svetu. Zanjo sta značilni raznolikost kliničnega izražanja in zapleten patofiziološki mehanizem.
Pri večini se pojavi v otroštvu
Patogeneza bolezni je zelo kompleksna in sestavljena iz več dejavnikov, vključuje pa moteno delovanje kožne pregrade, moteno delovanje imunskega sistema in okoljske interakcije, kot so spremenjen mikrobiom kože, dražeče snovi in alergeni. AD lahko vztraja iz otroštva do odrasle dobe, ali pa se v odrasli dobi začne ali ponovno pojavi. Pri približno 85 odstotkih se razvije do petega leta starosti, pri 70 odstotkih pa se do adolescence izboljša. AD je praviloma prva v razvoju atopijskih bolezni, ki vključujejo alergijski rinokonjunktivitis, astmo in AD, pri bolnikih z AD pa pogosteje opazujemo tudi preobčutljivosti na hrano.
Bolezen močno vpliva na bolnikovo življenje, zmerna do huda oblika AD pa je lahko povezana z depresijo, anksioznostjo in zmanjšano kakovostjo življenja.
Bolezni, ki so podobne AD je veliko
Specifičnih diagnostičnih laboratorijskih označevalcev za diagnozo AD ni, tako bolezen diagnosticiramo klinično. Prav tako ni na voljo splošno sprejetega soglasja za opredelitev diagnoze, je pa diagnostična moč izkušenega zdravnika boljša od razpoložljivih diagnostičnih meril. Ena izmed najpogosteje uporabljenih so Hanifinova in Rajkova merila, ki vključujejo srbež (pruritus), značilne morfološke spremembe in razporeditev, kronični ali kronični ponavljajoči se potek ter osebno ali družinsko anamnezo atopije (potrebni 3 od 4), poleg tega pa še tri manj pomembna merila s seznama enaindvajsetih. Pomembni so tudi rezultati alergoloških testov in laboratorijskih preiskav, s katerimi skušamo opredeliti morebitne dejavnike, ki bolezen poslabšajo. Bolezni, ki so podobne AD, je veliko, in med drugimi vključuejo iritantni ali alergijski kontaktni dermatitis, luskavico, seboroični dermatitis, fotodermatoze, primarne imunske pomanjkljivosti in različne okužbe.
Kožne spremembe odvisne od starostnega obdobja
Klinično so za AD značilne simetrične, neostro omejene ekcematoidne spremembe z rdečino, mehurčki in rosenjem v akutni fazi vnetja ter bunčicami, lihenifikacijo, krustami in luščenjem v fazi kroničnega vnetja. Pogosteje se pojavljajo bakterijske, glivične in virusne okužbe kože, ki spremenijo osnovno klinično sliko bolezni. Ob hujših poslabšanjih lahko opazujemo eritrodermijo (pordelost celotne ali skoraj celotne površine kože).
Za AD sta značilna izrazit srbež in kroničen potek, kožne spremembe pa se razlikujejo glede na različna starostna obdobja. Pri dojenčkih najpogosteje opazujemo spremembe v predelu obraza in vratu, pri šolskih otrocih, mladostikih in odraslih se pojavijo vnetna žarišča v komolčnih in kolenskih kotanjah, na hrbtnih straneh rok, nog in prstov. Pri adolescentih in odraslih je prizadeta koža obraza, vratu in pod mečicami uhljev.
Za merjenje resnosti bolezni se uporabljajo različna orodja, ki vključujejo objektivne značilnosti, subjektivne značilnosti bolezni ali oboje. Za splošno oceno aktivnosti bolezni moramo upoštevati tako objektivne kot subjektivne klinične simptome in znake, saj oboji prispevajo k stopnji prizadetosti.
Zdravljenje
Pri zdravljenju je uveljavljen proaktivni pristop, ki vključuje izobraževanje bolnika o bolezni ter načrtu zdravljenja, izogibanje dejavnikom, ki bolezen poslabšajo, redno uporabo negovalnih pripravkov in protivnetno terapijo za nadzor vnetja, ki se mora ustrezno uporabljati. V kolikor AD ni mogoče obvladati z negovalnimi pripravki, se omejeno časovno obdobje prvotno priporočajo topikalni kortikosteroidi in topikalni zaviralci kalcinevrina. Le-ti se med sabo razlikujejo po jakosti in mazilni podlagi, kar moramo upoštevati pri načrtu zdravljenja. V kolikor se spremembe ponavljajo pogosto, se svetuje proaktivno zdravljenje s topikalnimi kortikosteroidi ali topikalnimi zaviralci kalcinevrina dva do trikrat tedensko.
V primeru zmernih do hudih oblik bolezni pa so na voljo fototerapija in sistemska zdravila: biološka zdravila (monoklonsko protitelo) in imunosupresivi, ki so male molekule (ciklosporin, metotreksat, azatioprin, mikofenolat, zaviralci Janus kinaz).
