Praznični december za mnoge velja za najlepši in najbolj čaroben mesec v letu, čas veselja, druženja in miru ter čas, ko namenimo pozornost svojim prijateljem in družini. Za mnoge pa je to obdobje izjemno težko, saj zaradi hitrega decembrskega tempa, pritiska, da morajo izgledati srečno in nasmejano, pomanjkanja časa, organiziranja obdarovanj in praznovanj, doživljajo stres, anksioznost in druga negativna čustva.
Zlasti občutki osamljenosti so eden izmed razlogov, zaradi katerega si v prazničnem času ob koncu leta mnogi želijo, da bi se kar najhitreje prebili skozi to obdobje. O osamljenosti govorimo, kadar je posameznikovo omrežje socialnih odnosov manjše ali manj zadovoljujoče, kot si želi. Osamljenost ne pomeni, da so drugi ljudje fizično odsotni, ampak pomeni odsotnost globljih in trajnejših socialnih stikov z drugimi ljudmi.
Poznamo tri vrste osamljenosti, in sicer: socialna osamljenost, čustvena osamljenost in eksistencialna osamljenost.
Kaj je osamljenost?
Osamljenost lahko doživimo po dveh poteh – nenadoma ali postopoma. Nenaden občutek osamljenosti je zelo pogost, kadar sovpada z izgubo bližnje osebe ali intimnega odnosa. Lahko pa se osamljenost razvije tudi postopoma – ko smo vedno manj aktivni, se ne znamo ali se ne zmoremo vključiti v družbo, ki nas obdaja,” navaja Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ). “Osamljenost lahko doživimo tudi, kadar imamo krog ljudi, ki jih imamo radi in imajo oni radi nas, torej tudi, ko smo v družbi. In nič ni narobe s tem. Osamljenost v tem primeru nastopi, kadar živimo brez občutka čustvene povezanosti z našimi bližnjimi,” dodajajo.
Vrste osamljenosti
Socialna osamljenost je občutek, ki izvira iz pomanjkanja medosebnih odnosov, pogosto zaradi družbene izolacije. Izkusimo jo lahko, če se ne počutimo povezane s svojo družino/prijatelji ali pa družbene mreže sploh nimamo. Dejavniki tveganja za razvoj socialne osamljenosti so:
- redko sodelovanje v skupnih družbenih aktivnostih,
- težave v medosebnih odnosih (npr. konflikti, nezaupanje, slaba komunikacija),
- spremembe v življenju (npr. selitev v drug kraj),
- gibalna oviranost,
- stigmatizacija ali diskriminacija, na podlagi katerih smo lahko izključeni iz družbe.
Socialno osamljenost pogosto spremljajo občutki žalosti, strahu in slabe samopodobe, ki so posledica pomanjkanja družbenih aktivnosti.
Čustvena osamljenost je občutek, ki izvira iz pomanjkanja kvalitetnih družbenih odnosov. Pomembna razlika s socialno osamljenostjo je, da tukaj ne gre za fizično izolacijo, temveč za občutek, da nam manjka oseba, s katero bi lahko delili svoja čustva, misli, izkušnje ipd. Dejavniki tveganja za razvoj čustvene osamljenosti so:
- izguba ljubljene osebe,
- težave v medosebnih odnosih (npr. konflikti, nezaupanje, slaba komunikacija),
- spremembe v življenju (npr. selitev v drug kraj),
- pomanjkanje intimnih povezav
Čustveno osamljenost pogosto spremljajo občutki izoliranosti, praznine, zapuščenosti, lastne nezadostnosti in nerazumljenosti, ki so povezani z zmanjšanim obsegom čustvenih interakcij.
Eksistencialna osamljenost je občutek, ki se lahko pojavi, ko posameznik razmišlja o svojem mestu v svetu, smislu svojega življenja, o smrti in o drugih večjih vprašanjih svojega obstoja. Eksistencialna osamljenost ni nujno povezana s fizično ločenostjo (izoliranostjo) od drugih ljudi, temveč z notranjim občutkom neizogibne samote, ki izvira iz globokih eksistencialnih vprašanj.
Oseba, ki doživlja eksistencialno osamljenost, se lahko počuti, kot da ne more deliti svojih najglobljih misli, občutkov in vprašanj z drugimi, ker gre za izrazito osebne poglede na življenje. To lahko vodi v razvoj občutkov strahu, anksioznosti in odtujitve od drugih.
Kako si lahko pomagamo?
Če se soočamo z občutkom osamljenosti, je to nekaj povsem normalnega. Vsak od nas se kdaj počuti osamljenega. Problematično je lahko, kadar ta občutek traja dalj časa oz. se ga ne moremo znebiti, pojasnjujejo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, kjer navajajo nekaj nasvetov, kako lahko zmanjšamo ta težek občutek.
Kot prvo se naučimo biti zadovoljni z družbo nas samih. Širok socialni krog ljudi, ki nas obdaja, ni nobeno zagotovilo, da se ne bomo počutili osamljene. Zato je pomembno, da se naučimo počutiti lagodno v lastni družbi, saj tako ne bomo vztrajali v konfliktnih odnosih ali odnosih, ki nas obremenjujejo.
Da smo zadovoljni v lastni družbi se lahko naučimo postopno:
- razmislimo, katere aktivnosti nas osrečujejo in se jim posvetimo – npr. učenje nove veščine, sprehod v naravi, obisk tržnice
- pomaga nam lahko, da pri izvajanju vsakodnevnih aktivnosti v ozadju poslušamo radio, televizijo itd.
- pustimo si čas, da postanemo zadovoljni v lastni družbi
- pri iskanju zamisli za nove aktivnosti nam lahko pomagajo družinski člani, prijatelji, sosedje, itd.
Pomembno je, da se zavedamo pomena, da ohranjamo stike in se ne umaknemo od drugih. Torej, pomembno je ohranjati ravnovesje med časom, ki ga namenjamo bližnjim in časom, ki ga preživimo sami.
