Ali ima še kdo težave z navezovanjem?

Gre nekoliko takole. Razmerja si želiš, veš točno koga si želiš kot partnerja, tako da samega koncepta razmerja te ni strah. Vendar, ko najdeš osebo, ki se zdi povsem popolna, glede na to kaj si želiš, se želiš umakniti takoj, ko nekaj kaže na to, da bi se iz tega lahko razvilo kaj resnega. Celo upaš, da te oseba preneha imeti rada in najdeš nek razlog, da se situacija zaključi.

Pogosto se ti dozdeva, da te je strah začeti razmerje z nekom, ker morda boš s tem izgubil priložnost za nekoga boljšega. Hkrati si ne želiš hitro razpravljati o vlogah in prihodnosti z morebitnim partnerjem, ker ti takšni pogovori dajejo občutek nelagodja.

Ko pomisliš, da bi izgubil osebo, s katero se zdi, da želi s teboj v razmerje, ne čutiš nič, niti malo žalosti.

Ali ima kdo podobno situacijo? Kako se s tem spopasti?

Verjamem, da si dobra oseba. Zato odpisujem. Odnos ni samo čustvo/navezanost v stilu “oh rada bi bila zaljubljena” ampak odločitev in delo na sebi. Kakšna se ti oseba zdi in kakšna je v resnici, je ponavadi velika razlika, ker jo na začetku idealiziraš. Če iščeš perfekt fanta in ti je škoda bit s tem, je to mogoče malo problem. Predlagam pogled v otroštvo in odnos z očetom. Če si pripravljena iti skoz konflikte in vlagat čas, super. Če ti je škoda, ne ga met za norca. Tudi fantje imamo čustva. Ne to kritika nate, ampak na splošno govorim.

Mimogrede. Tudi on ima možnost izbrati “boljšo”. Kaj sploh je boljši/boljša. Odločitev za odnos je zaveza, ne glede na to, če potem vmes spoznaš nekoga/se zaljubiš v nekoga. Kako bi se pa ti počutila, če bi ti on rekel, ja bi bil s tabo, ampak se bojim, da bom zapravljal čas s tabo, ker si zaslužim/lahko dobim boljšo. Kaj bi si mislila o njem? Ne glede na vse, iskren pogovor je zlata vreden.

Definitivno imaš izbiro. Jaz se bi vprašal, bom pripravljen živet s posledicami odločitve?