Pozdravljeni,

Sem v obdobju okrevanja po izgorelosti (ni bil adrenalin zlom). V zadnjih mesecih se mi zdi sem res veliko naredila na sebi, tudi z branjem vaše izkušnje, ostalih na forumu, strokovnimi članki, tudi knjigami, hodim tudi k psihologinji in psihiatrinji, moram reči da so mi res v ključnem trenutku vsi omenjeni ponudili vso podporo. V izgorelost me je tako kot vse nas pripeljalo pretirano angažiranje in dokazovanje, strah pred kritiko,želja po priznanju itd. Od začetka leta sem v novi službi in resnično so mi samo nalagali in nalagali kljub mojim opozorilom, prošnjam itd, da tega dolgo ne bom več zmogla, hitela sem ves cas, da bi končno osvojila vse pa je bilo vedno več vsega, nikol konec in dovolj. Na koncu, preden sem se zlomila, so šli celo nad mene, da morajo biti stvari narejene, ko sem se ustavila oz sem pustila, da stvari niso narejene. Nabiralo se mi je dobre pol leta (doma imam tudi dva majhna otroka in se zavedam da nisem v najboljši formi, da kar nekaj tudi družina pobere energije)., pojavljali so se mi vsi tipični znaki najprej huda utrujenost, ki je prišla tako daleč, da sem komaj vstajala zjutraj, 2 tedna dopusta ni bilo dovolj, vse telo me je bolelo, megla v glavi, raztresenost, občutek da se utapljam, vikende sem večinoma preležala…potem so se začele pojavljati še psihične težave tesnoba, razdražljivost, samomorilne misli, … Ko sem prišla iz bolniške so mi rekli, da ne verjamejo, da to ne more biti tako v kratkem času, da nisem delala nadur, da imam zagotovo osebne težave, da noben na tem delovnem mestu pred mano ni kaj takega rekel, da ni bil nihče preobremenjen, da od rutinskega dela ne moreš izgoreti, vsi so se čudili, da bi imela toliko dela..pa še druge razloge so v meni iskali vse možno kje je v meni razlog za tako stanje. Že pred tem, ko sem večkrat omenila, da je vsega preveč so mi rekli, da se sama naprezam, da hočem imeti vse narejeno itd. Ko sem spustila iz rok, sem jih pa slišala da mora biti narejeno.

Od takrat me nikoli nihče ne vpraša kako sem, mojega stanja ne priznavajo, občutek pa imam kot bi ves svoj gnev zlili name. Glede na vse povedano, dvomim vase, kje sem ga polomila, saj so se nekako cel kolektiv proti meni obrnil. Ali mislite, da lahko človek izgori brez da dela nadure (v povprečju, torej kakšen dan delaš več in drugi dan manj) ampak ves čas v službi hiti in se trudi, pohvale nisem dobila niti ene, samo pritiske kaj še vse moram, prav tako nobenega razumevanja, da sem na novo. Poleg tega je nadarjena tako prijazna, deluje razumevajoča, sočutna…želi pa vse vedeti o zaposlenih, tudi privatne zadeve, o njej ne vemo ničesar. Ne vem zakaj, ampak sploh si ne morem razjasniti situacije in zavzeti stališča, niham nekako med tem da sem jezna na njih, zelo jezna, pa med tem, ko delujejo res prijazni, razumevajoči, da mogoce sem pa imela jaz napačen pristop. Velika uganka so mi, rada pa bi si razjasnila to situacijo, ker je toliko dvoumnih zadev, oni pravijo eno, jaz vidim in čutim drugo.. nikoli še ni bilo tako močna vrzel med tem kar vidim in da bi drugi trdili čisto nasprotno in zato dvomim vase. Osebnih težav kakšnih posebno pretresljivih nimam, razen dva aktivna otroka, podpore staršev res nimava ne iz ene ne iz druge strani, midva s partnerjem se dobro razumeva.

Hvaležna bom vašega mnenja, hvala.

Spoštovani,

dobro za vas, da raziskujete notranje in zunanje vzroke svoje težave. Pa seveda, da ste se obrnili na psihologinjo in psihiatrinjo. Še posebej je to pomembno, če ste razmišljali o samomoru. Vaše življenje je najvišja vrednota in to brezpogojno. No, razen mogoče življenje lastnih otrok, ampak to je že druga tema.

Vprašali ste “Ali mislite, da lahko človek izgori brez da dela nadure (v povprečju, torej kakšen dan delaš več in drugi dan manj) ampak ves čas v službi hiti in se trudi”. Tega ne samo mislim, ampak tudi vem. Študije so pokazale, da je med brezposelnimi osebami (ki sploh ne delajo v službi) praktično enaka pojavnost izgorelosti kot med zaposlenimi. To je tudi logično, saj se lahko psiho-fizični sistem izčrpava zaradi številnih drugih faktorjih kot samo teh, strogo vezanih na službo. Sami ste nekatere od njih lepo zapisali. Tudi v mojem primeru je bilo tako. Tik pred tem, ko mi je bilo najhuje, sem delal manj kot 8h in tudi meni so rekli “ja, od česa si pa ti izgorel?”.

Kot rečeno, super, da ste se obrnili na strokovnjake. Je pa iz vašega zapisa videti, da bi vam v nadaljevanju koristilo nekaj pogovorov z usposobljenim psihoterapevtom. Kar je videti, da manjka, in bi dosegli v takem procesu je:
– najprej dodaten uvid v lastno psihološko logiko, s katero ste si pridelali in sedaj vzdržujete opisano težavo
– razumeli boste svoje notranje konflikte (jeza na druge – hvaležnost drugim, dvom v lastno presojo in svoje pristope). Lahko jih boste razrešili. Razumeli boste tudi notranje konflikte sodelavcev. Recimo na eni strani podporo pri zdravstveni težavi, na drugi pa frustracijo, ker ne naredite toliko kot oni pričakujejo.
– uvideli boste kako in zakaj se vzdržujete v poziciji nemoči (od drugih pričakujete pohvale, priznavanje vaše težave, dovoljenje da upravljate s svojimi viri, …)
– uvideli boste kakšna je vaša dejanska odrasla moč in pridobili dodatna komunikacijska orodja kako to moč uveljaviti v odnosih s sodelavci. To vam bo zelo prav prišlo tudi pri vzgoji otrok. Običajno se taka pozicija manj močnega starša odraža v težavah pri vzgoji.
– na konci takega procesa sledi integracija notranjih psiholoških faktorjev v bolj odraslo, močnejšo pozicijo, posledično veliko manjše notranje pritiske, manjšo občutljivost na sporočila drugih, večjo avtonomijo ter trening dodatnih učinkovitejši komunikacijskih orodij za bolj kvalitetne odnose. Zraven pride tudi učinkovitejše upravljanje z zunanjimi faktorji (naloge, obremenitve, roki, dogovori, ustrezna nagrada, …) Postopna rehabilitacija po izgorelosti je nekako kar stranski učinek tega procesa. Hkrati je to zagotovilo, da nikoli več ne skočimo v isto luknjo.

Le kot informacijo dodam, da je ‘adrenalni zlom’ le izraz, ki so ga nekateri avtorji več ali manj neuspešno poskušali uveljaviti. Izkazalo se je, na kratko rečeno – da ne obstaja. Ta sindrom (skupek pojavov), ki ga opisujemo z izrazom izgorelost ni niti adrenalni, niti ne gre za nikakršen zlom. Res je, da se v nekaterih primerih izmeri spremenjene nivoje kortizola. Vendar se izkaže, da je to za razumevanje in razrešitev te težave več ali manj nepomembno. Da je ‘adrenalni zlom’ mit je na kratko pojasnjeno tukaj: https://en.wikipedia.org/wiki/Adrenal_fatigue. Seveda pa mora medicina v vsakem primeru spremljati telesne znake, da smo lahko z dovolj veliko verjetnostjo prepričani, da je obravnavana težava psihološkega izvora in ne telesnega.

Toliko na tem mestu.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić