Špela Sečnik je delovna in Bownova terapevtka, ki se je skoraj rodila z željo, da bi pomagala ljudem. Najprej starejšim, ki so že zgubljali svoje mentalne in telesne sposobnosti, kasneje vsem, ki se srečajo s težavami pri gibanju in bolečinami v telesu zaradi najrazličnejših vzrokov. Ni pomislila, da je ob tem preveč pozabila na sebe in da jo bo življenje tako grobo soočilo – živi svojo resnico ali se vdaj.
Trenutek, ko ste izvedeli za diagnozo rak dojk, vam je spremenil življenje. Kako močno je zamajal vaše temelje?
Trenutek, ko me je 6 zdravnikov posedlo na stol sredi sobe in mi začelo govoriti o diagnozi, je bil najbolj grozen v mojem življenju. Ne vem, kaj vse so govorili, slišala sem le rak in odstranitev cele leve dojke z rekonstrukcijo. Solze so lile. Nisem mogla dojeti, da se to res dogaja meni.
Prepričana sem bila, da je prozorna tekočina, ki mi je že nekaj časa tekla iz dojke, posledica mojega dela z dojenčki in da bi lahko bila dojilja. Tipala sem zatrdline, za katere sem mislila, da so žleze. Nikoli nisem pomislila, da bi lahko bil to rak. Mesec in pol preiskav pred potrditvijo diagnoze sem bila mirna in zaupala, da bo vse ok. Potem pa to. V trenutku sem se počutila izdano od same sebe. Počutila sem se krivo. Živela sem v zavedanju, da če se zavestno ukvarjaš s svojim življenjem, si realno ustvariš svoje pogoje za delo, delaš na sebi, iščeš vzroke za svoja čustvena stanja, se kaj takega ne more zgoditi.
V prvih dneh bi se najraje izbrisala iz sveta. Pa ne umrla. Izginila.
Ironično je to, da v svojem telesu nisem občutila bolezni, povedali pa so mi za diagnozo, ki je lahko smrtna. Ni mi šlo skupaj. Počutila sem se, da mi na čelu piše: »Imam raka in sem zajebala«.
Kako ste se soočili z bremenom bolezni in vsem, kar je prinesla s seboj?
V prvih dneh mi je bilo zelo težko. Mislim, da sem večino časa prejokala. Iz mene so neprestano lile solze. Nisem hotela dojeti, da se to res dogaja meni. Nisem se hotela soočiti s tem. Najbolj mi je stal ob strani partner in tiste prijateljice, ki so vedele, da hodim na preiskave. Nisem hotela, da ve cel svet. Bil je šok za vse, ker se je vsem nam zdelo, da ne ustrezam pogojem za raka.
Spomnim se, da sem vsem prepovedala, da me pomilujejo in gojijo strah do moje diagnoze. Po naravni sem zelo senzibilna, občutljiva in nisem prenesla teh občutkov od drugih.
Najtežje mi je bilo povedati staršem. Vedela sem, da morata vedeti, čeprav ne bosta znala govoriti o tem. Še danes je tako. Sprejela sem, da se vsak sooča na svoj način in naučila sem se ne obsojati tega. In odpustiti. Otrokom sva povedala skupaj.
Prednost je v tem, da otroci nimajo predsodkov o sami bolezni. Soočila sem jih z resnico, o tem kakšna operacija me čaka. Takrat 7 letni sin ni želel izgubiti moje »joške«. Dejal je, da bo odrezano joško vzel in jo imel zase.
Vedno sem zaupala v samo zdravilno inteligenco naših teles. Sem tudi zdravstvena delavka, a sem izstopila iz sistema. Nikoli nisem posegala po tabletah, vse sem znala urediti sama, na naraven način. Tudi poslovno se ukvarjam s tem. Zato me je diagnoza tako šokirala. Mesec in pol po operaciji sem zavrnila kemoterapijo in obsevanje. Občutek sem imela, do bom po tem res bolna. Ni bilo to v skladu z mano, z mojo dušo. Potrebovala sem ogromno miru in notranjega stika s seboj. Res sem si vzela čas, da sem ponotranjila vse občutke in sprejela odločitve iz sebe.
Na nek način sem delovala egoistično, a izhajala sem iz svoje lastne resničnosti. Nisem dovolila, da strahovi, predsodki, uradna doktrina zdravljenja vplivajo name. Vedela sem, da izbiram svojo lastno pot. Sprejela sem odločitev iz ljubezni, ne iz strahu. Dojela sem, da imamo na tem svetu le dve možnosti – ali delujemo iz strahu ali iz ljubezni. In to čisto pri vsem, kar se nam dogaja.
Sprejela sem zaupanje v življenje in vero v čudeže. Zelo me je bilo tudi strah, “kaj pa če…” Imam dva fantka, ki me potrebujeta. Tudi tu sem postala močna v zaupanju, da bo za vse poskrbljeno. Sprejela sem, da sem ključni faktor jaz sama. Seveda sem sprejemala pomoč, ampak po svojih odločitvah. Odločila sem se za operacijo z rekonstrukcijo in detox na ayurvedski način. Imam srečo, da imam okoli sebe prave ljudi.
“Sprejela sem, da sem ključni faktor jaz sama. Seveda sem sprejemala pomoč, ampak po svojih odločitvah.”
Špela Sečnik
Prišla sem z to zavestjo na ta svet, da nismo le fizična bitja. Smo duhovna bitja v človeški podobi. Jasno mi je bilo, da je tu potrebno zdraviti dušo, čustva, moj um. Da se je zataknilo na teh nivojih, da je tu potrebno preoblikovanje. Da, preoblikovanje preživetega, zastarelega, bolnega v zdravo in pretočno z življenjsko silo.
Dejstvo je, da živimo v svetu vibracij. Mi vibriramo, vsako gibanje povzroča vibracijo, planet vibrira. In vibracija spreminja materijo. In naše telo je materija. In najlepše vibracije se dogajajo na nivoji čiste ljubezni, ljubečega srca. Ampak tu ne gre le za besede, vse to se učim doživljat v čutenju. Tudi moja psihoterapevtka pravi, da je rak znak zamrznitve nekega dela sebe. To raziskujem na nivoju telesne psihoterapije in mi pomaga. Vmes sem tudi zamenjala psihoterapevtko.
V času ajurvedskega zdravljenja mi je bila psihoterapija vsak teden preveč. Toliko se mi je dogajalo pri samem fizičnem čiščenju, da je bilo za psiho preveč. Terapevtka ni sprejela, da bi se dobili na 14 dni, zato sva zaključili. V takih primerih se mi zdi res ključno, da sem poslušala sebe.
O sami diagnozi nisem raziskovala po spletu. Posegala sem po literaturi, ki je opisovala čudežne ozdravitve. Zelo mi je pomagala knjiga od Anite Moorjani Iz roba smrti v pravi jaz. Iskala sem zgodbe ljudi, ki so ozdraveli. Veliko sem hodila v Posočje na retrete (obnove) v naravi, ob reko Sočo. Iskala sem družbo ljudi, ki so verjeli v moč čudežev. Vse to mi je pomagalo.
Kakšno je vaše življenje zdaj, tri leta po tem, ko so vam povedali, da imate raka dojke?
Ja, točno tri leta je od tega. Na začetku sem se zelo držala diete in spremenila jedilnik, čeprav smo tudi prej jedli dovolj zdravo in domačo hrano. Mesa sem že prej jedla zelo malo, sedaj ga sploh ne. Na neki točki se mi je vse uprlo; vsi prehranski dodatki, hrana. Z vsemi pravili sem bila prav že nasilna do sebe. Dojela sem, da ni pravila za bolezen ali zdravje, ki bi ustrezalo vsem.
Že prej sem rada kaj zapisala, potem pa sem redno začela pisati dnevnik, da sem lažje prizemljila vse kar se mi je dogajalo. Zelo zdravilno mi je bilo pisanje pesmi. Vsako besedo sem izčiščevala toliko časa, dokler ni bila dovolj jasna. Iz vseh teh zapisov je nastala čisto moja prava knjiga z naslovom Nežna moč. Knjiga je bila moje zdravilo in vem, da je tudi za koga drugega.
Kako danes živim? Zelo sem hvaležna mojemu partnerju, da mi je omogočil, da sem lahko imela veliko časa zase in da sem svoje delo lahko dala na stran. Čeprav sem vmes sprejemala določene vloge, ravno zato, da so me ohranjale »na površju«. Vmes sem tudi razmišljala, da opustim svoje delo, ker sem izgubila skoraj vse stranke.
“Ukvarjala sem se z občutkom krivde, da nisem dobra terapevtka, ker sem sama zbolela. Ostajam v tem, ker je to moja strast in vem, da lahko zaradi lastnih izkušenj ljudi še bolj podprem.”
Vsak dan se spomnim zahvalit za vse. Biti resnično hvaležna. Ugotavljam, da ni dobrih ali slabih stvari, so le izkušnje. Dovolim, da sila življenja teče skozi mene in da čim manj izgubljam energije za negativna čustva. Seveda kdaj pride strah, kaj če se bolezen vrne…. Ampak ga preoblikujem. Naučila sem se tudi občutiti vsa čustva, jim dati prostor, jih negovati, a ne ujčkati predolgo.
Sedaj si res dovolim in resnično pokažem, kdo sem. Prej sem se vedno malo skrivala, da sem ustrezala. Lahko rečem, da me je bolezen prisilila, da popolnoma zaupam v svojo moč. Močno me je spreletelo spoznanje, da sem le jaz odgovorna zase. Že s samo knjigo sem se zelo razgalila. Ni me strah, kaj bodo rekli drugi. Uživam v svojih kreacijah in veseli me, da se s tem dotikam drugih duš. Vedno bolj me nagovarja lahkotnost, preprostost, pristna radost, veselje, zdrava kmečka pamet, spoštovanje in sprejemanje drug drugega, postavljanje zdravih mej. Najprej pa sem luč sebi in mojim fantom. Nisem odgovorna za druge. Sem pa pripravljena z odprtim srcem podpreti.
Ne glede na vse vem, da nič ne vem. V meni je hrepenenje, da se kvalitetno postaram. Da bom zrela, sočna, modra baba, h kateri se bodo moji otroci, vnuki in drugi z veseljem vračali.
Utrinek iz knjige:
Povem jima, da se je v moji dojki naredila bula in da mi bodo zaradi tega odstranili vso dojko … »Ampak še vedno bom enaka vajina mamica …« – »Kaj, odrezali ti bodo joško in jo dali v smeti?« komentira starejši, mlajši pa doda: »Ne dam tvoje joške! Če jo vržejo v smeti, jo bom našel in bo moja. Kaj bodo tvoje nove joške električne in bodo kar same švigale gor in dol?«