Delo psihoterapevta vsak vidi drugače. Tako posamezni izvajalci, kot uporabniki storitev in tisti, ki še nikoli niso bili na psihoterapiji in jo poznajo le iz filmov.
Za ta plemeniti poklic me je prva navdušila prof. dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, predavateljica na Fakulteti za socialno delo. Bila je izjemna predavateljica, opisovala je primere iz svoje prakse in zdelo se mi je, da je vedno lahko uspešno prispevala k reševanju še tako kompleksne družinske drame. Študente nas je velikokrat postavljala v različne vloge, nekatere izmišljene, druge stvarne. Ob tem smo spoznavali sami sebe in človeka kot bitje več razsežnosti, od telesne, psihološke do duhovne.
Moja ljubezen do psihoterapije še gori in danes, ob svetovnem dnevu duševnega zdravja, spet prižigam iskro upanja, da se področje psihoterapije uredi. Za mnogo manj tvegane in odgovorne poklice obstajajo predpisi, kdo in pod kakšnimi pogoji jih lahko opravljajo.
Za psihoterapevta, ki mu človek v zdravstveni in/ali socialno psihološki stiski položi svoje življenje v roke, pač ni tako. Zakaj je stanje neurejeno, smo letos, tako kot v intervalih v preteklih treh desetletjih, prebrali že večkrat. Verjetno ste si tudi sami ustvarili svojo sliko, ki temelji na tem, katere informacije so vas dosegle.
Psihiatre skrbi, da bi psihoterapijo izvajali neizobraženi kadri
Pred slabim mesecem je Združenje psihiatrov pri Slovenskem zdravniškem društvu medijem poslalo sporočilo, v katerem je izrazilo zaskrbljenost nad stališči vodje skupine za pripravo Zakona o psihoterapiji (op. AV: prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek) “o predvidenem vključevanju oseb brez izobrazbe znotraj zdravstvenega sistema v proces psihoterapevtske obravnave ene najbolj ranljivih skupin, to je oseb s psihičnimi motnjami.” Opozorili so še, da “tovrsten poizkus ni niti etično sprejemljiv, niti strokovno utemeljen in predstavlja tveganje za osebe, ki bi sodelovale v takem eksperimentu, še zlasti v kolikor naj bi bili vključeni mladi s psihičnimi motnjami, za katerih obravnavo naj bi bili najbolj primerni mladi terapevti.”
Zgornja izjava je zaskrbljujoča, če pomislimo, da bi delo psihoterapevta izvajali neusposobljeni terapevti brez izobrazbe. V nadaljevanju izjave ta status brez izobrazbe pojasnijo: “Menimo, da je za posege v zakonodajo, ki ureja zdravljenje oseb s psihičnimi motnjami potrebno tovrstne posege uskladiti z medicinsko stroko in odpraviti nedopustna tveganja, ki nastanejo ob sprejemanju zakonov brez sodelovanja strokovnih združenj, kot se to dogaja z novelo Zakona o duševnem zdravju. Poudarjamo, da je psihoterapija pomembna metoda zdravljenja in sodi tako zgodovinsko kot aktualno v domeno medicine.”
Skrb psihiatrov je na mestu in nedopustno je, da bi psihoterapijo opravljali neusposobljeni strokovnjaki. Vendar je slika v resničnem življenju lahko popolnoma drugačna. Psihoterapijo izvajajo v večini primerov visoko usposobljeni strokovnjaki, ki pa niso po merilih psihiatrov in kliničnih psihologov. Ozadje tega pojasnjuje Irena Kosovel, pravnica, družinska mediatorka in psihoterapevtka, ki je v letih 2006 do 2010 vodila prvo delovno skupino za pripravo zakona o psihoterapevtski dejavnosti pri Ministrstvu za zdravje. V intervjuju je Vandi Levstik za Žurnal24.si povedala:
“Veliko tistih, ki zagovarjajo, da so psihoterapevti lahko le zdravniki in psihologi, ima koncesijske ambulante, s katerimi služijo tudi po 15 tisoč evrov na mesec.”
Irena Kosovel, pravnica, družinska mediatorka in psihoterapevtka
Bi to lahko bil eden od pomembnih razlogov, zakaj tak razkorak med psihoterapevti na eni ter kliničnimi psihologi in psihiatri na drugi strani? Zakaj slednji ne bi dovolili opravljati poklica ljudem, ki so se zanj usposabljali? Odgovora nismo našli v desetletjih razprav in verjetno ga ne bomo v kratkem.
Kaj bi prinesel Zakon o psihoterapiji?
Irena Kosovel pojasnjuje, da zakon prinaša poklic psihoterapevta, ki danes ne obstaja, akademizacijo, to je študij na fakulteti po srednji šoli, psihoterapevtsko zbornico, dolgo prehodno obdobje in uvajanje psihoterapevtskega poklica v različne resorje družbe. Verjame, da le tak zakon lahko prinesel red, ker bo določil, kdo je lahko psihoterapevt ter kakšna izobrazba, kompetence in sposobnosti so za ta poklic potrebne. Končno bo reguliral poklic, kar zdaj ni mogoče.
Trenutno čakamo, da objavijo predlog osnutka predloga zakona. Upamo lahko, da ne bomo po tem, ko bo zagledal luč sveta in bo odprta javna razprava, še dlje od cilja – njegove realizacije in se ne bo ponovilo in na hitro odvrtelo novih 25 let.
Naj se uresniči želja in vas ob naslednjem svetovnem dnevu duševnega zdravja, ki ga vsako leto obeležujemo 10. oktobra, ne bomo več obremenjevali s sporom med strokovnjaki.
Duševno zdravje je temelj zdravja in dobrobiti človekovega doživljanja življenja. Če imamo krepko duševno zdravje, se nas problemi ne dotaknejo tako močno in hitreje najdemo rešitve. Če je naše duševno zdravje šibko, žal tudi v idealnih življenjskih pogojih najdemo nerešljive probleme in se zapletamo v negativno spiralo.
10. oktober – priložnost za povezovanje in sodelovanje
Letošnji svetovni dan duševnega zdravja, v letu, ki ga je Vlada RS razglasila za slovensko leto duševnega zdravja, poudarja pomen sodelovanja in povezovanja. Poziva vse, da si prizadevamo preprečevati in prepoznavati duševne teže in motnje, ter krepiti dobro duševno zdravje. Zato so na NIJZ tudi letos za vse devetošolke in devetošolce ponatisnili priročnik Kaj lahko naredim, da mi bo lažje. Priročnik je hibrid med knjigo in objavljenimi QR kodami povezan s spletiščem #Tosemjaz. Mladega bralca vodi do koristnih spletnih rubrik, zvočnih posnetkov in izkustvenih vaj za samopomoč. Mladostnike opogumlja in jim približa univerzalne veščine za lažji vsakdan.
“Duševno zdravje je univerzalna človekova pravica, je vodilo, s katerim letos obeležujemo svetovni dan duševnega zdravja. Kot vodilo lahko služi promociji in zaščiti našega dostojanstva, avtonomije in vključenosti v skupnost.”
NIJZ, 10. oktober 2023
Opomba: Članek je plod razmišljanja in osebnega stališča avtorice ter ne izraža mnenja uredništva Med.Over.Net.
