Imam nekaj dilem, saj me spremljajo že vse življenje. Opažam, da imam vedno iste težave zunaj doma (v službi), saj ko bi se morala postaviti zase, ko pride do kričanja, pritiskov, nesramnega vedenja,  namesto da bi se postavila zase planem v jok in me zanima zakaj? Pred tem običajno zelo čutim strah, saj sem oseba, ki izjemno močno čuti čustva ‘v zraku’ in čutim , da se pred tem nekaj časa že ustvarja okolje, ko bo prišlo do vrelišča. Npr. imam par izkušenj za sabo, kjer slabo sprejmejo novince v službo, ker jih dojemajo kot tekmece, želijo jih podrediti in jaz to hitro začutim, v meni raste strah, ko dejansko pride do ‘napada’ pa namesto da bi se postavila zase planem v jok, pobegnem iz prostora. Pojavi se mi megla v glavi, včasih otrpnem.

Prav tako me zanima kako se kažejo znaki preživete zlorabe v otroštvu, sploh v primeru, da se ne spomniš česa takega, da bi se dejansko zgodilo? To se nanaša na primer zgoraj ali bi lahko to kazalo na zlorabo v zgodnjem otroštvu? Prav tako opažam, da po nastalem dogodku občutim krivdo, če se postavim zase, sebe začnem kritivi in iskati razlog kaj vse sem storila narobe, da mogoče ni tako kot vidim, da vidim narobe, tisto, kar se je dogajalo pred tem (pritiski, stopnje čez moje meje, nesramno vedenje, zdaj sem se naučila, da na sestankih kar ubesedim vse kar čutim v zraku, pa me kar malo utišajo, da naj potrpim) pa kar ‘pozabim’, misli in čustva me povlečejo v vrtinec samoobtoževanja, krivde, grozni občutki iz katerih ne znam ven. Pomaga mi edino, da si napišem potek dogodkov kaj dejansko se je dogajalo, da si ga vsakič znova preberem, da ustavi ta tok samoobtoževanja in takrat postanem jezna. Hvala za vaše mnenje.

Spoštovani,

malček ali malčica gradi svojo psiho v odvisnosti od ‘pomembnih drugih’ (običajno staršev). Svojo psihološko strukturo prilagaja staršem na način, da bi ga ti imeli radi in ga ne bi zapustili. Starši ga seveda ne bi zapustili, vendar za večino nas velja, da kot majhni otroci v to nismo bili čisto prepričani. Dam primer prilagoditve. Ko punčka pri starosti dveh let prične uveljavljati svojo voljo in v odnosu do staršev preizkušati svojo moč, lahko npr. mama reagira zgroženo, užaljeno, jezno. Skratka na način, ki da punčki misliti, da tak način izražanja lahko privede do tega, da je mama ne bi imela več rada. Hkrati punčka ugotovi, da če pokaže pa šibkejša čustva, npr. strah ali žalost, pa mama reagira ljubeče, tolažeče, podporno. Tako lahko punčka zaključi naslednje: “V življenju ne bom uveljavljala svojih interesov, hodila v konflikte, kazala svoje moči, saj to lahko privede do tega, da me drugi ne bi imeli radi in bi me zapustili. Bom pa svoja izvorna močna čustva (npr. jeza, frustracija) pretvarjala v t.i. šibka (npr. strah, žalost) in jih tudi pokazala. Tako bom poskušala doseči svoje cilje, hkrati pa si zagotoviti, da se me drugi usmilijo in me ne zapustijo.”

Ta logika se potem tekom odraščanja potopi v nezavedni del psihe in vpliva na življenje v odraslosti kot opisujete. To seveda privede do težav, saj je ta logika imela svoj smisel v ranem otroštvu, v odraslosti pa pomeni, da oseba čuti in izraža čustva, ki niso ustrezna dejanskim situacijam. Zato se v teh situacijah tudi ne izvedejo funkcije čustev, torej tistih izvornih, ustreznih. Oseba recimo v odnosih ne zaščiti svojih meja, ko je to potrebno in sogovorniki, ki niso pretirano socializirani to razumejo kot dovoljenje, da te meje prestopajo brez posledic.

Tudi to, da prepogosto krivite sebe ter da določene čustvene reakcije doživljate pogosteje in intenzivneje kot večina, je povezano s tem kakšne zaključke ste sprejeli v ranem otroštvu. Vaš zapis kaže krasen uvid v lastno psihološko dogajanje. V svetovanju je najbrž najpogostejša tema kako okrepiti odrasle dele sebe (npr. ustrezno čustvovanje, mišljenje, vedenje) in dovoliti, da otroške, danes nefunkcionalne, vsebine postoma ošibijo. Če želite sami raziskovati kako delujejo opisani mehanizmi, priporočam knjigo Emocije, Zoran Milivojević.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Zanim tole vprašane. Bi se kar navezala na tole gospo in upam da bo tud men odgovorjeno. Med tem ko ima avtorica težave z jokom jih imam jaz pred zapuščanjem. In me tudi zanima zakaj?? Posledično vzdržujem odnos s toksičnim partnerjem, pa se mi zdi da ne gre tolk zanj kot za ta strah pred zapuščanjem v ozadju .  Pa še bolečina se čut sploh če poskušam iti narazen.  Pa če lahko še men tuki malo pojasnite kako se tega znebiti?

Spoštovani,
videti je, da je jedro problema v zapisu Vihar548 tudi strah pred zapustitvijo. Otroci lahko zgradijo različne načine čutenja in izražanja strahu pred zapustitvijo. Eden bi ga recimo izrazil aktivneje, z jokom, drugi pa bi ga čutil kot tiho globoko bolečino. To so hitre hipoteze, za podrobnejše razumevanje psihološke logike v ozadju in omilitev težave bi bilo potrebno nekaj strokovnega pogovora. Na podobno temo je piše v svojih knjigah Sanja Rozman: https://www.spremembavsrcu.si/knjige-sanje-rozman
Lep pozdrav,
Uroš Drčić