Zakaj se Slovenci tako radi ločujemo?

Smo na enem največjih križišč življenja, ki bo preobrazilo tudi dojemanje in doživljanje področja zvez za vsaj naslednjih sto let.

Veselilo bi me, če bi si upala reči, da se bomo bolj kot zvestobi posvetili iskanju užitkov, pa se bomo najverjetneje morali bolj ukvarjati z dejstvom, da nam ni več ne do enega, ne do drugega.

Ukvarjali se bomo s pomanjkanjem strasti in iskanjem smisla dvojine. Da so naši otroci plod mesenih užitkov, zaljubljenosti … oplajani, donošeni, rojeni in vzgojeni “naravno”, ne bo več samoumevno.

Opomniki za seks enkrat mesečno

Obremenjeni smo sami s sabo in svojimi prevelikimi pričakovanji. V prvi vrsti tistimi, ki jih gojimo do svojega partnerja. Od njih pričakujemo “full service”, medtem ko se sami ne pretegnemo kaj dosti. To je ena stvar. Druga pa je dejstvo, da so nas enostavno povozile vse obveznosti, opravki in skrbi.

Po tisti začetni vnemi v zvezi tako ali tako pride do malo upada fokusa na partnerski odnos, saj nam skupno življenje in ustvarjanje družine naloži kup obveznosti in odgovornosti. In to je že samo po sebi ogromen preizkus za partnerstvo. Glede na razmere ”današnjega” načina bivanja in delovanja, s kupom zaslonske tehnologije, požrešnimi službami, lovom za denarjem in tekom za srečo, pa smo si zagotovili vstopnice za vlakec smrti naših zvez. Mnogim na njem ni všeč in si želijo “dol”. Prišli smo tako daleč, da bi si morali partnerji že dodajati v koledar opomnike za seks enkrat mesečno. Da o kvaliteti le tega niti ne govorim, kaj šele še o čem drugem.

Smo se nehali truditi in poslušati?

Tako da … ne … nismo se nehali truditi ali poslušati. Prej bi rekla, da se moramo tega zdaj šele naučiti. Prej se nam namreč niti ni bilo treba. Nekoč so se morda partnerji približno istočasno odpravljali od doma in prej izmenjali nekaj besed. Danes eden odide, še preden se drug zbudi. Nekoč so se kljub službam zbrali za mizo na kosilu, kjer sta spet partnerja izmenjala vsaj nekaj besed. Danes smo za časa kosila še v službi ali na cesti in jemo vsak zase. Nekoč so uspeli v popoldnevu iztisniti uro, dve, tri za družinsko druženje, danes eden od njiju hiti po otroke in drugi zavije še v trgovino. Nekoč so se zvečer podružili ob večerji … se umirili … izmenjali dan in po večernih ritualih sta partnerja skupaj legla k nežnostim, intimnim in zaupnim pogovorom ali seksu v spalnici. Danes eden še malo na hitro pospravlja po kuhinji, brska po perilu, medtem ko drugi brska po telefonu ali sede za računalnik. In ko se eden že odpravi spat, drugi sede pred TV. Pa lahko noč. Ali kdo ni prepoznal formule za katastrofo?

Ne obsojam, ne kritiziram. TRUDIMO se preživeti. Ampak, kaj ko bi se raje ODLOČILI živeti?

Odstotek parov, ki se ločuje oziroma razhaja drugič, je bistveno višji kot tisti, ki predstavlja prvo ali celo tretjo ločitev oziroma razhod. Prva ločitev dogodi stežka, ločitev v drugo steče hitreje, saj so partnerji pripravljeni manj počakati in manj potrpeti.

Od prve do tretje ločitve

Prva ločitev predstavlja velik šok, strah pred neznanim, kup nerazrešenih vprašanj, sram, eksistencialno stisko, zmedenost in dileme glede novega načina starševstva, zato o njej najprej dolgo razmišljamo, se odločamo. Ko steče, traja dlje in le stežka pometamo s kupi negotovosti in dvomov, ki se nam porajajo na tej poti.

Statistike pravijo, da se v drugo lotimo zadeve hitreje, saj je podobna izkušnja že za nami in tudi nismo pripravljeni potrpeti in čakati niti minute več, kot smo ocenili, da je vredno.

Medtem ko (morebitna) tretja ločitev prinese ogledalo. Če ne prej, je to zagotovo situacija, ki da misliti, da morda v tej igri mi, kot igralec, ne dostavljamo potrebnega, da bi bili zakoni uspešni. Zato se takrat ustavimo, prevetrimo in evalviramo sami sebe in glede na ugotovitve (čemur na tej točki zagotovo botrujejo tudi že razmišljanja o letih ter dejanski možnosti uspeha najti naslednjega partnerja in zakona) preudarno popustimo, se dogovorimo in se potrudimo na vse načine, da bi ta zakon obstal.