Skoraj ne znam povedat, kako sem se razveselila, ko sem naletela na tale forum. Potem sem bila malo manj vesela, ko sem videla, da se nič kaj dosti ne dogaja 🙂

Kadim že več kot 20 let, do 1 škatlice na dan. Že kar nekaj časa premišljujem o tem, da bi nehala. Dihanje ni več globoko, pogosto ob vdihu zahropem, glas je počen, otrokom ne morem več prepevat, pa še otroci so me začeli (tako kot tudi moža kadilca) obtoževat, če nama je vseeno, da bova dobila raka in jih pustila same.
Prvič sem nehala v prvi nosečnosti, kadila nisem 6 mesecev, v tistem času mi je bilo hudo pravzaprav samo prvi dan brez cigarete, potem me niti moževo kajenje ni motilo. Nekaj tednov po porodu pa sem že vlekla kot zmešana, čeprav se mi je prvih nekaj cigaret gabilo (pa sem se pomatala 🙂

Pred ca 2 leti sem dobila hud bronhitis in prvič se je zgodilo, da mi je bolezen preprečila kajenje (prej tudi kakšna pljučnica ne). Ko sem po kakšnih 3 dneh bolezni končno lahko pričela spet normalno dihati in kašljanje ni bilo več boleče, mi cigareti še vedno niso pasali, do 7. dne pa sem že naravnost uživala v občutku nekajenja. Bila sem noro dobro razpoložena, ogromno energije (kljub bolezni), skratka, bilo me je eno samo veselje. Potem pa je prišel trenutek, ko me je nekaj vznemirilo in pokadila sem prvega in v trenutku je bilo tako, kot da ni bilo nobenega premora.

Zdaj sem na tem, da resnično neham. V ponedeljek grem po recept za Champix, ker rabim “berglo”. Imam pa manjšo težavico: mož kadi (precej več kot jaz). Olajševalna okoliščina je, da v stanovanju ne kadimo, toda po “navodilih” se ne morem ravnat: ne morem pospraviti ničesar v zvezi s cigaretami, cigaret, pa še vohala bom kar naprej. Tudi v službi je podobno, nas ene par kadi in zelo rada imam ta naša druženja v kadilnici … O.K., vem, da so te zadeve lahko izgovori za neuspeh, rada bi kakšno idejo oz. nasvet, kako se ravnati v teh situacijah (nisem brala celotnega foruma, nekaj strani pa).

Strašansko me je strah, sem zelo nemirna oseba, stalno moram imeti nekaj v rokah in ustih. Zjutraj me iz postelje potegne samo misel na kavo s cigaretom v samoti, pravzaprav je to prva in edina NUJNA stvar, ki jo moram zjutraj narediti, sicer se mi zdi, da se mi bo zmešalo…

Tako si želim, da bi zmogla pokaditi ZADNJO cigareto v življenju, si v glavo vbiti, da nikoli več ne bom pokadila nobene (sem tip, pri katerem postopno zmanjševanje ne pride v poštev), pri tem pa se ne bi rada “navlekla” na kaj drugega (se pa mi to hitro in rado zgodi), še najmanj rada bi se zredila :-)))

Poznam dobre učinke športa, žal so otroci še majhni, velikokrat smo sami (brez moža), ne morem jih puščat samih ali kar naprej dajat v varstvo.

No, tole je bil v bistvu moj prvi “pisni” monolog o zadevi, do zdaj je bilo samo v glavi… Tako rabim kakšno spodbudo, mož pravi, da trenutno ni sposoben nehat (čeprav je vmes on že večkrat nehal, tudi za 2 leti), bojim se, da sama nisem dovolj močna, da bi mi uspelo …

Spoštovana M!

Izjemno velik korak ste naredili že s tem, ko ste na ta forum napisali pismo. Razumem vaše stiske in pomisleke. Če boste pogledali bolj podrobno po forumu, boste našli kar nekaj podobnih izpovedi.
Odločili ste se in to je najpomebnejše. Prepričan sem, da ste kljub vašim strahovom, sposobni prenehati in predvsem VZTRAJATI pri tem.
Bolje bi sicer bilo, če bi prenehovala skupaj z možem, kajti tako družno odvajanje je še bolj uspešno. Vendar se ne pustite – če on sedaj ne more, mu bodite vzgled, da se to da. Glede na to, da ste nekajkrat že uspeli, menim, da bo tudi tokrat šlo. Ko boste prenehali, pa je bolje, da ne prižgete niti enega več. Tako se odločite in tako storite. Kakršnekoli težave boste imeli, napišite in poskušali vam bomo pomagat. Predvsem pa držimo pesti za vas.

Menim, da se je potrebno odločiti za prenehanje kajenja “v glavi”(sama sem bila zelo hudo prehlajena – enostavno nisem mogla piti kave in seveda kaditi) Ponorela sem, ker mojega užitka nisem “opravljala”.

Jaz sem se za to odločila pred 5 tedni, dva tedna hudičevega potenja ponoči in slabega spanja. Nervoza in nestrpnost ..pa še bi lahko naštevala. V bistvu je bilo naporno zgolj prvih 20 dni. Danes mi je žal da sem sploh kdaj kadila. Nimam več težav, tudi nikorett žvečilnih ne potrebujem (žvačila dva tedna). Zredila se nisem, ker imam -1 kg (resnično pa jem vsak popoldan jagode oziroma grozdje + ostalo)

Kadilci v gostilnah in na ulici me pa sploh ne pritegnejo.

Tudi meni je nekoč bila kava in cigaret EDINA MISEL in motivacija za bujenje. Pa ta želja kar hitro mine, čeprav je na začetku malce čudno. Je pa tudi res, da sem nekoč pila 4 -5 skodelic kave z mlekom (srednje jakosti). Danes pijem 2 skodelice kave in dve skodelice zelenega čaja. Menim, da je zeleni čaj super zamenjava (le pravi zeleni čas iz čajnice si kupite)

“Višek” časa lahko namenite igri z majhnimi otroci. Oni bodo za VEDNO HVALEŽNI. Moj oče je bil kadilec, vendar se je nenormalno dosti igral z mano. To se mi še danes pozna :))))))))))

M.

Močno ti priporočam, da si kupiš in prebereš naslednjo knjigo, napisal jo je človek, ki ve veliko o kajenju, saj je bil sam kadilec več kot tri desetletja.

http://www.emka.si/article.aspx?emka1docid=21749

to ni reklama za emko ali knjigo!!

vztrajaj in obiskuj forum. zame je bil forum velika rešitev vsi te razumemo in vedno se najde kdo z spodbunimi besedami . po tolikih letih je sedaj deset mesesecev odkar ne kadim in ob vsaki krizi sem namesto cigareta obiskala forum in v teh nekaj minutah me je kriza minila. RES SUPER in HVALA VSEM POSEBNO DR. TOMAŽU in za njegove hitre odgovore.

Hvala vsem za vzpodbudne besede. Zaenkrat ostajam pri “zamisli” pa seveda recept za Champix se mi že cel teden valja nekje v torbici. Iščem izgovore, zdaj pred dopustom ne morem, se mi bo tam zmešalo od nemira, pa ne bom mogla tečt, pa hlače za laufat si moram kupit, pa take imam… 🙂

O knjigi Nekadilci za vse življenje sem že slišala nekaj. Ima od forumašev kdo kakšen komentar – je res takooooo dobra?