Zgodilo se mi je dvakrat zaporedoma, da sta bila delodajalca na razgovoru precej netaktna in nesramna. Očitno je bilo, da jim zaradi pomanjkanja izkušenj ne ustrezam. V redu. Razumem.

A vendarle se nista ustavila pri tem, da mi to pač povesta.
Iskala sta “sumljivosti” pri meni. Češ, da nisem nikjer delala za nedoločen čas. (??)
Da sem bila sprejeta v neko podjetje bolj zaradi znanja tujega jezika, kot zaradi mojih spretnosti v administraciji….
Da me sigurno delo v administraciji ne zanima in da to zakrivam ….
Da on bo iz vtisa, ne preskusa znanja in spretnosti, ugotovil, katera bo ustrezna.
Da sem sumljiva, ker imam malo delovne dobe…

Dragi delodajalci, ko vodite razgovore, bi bilo dobro, da se najprej pozanimate o osnovah izbire kandidatov in o situaciji na trgu dela.

Hvala bogu, da prihajamo v Evropo, kjer je čisto običajno delati pogodbena dela ali celo partime… in da štejejo izkušnje, vse, četudi različne…

Se zelo strinjam s tabo. Nimam sicer izkušenj iz tvojega področja, jih pa imam iz šolstva. Razgovori so ponavadi eno golo poniževanje. Kot da prideš tja in tudi šteti ne znaš, čeprav imaš recimo že 5 let delovnih izkušenj na različnih delovnih mestih.

Se strinjam s tabo. Kar se trenutno dogaja v Sloveniji, to ni več ničemur podobno, to pelje v katastrofo! Zanemarjajo se najosnovnejši aspekti psihologije zaposlenega, nobene motivacije, eno samo golo poniževanje in iskanje napak. Situacija, ki jo zelo dobro, pravzaprav mojstrsko obvladajo slovenski (in še kateri) učitelji, to je iskanje neznanja namesto znanja, se pač nadaljuje na razgovorih za službo in tudi kasneje, na samem delovnem mestu.
Vsi bi hoteli IZKUŠENE delavce, seveda pod 35, seveda samske oziroma brez načrtovanja podmladka v bližnji prihodnosti…. Kje si naj dobim izkušnje, če vsak zaposluje samo izkušene delavce?
Človek kot oseba, kot bitje, v turbokapitalistični, skorumpirani Sloveniji ni vreden NIČESAR več, štejejo samo denar in potrošništvo. Kdor ima keš, ta je Bog.

bravo sertos, peterpan in jestjest 🙂 točno tako…

se podpišem tudi jaz in predlagam, da ustanovimo kako društvo, ker nas je zgleda veliko :-)))))))) že v moji službi smo vsaj trije, da ne omenjam bivših sošolcev s faksa.

lp

No, nisem si mislila, da je to tako razširjeno.

Močno se strinjam s serosom, ki pravi, da se vedno išče ne-znanje.. napake… pri človeku, kot v šoli, ne pa znanja.

Da bi ustanovili društvo? Haha, mislim, da ne bi.
Sem pa za to, da se nadaljuje debata na forumu!

Morda bo pa komu kaj kliknilo. Če nič drugače, si delodajalci lahko zmaislite sebe, ko ste kdaj bili na razgovorih… Ali pa ste vedno preko vez dobivali službe???

Se popolnoma strinjam!!!!
Sicer je pa še mnogim podjetjem v Sloveniji profesionalnost (kaj sele vsaj malo znanja o metodah izbiranja osebja) zelo zelo daleč.

ojla,

tisto z društvom je bil hec :-))))) zares pa tole: kako se kot ‘mlada delovna sila’ (če se lahko tako reče; trenutno ne vem boljšega izraza :-))) spopadate s takšnim odnosom delodajalcev?

po mojih izkušnjah ni tako le na razgovorih, ampak tudi potem, v službi. pa še tko je, da četudi imaš kake izkušnje, ti zihr najdejo kej, da ti lahko kot mlajšemu, začetniku ali na novo zaposlenemu servirajo manjšo plačo – tud če drugač odnašaš delo večim v firmi.

no, jaz jo pri tem ne odnesem ravno dobro :-)))) kar pomeni, da se jezim čist preveč, kot je še dobro zame :-)))))) zato bi rajš kakšen pameten nasvet 🙂 kake izkušnje iz prve roke?

lep se mejte

Ja, zadeva je težka. Trudim se biti optimističen, toda izkušnje so vse prej kot to. Včasih si želim, da bi odšel nazaj v šolo. Tam sem vsaj vedel na čem sem in če sem dobil šus ali pa kasneje, na višji šoli, 1-5, sem se naslednjič pač več učil. Na delovnem mestu pa (razen redkih izjem) nikoli ne moreš zadovoljiti vseh in zmeraj nekdo nekaj najde, da se lahko znaša.
Jaz sem slišal že marsikaj. Ko sem delal preko študentskega servisa so me v neki čajnici odpustili, češ da se ne “smejem zadosti in dajem žalosten videz, kar odganja stranke”, ko sem delal v neki turistični agenciji v LJ (tudi preko napotnice) se je šef 8 ur na dan, vsak dan zdiral name, bil sem vse:”prfuknjen, nesposoben, bebast, len, nekomunikativen, debilen”. Včasih sem samo še vstal izza mize, se odvlekel na WC in pogoltnil novo tableto za pomirjanje. Ker sem moral biti seveda nasmejan, stranka ne sme ničesar opaziti, treba je biti sproščen, umirjen,… Delo sem na željo šefa odnašal domov in delal še pozno v noč na cenikih za novo turistično sezono, delovno čas je bil od pon. do petka od 8.oo do 18.00, sicer pa se je delo včasih zavleklo, tako da sem šel domov šele ob 19.oo, potem pa še čakanje na trolo in cijazenje na drug konc Ljubljane. In drugo jutro isto. Nobene motivacije, nobene vzpodbude. neprestano sem bil boln, a samo enkrat v bolniški. Šef me je takoj drug dan klical naj pridem delat. In sem šel, z 38.5 vročine. Tisti dan se me je skoraj fizično lotil, čisto so mu odpovedali živci, vpričo stranke je zavpil name, da sem “prfuknjen in da me bo odpustil”. No, šel sem sam, nekaj tednov za tem.
Delal sem na veliko različnih delih in povem lahko to, da so javne službe nebesa v primerjavi s privatniki. Eno leto sem delal v knjižnici (javna dela), a žal nisem dobil podaljšanja, kljub temu da so bili zelo zadovoljni. Finance pač. POtem sem delal v mladinskem javnem zavodu in tudi tukaj je bila šefica enkratna.
Vse ostalo, vsi zasebniki – eno veliko sranje.
Ne vem, če obstaja pot iz tega. Menim, da bo še hujše, ker bo v EU še hujša konkurenca.
Seveda pa so delavci/delavke, ki bi resnično lahko povedali/e kaj je to trpljenje, denimo trgovke v Mercatorju ali Sparu. Sliši se marsikaj…

Glede “intervjuja” ni tako enostavno, kot pišete.

Ko sem so mene spraševali oz. zasliševali, je bilo noro.
Bili so štirje in so spraševali kar vsi naenkrat. Ker sem rekel, da obvladam nemško in angleško, so mi zastaviljali vprašanja v vseh treh jeziki (slovenščini, angleščini in nemščini). Nato so me hoteli sprovocirati, da pač nisem dovolj sposoben za to delovno mesto in da nimam dovolj izkušenj.
Npr.: “Kako mislite, da boste uspešno delali, če še nikoli niste delali?” in podobno.

Meni je sredi spraševanja vse padlo dol in sem postal malo nesramen. Kar naenkrat sem začel sam voditi razgovor. Če so mi začeli vsi naenkrat postavljati vprašanja, sem jih prekinil in odgovoril najprej na eno in potem na drugo,… Odgovarjal sem v tistem jeziku, v katerem so me vprašali.

Na zgoraj postavljeno vprašanje sem jim odgovori:”Kaj ste me sploh klicali na razgovor, če ste želeli zaposliti delavca z izkušnjami.”

In ne boste verjeli, dobil sem to službo.

Kolektiv je odličen, vključno z izpraševalci.

Seveda sem jih moral vprašati, zakaj so bili na razgovoru tako nesramni. Dejali so mi, da so iskali osebo, ki se zna potegniti zase in je ne moreš zmesti. Mislim, da niso ravno zadeli.

Tako da je potrebno izpraševalce gledati tudi s te strani, kaj sploh želijo.

Taso

Ja, ta taktika se obnese marsikdaj v življenju – napad tistega, ki se ga vsi bojijo, ki se najbolj hrši. Si pridobiš spoštovanje.

In mogo uspeha vsem, ki iščete!

Kaj se je zgodilo meni?
Grem na razgovor na en institut, kjer sem kompletno ustrezal tistemu, kar so iskali (VII.stopnja in izkusnje s podrocja raziskovanja), mi takoj ponudijo sluzbo…ful zanimivo delo, fleksibilno…pa recem ja ok, kaj pa placa…pa pravi, da nimajo ravno veliko denarja…in mi ponudijo 100k SIT neto…sem se skor zacel smejat. Dejansko pa je vse skupaj prislo naslednji dan za mano in sem bil kar sokiran.

Drugace pa so mi na splosno ti intervjuji prav smesni…ko se folk tam trudi, da bi te zmedel…sam jih ponavadi ne uspe 🙂