Tesnoba pred smrtjo

Pozdravljeni!

Ne vem sicer, ali sem zašel v ustrezen forum, vendar se mi ja te še zdel nekako najbližje za opis težave, ki me tare zadnje čase. Star sem 41 let in približno zadnje leto sem začel ogromno razmišljati o minljivosti, smrti, pa recimo o tem, kako je približno polovica mojega življenja mimo itd… Ne gre sicer za nek klasičen strah pred samo smrtjo, čeprav sem se malce začel bati kakšnega infarkta in podobnih zadev, ki rade pridejo v teh letih. Ampak to ni toliko stvar duhovnosti, kot tudi genov, načina življenja in podobnega. Skratka, bolj razmišljam o tem, kaj recimo se zgodi po naši smrti. Ali je potem kar nenadoma vsega konec in nastopi ena velika praznina in en velik NIČ, nezavedanje, ali pa je sama fizična smrt res prehod v nekaj drugega, v nek drug svet, stanje in zavedanje. Bolj se recimo trapim s tem, da po sami smrti ne bo več ničesar, da se ne bom ničesar več zavedal, da ne bom več nič čutil, ničesar videl, slišal ipd, kot pa s samim fizičnim koncem vsega… Skratka, nekako me je pretreslo, ko sem se začel malce bolj zavedati, da je pol življenja šlo kot bi mignil, vsaj meni se tako zdi. Ne bi ravno mogel rečti, da me to zelo tare, ampak včasih (še posebej ko sem sam) se mi zdi, da me daje kar ena majhna depresija zaradi tega. Postanem otožen in zamišljen in misli le stežka preusmerim na kaj bolj vedrega ali vsakdanjega. Včasih si celo milsim, kako brez smisla je vse, kar počnemo v vsakdanjem življenju, kajti vse nas čaka isto in to je neizogiben konec. Čemu potem delati, se truditi za preživetje ter za veliko materialnih stvari ki jih imamo, za medsebojne odnose, za boljši jutri in podobno, če pa nas itak na koncu čaka smrt? Takšne misli me obletavajo in ne morem in ne morem se jih znebiti. Preveč razmišljam v teh smeri. Nekje sem sicer prebral, da so takšna razmišljanja za moja leta nekaj čisto normalnega, da se veliko ljudi v teh letih začne zavedati lastne minljivosti in veliko več razmišljati o njej. Bojim pa se malce, da zaradi tega ne bi zapadel v kakšno depresijo ali kaj podobnega, Naj povem,da s čim takim sicer nikoli nisem imel problemov. Vedno sem bil prijeten in v družbi dobro sprejet človek, vsaj večina ljudi naj bi imela o meni takšno mnenje. Pa tudi družinsko življenje imam dokaj porihtano. Kot rečeno, ne gre za neko depresivno razmišljanje, kot bolj spraševanje o koncu ter tem kaj pride po njem… Vem sicer, da mi na to nihče na svetu ne more odgovoriti, ampak kako se spopasti s tem? Je začelo biti kaj narobe z mano, ima kdo morda podobne probleme in kako jih rešujete? Hvala