M. Kojc in pomisleki …

Pozdravljeni,
prebrala sem Kojčevo knjigo Učbenik življenja. Sem pod vtisom. Ja, večina stvari, ki je zapisana v tej knjigi, tudi po mojih skromnih izkušnjah drži. Sama že leta in leta “zasledujem svoj cilj”, delam, in moram reči, da so se mi želje izpolnile in se mi izpolnjujejo. Sem srečno poročena, imam tri otroke, doktorirala sem iz teme, o kateri sem sanjarila, napisala in izdala sem knjigo, denar služim na način, ki me izpolnjuje, zdrava sem. Vse to kljub stalnemu nasprotovanju okolice (staršev in starih staršev, ki so imeli o meni določeno “podobo” oziroma zamisel, kaj in kako “bi morala” živeti). Kadar sem se začela ukvarjati z njimi, se živcirati, imeti slabo vest, “ker sledim sebi”, sem zbolela in so se stvari začele zapletati. Tako da skušam tega ne početi in samo slediti sebi.
Do tu vse lepo in prav.

A zanima me, kako naj si recimo razložim – s Kojčevo filozofijo – takle, resnični primer:
moj mož je imel brata, ki ga je, ko je imel 25 let, povozil avto (brat je šel ob 6h zjutraj poleti s kolesom na morje, povozil pa ga je pijan voznik, ki se je vračal z zabave in je zaspal za volanom). To je bilo pred približno petnajstimi leti. Po tem so se odnosi v moževi družini spremenili. Moj mož, ki ga takrat še nisem poznala, je eno leto ležal doma na posteljo in buljil v strop. Priznal si je, da ga faks, ki si ga je izbral, ne veseli. In se odločil za prepis. Na novem faksu sva se tudi spoznala. Ko se je odselil od doma (sva začela živeti skupaj), se je odnos med njegovima staršema sesul. Oče si je našel ljubico, mama je bila ogorčena, v obraz sta si zmetala vse za nazaj (ti si takrat storil to in to, in meni ni bilo všeč; ti pa si se obnašala tako in tako in si me prizadela itd itd.). Skratka, tako stanje je še sedaj: živita v isti hiši, le v različnih nadstropjih, oče ima še vedno ljubico, mama je pa “spoznala”, da se je prej celo življenje samo podrejala drugim, zato si je zdaj končno vzela čas zase – začela je potovati, vpisala se je na fakulteto za starostnike, ukvarja se s športom, veliko več se druži s prijateljicami …

In zdaj moji dvomi: Kojc pravi, da zlo ne obstaja, da je plod naše domišljije, nevednosti. Da tudi vse slabo, kar se zgodi, ni slábo, ampak je s poznejše perspektive dobro. Citiram: “Toda tudi ti, iz naše nevednosti povzročeni, nezaželeni pojavi in zaznave so vnaprej določeni, modri in dobri. Prav brez njih ne bi nikoli imeli možnosti opazovati nasprotja in bi zato nikoli ne mogli spoznati resnice.” (str. 51)

Je bila torej bratova smrt “vnaprej določena”? Je bila tudi ona “modra in dobra”? Kako je lahko nasilna smrt nekoga modra in dobra? Smo jo povzročili mi, se pravi – on s svojimi strahovi, ali pa pijani voznik s svojimi strahovi oziroma hotenji? Če na vse skupaj gledamo “s širše perspektive”, vidimo, da je to “zlo” sicer rodilo nekaj dobrega: mama je spoznala, kaj je delala narobe v življenju, moj mož je zamenjal faks, izbral je tisto, kar si je res želel, in tako je spoznal mene, si ustvaril družino, otroke … Če se to ne bi zgodilo, bi bilo njegovo življenje verjetno drugačno.
A vendarle – ne moremo pristati na to, da je bila bratova smrt potrebna za “naše dobro”. Da je bila to pač žrtev, ki je pognojila zemljo, na kateri so potem zrasli dobri in okusni plodovi. Smrt tega človeka je bila slaba stvar, ker je slaba stvar vsakršna nasilna smrt. In nobeno poznejše dobro je ne more upravičiti. (O tem zelo prepričljivo govori Ivan Karamazov v romanu Dostojevskega!)

Kaj si vi mislite o vsem tem? Kje je moje razmišljanje zgrešeno? Zdi se mi namreč, da na svetu pač so “nesreče”, ki jih nikoli, ampak res nikoli ne moremo imenovati “dobre in modre”. Pač so, mi jih ne razumemo, lahko iz njih morda potegnemo nekaj dobrega (se spremenimo), ne moremo pa reči, da so same nesreče zaradi teh, naših sprememb, kot take “modre in dobre”. (Tu smo sicer že na področju apofatične teologije, a se ne bi spuščala v to … Zanima me le, kako to umestiti v Kojčevo filozofijo. Zdi se mi namreč, da je preveč “optimistična”, da ne dopušča nedoumljivih nesreč, ki so to in samo to, in da na vsak način želi povsod videti dobro.)

Hvala, ker ste me brali, in vse dobro še naprej!
Urša

Spoštovana Urša!

Lepo ste opisali svojo dilemo in niste edini, ki jo tako doživljate ob branju Kojčevih del. Pri banju njegovih del se je namreč le treba zavdati, da je bil Martin Kojc psihoterapevt in da so njegova dela predvsem namenjena pacientom ( depresivcem in nevrotikom ) in so zato, za zdravo-razmišljujočega človeka morda preveč enostavna. Vedeti je potrebno tudi, da je Kojc imel, v svojem obdobju, stike z vzhodnjaško filozofijo, v svojih delih pa vloge dušene razkriva.

Psihologija je pri nas stara kakšnih 150 let in jo težko primerjamo z vzhodnjaško psihologijo in filozofijo, ki je stara 4.000 let in več. Enako je tudi z razliko med vzhodnjaško ( klasično ) in moderno medicino. Sodobna psihologija ne upošteva vloge duše in je ne uvršča, kot pomemben element, med vplivne faktorje za človekovo psiho-fizično zdravje, med tem, ko ji vzhodnjaška psihologija pripisuje velik pomen. Sodobna psihologija je dušo prepustila filozofiji in religiji. Prav tu pride do nasprotij, ki jih tako lepo opisujete v svojem pismu ( zakaj je moral umreti vaš svak itd. )

Ko se zavemo vloge duše, predvsem pa namena fizičnega življenja, nam te stvari, ko jih tudi sprejmemo, postanejo jasnejše in šele potem lahko Kojca beremo s pravimi očmi. Žal tu ni dovolj prostora, da bi napisal vse o tem, priporočam vam pa delo Garyja Zukava: Domovanje duše in Juliana Johnsona: Pot mojstrov. Tako boste spoznali pravi namen življenja in vlogo duše, vlogo uma in ega, izprijenosti razuma itd. in mnoge stvari, kisi jih danes razlagate in ralagamo na preveč poenostavljen način, vam bodo postale jasne.

Priporočam vam tudi kakšno vadbo INTEGRALNE JOGE, kjer o teh stvareh govorijo kar precej.

Priporočam knjigo Dr. Antona Krajcarja PUT I KRIVI PUTOVI UMA.

Veliko je knjig, ki iz različnih aspektov opisujejo koordinacijo uma in duha. Vse te knige so neka osebna spoznanja ali zbir pričevanj. Največ zate seveda šteje tvoje osebno spoznanje. Tako je z mnogimi stvarmi. Na primer še tako lepa, draga in pogosto reklamirana vzmetnice je lahko res dobra ali pa popolnoma nesprejemljiva, pomembno je osebno spoznanje. Tudi stik z neko čudovito osebo, za katero vsi govorijo, kako je “fajn” je dokaj relative, dokler ne doživiš osebnega spoznanja. Pa sedan je bom vlekel še parallel s čevlji itd. Vsa razmišljanja in osebna spoznanja, ki jih prebereš, pa so ti vendarle lahko osnova za doživljanje lastnega spoznanja……

Predlagam zanimivo knjigo Echardt Tolle, NOVA ZEMLJA. Se dotakne definicije bolečinskega telesa, ega, prepada med umom in tistim onkraj uma, …