Stalno prisoten strah

Pozdravljeni,

pišem bolj zaradi tega, da se malo pomirim, če pa pri tem dobim še kakšen dober nasvet, bo pa to še toliko bolje.
Vsak dan sem prestrašena, bojim se, trepetam. Pred parimi tedni je oče ponoči imel epileptičen napad in jaz sem ga našla ob postelji v času napada. K sreči je bil ob meni moj fant, da je bil kolikor toliko zbran, da je poklical zdravnika. Še nikoli v življenju nisem videla tega napada, niti sestra in niti moj fant ne, zato smo se še toliko bolj prestrašili. Od takrat ne morem spati, čez dan velikokrat jočem, ko se zvečeri pa se začne še večji strah. Bojim se, da se bo to še enkrat ponovilo, čeprav so zdravniki rekli, da je verjetnost manjka, saj nima epilepsije, ampak je bila to posledica sladkorne bolezni. Ponoči vsakič, ko nekaj zaropota, me stisne pri srcu in potem traja da se spet nekako pomirim. Do zdaj je bil vse noči pri meni fant, da sem ga stisnila k sebi in da sem vedela, da nisem sama, tako se bila za odtenek bolj pomirjena. Danes pa ni mogel priti in zdaj se bojim iti spat. Sem v svoji sobi, brskam po internetu, če je kdo imel podobno zgodbo in trepetam, če je z očetam vse v redu, pa čeprav že mirno počiva, spi. Tudi moj fant ne spi več mirno, mi je priznal, da je tudi njega strah, ampak da se poskuša čimbolj pomiriti, ravno tako sestra.
Ne vem, če bi prenesla, da bi se to še enkrat zgodilo, oziroma vem da ne bi zmogla. Tako močno me je to zaznamovalo. Želim si, da tega ne bi nikoli videla, in želim si ponovno mirne noči. Fant me stalno hoče pomiriti, ampak to uspe samo za trenutek, potem pa je spet isto, pa čeprav se trudim, da bi bila mirna, ker vem, da to škoduje tudi moje zdravju in da je tudi za fanta to veliko breme. Verjetno se bo grdo slišalo, ampak najraje bi šla živet drugam, na svoje, da bi mogoče dobila nazaj vsaj kanček miru, ampak hkrati pa me skrbi za očeta, in ga ne želim zapustiti, kljub temu, da sestra živi z družino doma. Mogoče ne bi bilo slabo, da bi si poiskala pomoč, mogoče pri psihiatru, ne vem..
Zakaj se moralo to zgoditi, zakaj smo vsi prestrašeni, zakaj se nam dogajajo le slabe stvari,…. ne zmorem več, nimam moči..
Hvala vsakemu, ki si bo vzel čas, da bo to prebral.

Draga “žalostna123”!

Odgovarjam ti takoj, ko lahko. Čez dan sem namreč v službi in za sporočila nimam časa. Hvala za tvoje zaupanje, da si pisala v ta forum in povedala, kaj te tare! Upam, da bom našla vsaj kakšno pravo besedo zate.

To, kar se je zgodilo tvojemu očetu ponoči, še zdaleč ni prijetna zadeva in je razumljivo, da te zdaj vsako sekundo skrbi, da bi se stvar lahko ponovila. Vendar – ali mu s to skrbjo pomagaš? Mu ne! Kajti tvojo pomoč bi potreboval zgolj takrat, če bi se mu spet zgodilo nekaj podobnega. Zato bi se na tvojem mestu pozanimala pri svojem zdravniku, kako konkretno mu lahko v takem primeru pomagaš. Ne prej ne potem pa se nima smisla obremenjevati s tem, ker on ne bo imel nič od tega, ti pa boš izčrpala sebe in posredno še fanta. Tega pa v tem hipu ne potrebuje nihče izmed vas vpletenih. Resda psiha in telo delata tako, da sta močno vznemirjena še nekaj časa po nekem pretresljivem dogodku, a obstajajo tudi načini, da zna človek samega sebe pomiriti, da se ne aktivira vsakič znova, ko sploh ne gre zares. Lahko si npr. prigovarjamo, lahko poskusšamo preusmeriti pozornost, lahko se fizično tako utrudimo, da se istočasno upočasnijo tudi vsi drugi procesi v našem telesu. Možnosti je veliko, poiskati pa poskusi tisto, ki ti najbolj ustreza.

Zdaj je najbolj pomembno, da ostaneš stvarna, stvarna v tem smislu, da pomagaš očetu v primeru, da bi te potreboval, na način, ki naj ti ga svetuje zdravnik. Prej in potem pa bodi z mislimi nekje drugje, saj boš tako najbolj poskrbela zase in s tem, ko boš poskrbela zase, boš tudi za druge.

Lahko ti povem še izkušnjo iz svojega življenja. Imam 3 otroke in vsem se je nekaj hudega zgodilo, ko sem bila zraven njih. To pomeni, da lahko še tako paziš, pa se nesreča lahko zgodi. Imeti je treba vedenje, da kot človek narediš vse, kar lahko, a včasih gre življenje vseeno svojo pot.

Morda bi bilo za zdaj to vse od mene, če pa mi še kaj pride na misel, bom to dopisala.

Držim pesti za vas vse vpletene in SREČNO!!!

Maja