strah pred ljudmi…kako si naj pomagam?

Sem študentka, stara 23 let, z veliko problemi na svojem duševnem področju. Že v otroštvu se je zvrstilo nekaj zasmehovanj, ki me bodo očitno zaznamovala za celo življenje. Od opazk debela, grda itd. Svoj videz sem zelo spremenila ampak v notranjosti ostajam ista. Bojim se ljudi, nočem biti opažena, bivam v študentu in cela muka je iti mimo kuhinje, ko tam sedi nekaj ljudi. Srce začne razbijat, včasih je prisotno tudi tresenje, potenje. Sprostim se le v družbi za katero vem, da sem zaželena, da me bo sprejela. Najboljse se počutim v krogu družine in s fantom. Prijateljev nimam dosti, ker težko navežem stik. Veljam za bolj tiho osebo. Le redko bom tista, ki bo prva začela pogovor. Občudujem ljudi, ki vedo ob vsaki situaciji nekaj pripomnit, jaz pa moram razmišljat kaj bi sploh povedala. Pogovor preko računalnika ni nobena ovira. Tam govorim zelo veliko. Le tako dolgo, da sem skrita za ekranom. Zelo rada bi to prenesla še v realno življenje.
Sama sebi sem že stokrat rekla, da se bom spremenila. Ja vse lepo in prav dokler ne pridem spet v družbo in se tam počutim neprijetno.
V bistvu sem že obupala nad sabo.
Sicer ne morem povedat, da ne uživam v življenju. Ampak le v družbi svojih najbližjih. Ampak kaj, ko sem si izbrala poklic, kjer bom zmeraj v stiku z ljudmi, zato bi se zelo rada spremenila ampak res ne vem kako
Je sploh možno to spremenit? Je kdo bil v podobni situaciji in kako jo je rešil? Morda kakšna strokovna pomoč?
Upam, da nisem preveč zakomplicirala 😉

hej tudi js sm bolj plašna oseba in sem skozi otroštvo doživela dosti ponižanj in nesprejemanja ker sem bila pač bolj pridna tiha miška…in tudi jaz sem si izbrala poklic, kjer delam z ljudmi…sicer tako hudo pri meni ni bilo, ampak jaz sem si pomagala tako, da sem zanalašč pred ljudmi kaj povedala takrat, ko me je blo najbolj strah da me ne bodo sprejeli…takrat je res grozen občutek, ampak ko enkrat probaš je vedno lažje, poglej, ti si ravno toliko vredna kot ostali, enako pravico imaš povedati svoje mnenje ne glede na to kaj si bodo mislili o tebi….saj maš družino, pa fanta ki vedo kdo si! aja pa kadar maš res tremo pred ljudmi si jih lahko predstavljaš v kakšnih smešnih spodnjicah, pa ti to malo odvzame strah! pa saj sploh ni važno kaj si mislijo o tebi, če veš da si fajn oseba in da imaš ljudi okoli sebe, ki te sprejemajo takšno kot si…in ko bodo ljudje opazili da si si všeč in da se sprejemaš, te bodo avtomatično tudi oni zelo dobro sprejeli!! ampak vem da je težko. tut js sm se v gimnaziji skrivala pred folkom, sploh pred glasnejšimi. ampak se da veliko narediti na sebi, prvi koraki so pa najtežji!! bodi ponosna nase pa imej se rada! =)

Bolj ko se boriš s svojim starim “jazom”, bolj postaja močan.S svojo borbo še naprej vlečeš na dan svoja stara prepričanja o tem kakšna si bila včasih in kakšni so bili ljudje do tebe.
Veš, težko je neka prepričanja, v katera si verjela ne vem koliko let, sedaj spremeniti. Pravzaprav, če verjameš ali ne, podzavestno še vedno želiš, da bi bilo tako, kot je bilo nekoč.
Sama sebi boš morala dokazati, da obstaja tudi drugačna realnost. Zato se je najbolje izpostaviti izzivu, hladnokrvno iti med množico, misli zaposliti z optimizmom in ko boš začela verjeti, da te ljudje vidijo v drugačni luči, kot včasih, boš začela verjeti v lepšo realnost in stare misli bodo utihnile.
Ampak, naš jaz se oblikuje le v odnosih. Zato pogumno.

Js imam podoben primer.V osnovni šoli so me vsak dan poniževali in mislim da je to ostalo močno v meni.težko grem med ljudi tudi s šole sem se morala izpisati kajti počutila sem se zelo slabo, včasih sem na robu prepada in pomislim na grde stvari ki bi si jih lahko naredila.V sebi občutim močno tesnobo, slabost, vrtoglavice…Če mi kdo lahko pomaga s kakršnim koli nasvetom se mu lepo zahvaljujem.

Lp.
Jaz imam podoben problem.v osnovni šoli so me vsak dan poniževali z grdimi besedami, kletvicami…in me zdai zanima kako naj si pomagam pred mojim strahom.nekako ko grem med ljudi se ne počutim dobro ali samo da pomislim na to da bi morala iti nekam kjer je veliko ljudi dobim napad panike.

– vrtoglavica
– slabost
– razbijanje srca…

zaradi tega srednje šole nisem mogla zaključiti ker sem se morala izpisati in bi jo sedaj rada naredila na drugačen način ampak za to moram redno hoditi v službo, kar pa me je groza kajti strah me spremlja.Kako naj si pomagam?Če ima kdo podoben problem ali nasvet naj mi svetuje.

HVALA!

Spoštovana Limonca,

Kot že sama ugotavljaš, je strah posledica poniževanj in negativnih občutkov iz preteklosti. Zato se sedaj, ko se znajdeš v podobni situaciji, torej med ljudmi, pojavi ta podzavestni strah, kot neka obrambna reakcija pred ponovnim ponižanjem.
Kot sem že zgoraj omenil, boš morala svoj um naučiti, da je realnost lahko tudi drugačna, kot pa je bila takrat. Torej počasno vključevanje v družbo. Če je strah premočan, naj gre s tabo neka oseba, ki ji zaupaš, da se boš počutila varneje.
Ne obremenjuj se s tem, kaj si drugi mislijo, ampak imej v mislih optimizem in pozitiven cilj.
Pogumno se podaj v nove izzive. Strah ne bo minil čez noč, to je proces v katerem je treba vztrajati.
Lahko se vključiš tudi v kakšno skupino, kjer eden drugega vzpodbujate in si izmenjujete izkušnje.

Robi.

GLej tud sam sm študent ter razumem tvoje probleme. Vse (skoraj res vse) izvira iz družine. S tem mislim ta grozna občutja. Rad bi ti rekel, da se da to hitro nardit,sam to traja. Če si res želiš nekaj več od življenja bi ti priporočal obisk terapevta, da predelata ta čutenja ter ugotovita od kod izvirajo. S pozitivnim mišljenje ter ter forami boš bore malo nardila, kr ta občutja so globoko zakoreninjena.

Robi, za tvojim pisanjem se mi izriše podoba persone, ki ji pravim ‘man of honor’. Je premalo takšnih. Vsa čast.

Ti znaki so lahko tudi simptomi socialne anksiozne motnje. Samo kot v vednost.

Pozdravljeni,

vem, da je tema že stara, pa vendar. tudi sama se najdem v opisu zgoraj. Imam 22let. pred pou leta sem se začela nenormalno redit, sedaj imam 20kg več kot lani poleti. Morem povedati, da sem skoraj do novega leta delala v gostinstvu, tam sem sicer uživala. rada sem med ljudimi, rada se pogovarjam. no našlo se je tudi nekaj takšnih, ki so me dejansko dr**** zaradi teže.
sedaj imam še 10kg več kot takrat. cele dneve sem doma, tudi faks sem zanemarila. namreč ne morem nikamor več iti. ne upam se in bojim se na smrt. Če bi me dali v soboto zvečer v nek klub bi se vrjetno zjokala. samo ob tej misli mi srce ponori, začne se mi vrteti, solze mi tečejo. Moja samopodoba je čisto na dnu. tako me je sram. vendar je vsaki dan isti dnevu, vsako jutro ne vem več čemu sem se zbudila.
ne znam opisati, kako se počutim. Bojim se iti celo v trgovino saj se bojim, da bom tam srečala nekoga ki me poza… če bi srečala kakšnega fanta, ki sem mu bila všeč bi se vrjetno obrnila stran in ga sploh ne bi poznala. tudi pred kolegicami me je sram.
počasi zgubljam tla pod nogami, svet mi ni več realen. tako se bojim, pa vendar se mi zdi da nimam moči da bi se temu uprla. kot da ne morem začnti znova.
tako je grozno!

Draga “nespeča ptica”!

Evo, takoj, ko lahko, ti odgovarjam na sporočilo… Hm, prišlo mi je na misel, če tudi pri nas kje obstajajo ti. anonimni jedci?! Hrana namreč ni samo za to, da se najemo in da smo siti, ampak nas dostix tudi zelo potolaži, ko doživljamo kakšne stiske.

Najbrž se ti je nekaj zgodilo oz. je bil nek sprožilec, ki je odgovoren za to, da si v hrani začela iskati uteho. Zdaj lahko nekje iz pet potegneš voljo in se zdiscipliniraš ter se nehaš prenajedati. A ko se vse to neha in ukine in potlači, pridejo na plan neka zelo močna čustva, s katerimi se drugače ne znamo spopasti, zato pobegnemo v “svet omame”: ali je to hrana ali so to cigarete ali je to alkohol – ni važno. Vsa ta sredstva nam močno pomagajo, da pomirimo prvinska čustva, ki ne “štimajo” oz. jih ne znamo “shendlati”.

A najbolje bi bilo ravno to – DA BI SI DOPUSTILI, DA NAS BOLI, DA NAM GRE TA BOLEČINA DO SRCA IN DA SE POTEM NA KONCU NEKAJ ZGODI. Tisto odrešilno, zdravilno, pravo. Moraš biti pa za to zelo močan, potrpežljiv, vztrajen in še kaj drugega, predvsem pa moraš imeti močno vero v to, da za dežjem vedno!!! posije sonce. Nisem še prav zelo stara, a kolikor sem in imam kar dosti različnih izkušenj, zdaj vem, da se skoraj vedno v nekem življenjskem obdobju pojavijo kakšne hude preizkušnje, a se jih vse da premagati, vse po vrsti in karkoli pride. A kar dela razliko, je to, koliko smo oz. nismo borci. Zaradi iste stvari se bo nekomu, sori, “zmešalo”, drugi pa se bo iz pepela dvignil kot ptič feniks.

Po moje vsak od nas kdaj čuti, da bi zjutraj najraje ostal v postelji in ne šel delat, ali pa bi bil kar zaprt med 4 stene in ne šel ven. OK, včasih tudi to mora biti in nas to prisili, da se malo spočijemo in si naberemo novih moči. Ampak slej ko prej prideš tudi do tega, da je življenje predragoceno in se ga ne splača puščati, da ti spolzi med prsti. Ker tega življenja ne bo nikdar več nazaj. Ampak – vse je OK in če se kdaj totalno sesujemo, je tudi za to 1 razlog. Sem zadnjič v Kiku videla 1 hudo majčko: EVERYTHING HAPPENS FOR A REASON!!! In res je tako. Starejši, ko si, bolj vidiš in čutiš in dojameš, kako je to res.

Morda je bila pri tebi 1 zelo močna žalost. In ker je bila premočna in je postala neobvladljiva, si jo malo zregulirala s hrano. A potem se človek zredi, če je hrane preveč ali pa je nepravilna. In potem si počasi ne upaš več ven, da te ne bi kdo videl s preveč kilogrami. In če si hotel skriti žalost, pred seboj ali pred drugimi, kil pa zdaj ne moreš. Zato ljudje, ko vidimo nekoga s preveč kilami, tega ne bi smeli obsojati, ampak biti sočutni v tem smislu, da kaj tega človeka teži.

Morda toliko za zdaj. Nekoliko razmišljanja z moje strani.

Mislim nate!

Tudi sama pri sebi opažam, da se mi dogajajo podobne stvari… In tudi sama vem, o dkod izvira. Pri meni se je začelo že doma in sicer že mnenje moje mame je bilo, da nisem na videz nič posebnega, kasneje me je pa velikokrat žalila z izrazi, da sem “grda” in “debela”, pa v resnici nisem bila. Pa še nekaj drugih žaljivk je uporabila… Zato sem verjetno to tudi mislila sama o sebi. Tudi sošolci mi kdaj niso bili dolžni in ker sem bila tiho, če je kdo kaj rekel, so imeli še bolj veselje. Amapk rpi meni je bilo to tako, da ko sem kdaj imela dosti, sem koga tudi prebutala…

Dolgo recimo, vsaj do kakšnega 18 leta, sem verjela, da sem grozna… Potem sem se začela zavedat, da nisem, v bistvu sem si celo neko obdobje mislila, da sem lepa in še zdaj se mi zdi, da sem, v določenih trenutkih se pa vidim čisto drugače, kot da je v ogledalu kdo drug. Z videzem se niti ne obremenjujem.

Kar se tiče samozavesti, sem je pa glede na vse to, pridobila ogromno. Delujem zelo samozavestno, razen v določenih trenutkih. Bivši mi je rekel, da ga moja samozavest zelo privlači in da ne razume, kako je lahko v nekaterih trenutkih čisto drugače. V določenih trenutkih sploh ne govorim z ljudmi, niti besede… Zmrznem… Ker sicer, ne da težko navežem stike, zelo hitro jih – je pa en tip ljudi…

Kdaj se mi to dogaja – npr. če mi je nekdo nadrejen in je oseba, ki je pretirano samozavestna in za katero mislim, da je samovšečna in ti hoče vsilit mnenje. Večinoma mislim drugače, pa me ful žre, da bi povedala, pa ne upam… Ker bo vedno tista oseba našla nek izgovor, ob katerem bom ostala brez besed. To je po mojem zato, ker me je mama vedno nadirala za nekatere stvarii in se zato raje nisem pogovarjala in povedala mnenja, samo da me ne bi spet psihično napadla. Te osebe pa reagirajo isto – nadirajo ljudi in podobno… Bi se pa zelo rada tega rešila, ker me namreč moti v poklicnem življenju. pa rada bi se postavila takim ljudem po robu, ker so pijavke in izkoriščajo tudi druge ljudi – prav ne moreš verjet, kako imajo eni vpliv… Sem pa že naletela na direktorje, ki so bili zelo v redu in tam sem pokazala zelo dobre rezultate in sem upala vse povedat, ker so bili ljudje… S tem da me pa res nikoli še nihče ni opomnil, tudi od drugih, da česa ne delam v redu, ampak pri sebi mislim, da ne… Tudi pri teh drugih si mislim, da ne delam, ampak razliak je ta, da drug tip ljudi te je sposoben pohvalit in je bilo potem bolje, nisem bila toliko pod stresom. Ko sem bila še v šoli, sem dosegala nadpovprečne rezultate npr. – ocene so bile visoke, v nekaterih situacijah, sem pa bila npr. ocenjena za nekatere izdelke kot visoko nadpovprečne – npr. pred oddajo diplomske naloge… Ki je pa potem nisem želela oddat in mi je šlo na jok, da je slaba, tako da ker se je že zelo mudilo, zaradi službe, me je moral moj fant dobesedno prisilit. Ni treba posebej omenjat, da sem diplomirala zaradi tega ene pol leta kasneje in tudi s prijavo na izpite sem zavlačevala.

Tudi jaz imam nekakšen strah pred ljudmi, se zelo prepoznam v opisu. Imam tudi par kg preveč.
V redno srednjo šolo sem nehala hodit, zaključila sem jo izredno. Nisem več zdržala med sošolci, tko mi je bilo težko. Zdaj sem stara 26 in študentka.
Rada bi spoznala ljudi s podobnimi problemi, kot jih imam jaz. Lahko mi pišete na ZS 😉

Živjo 🙂 jst se tud nekak bojim ljudi… ko gre kdo mimo mene mam občutek, da gre proti men in mi bo neki naredu in pol se ful izognem in čudno izpade… sem se že z mami pogovarjala, pa je rekla, da se ne rabim ničesar bat, ampak ni nč boljš… neki časa sem se tud ko sem bla z mami uzuni izogibala ljudi, pa je rekla, da naj tega ne delam, ker je malo čudno, pa sem rekla da ve,, sam si ne morem pomagat… velik pogovorou sma že mele.. pa tud ko sem s prijateljicami se mi isto dogaja pa mi vsaka reče, da naj se nč ne bojim… sam ko je tk grozno… mislim kr joj, morm it po drugi strani tt mi bo neki naredu… sj nakonc mi ne, sam mi je to ful grozno, nočem da se mi to dogaja… pa ne sovražim ljudi pa nč… sam stah me jih je ful… pa to se mi je začelo dogajat pred dvema letoma, prej pa ne… ne vem ka je to… taka sem ko nek kuža, ko kr odskoči ko se boji ljudi… 🙁

Draga “Animals lover”!

Sem tvoje sporočilo odobrila šele zdaj, ker sem bila od te nedelje pa do malo prej brez kompa… In ti odgovorim čim prej, vmes pa upam, da ti bo še kdo drug kaj napisal…

Lepo bodi!

V bistvu lahko vse to “pozdravite” zelo, zelo hitro. Obisk psihologa to žal le poslabša, ker je problem še bolj osvetljen in nikakor ne bo izginil. Več ko dajete pozornosti, večja bo anksioznost, strah, napadi.

Zakaj gre? Gre za anksiozno motnjo, katere del je tudi socialna anksioznost. “Pozdraviti” je torej potrebno anksiozno motnjo, pod katero spada npr: socialna anksioznost, OCD, obsesivne misli, panični napadi itd.

Poguglajte Martin Linden metodo. Ponavadi se premaga to v roku nekaj dni do enega meseca (odvisno kako resno se lotiš metode). Zveni tako obetavno, da je težko verjeti (tudi sama na začetku nisem) 🙂

Gre za prevzgojo pozdzavesti. Enostavno ni druge rešitve kot ta. In deluje 100 % pri čisto vseh, le lotiti se jo je potrebno 😉 Pa srečno in pogumno!

Sama imam tudi socialno fobijo. Če se najde kakšna/en, ki je za dopisovanje, se mi lahko piše.

Živjo!
Stara sem 16. Sem zelo tiha in si ne upam govorit z nikomer, ker mislim, da sem preveč glupain debela in da nobenega sploh ne zanima, kar bi jaz povedala. Vedno, kadar grem mimo koga, ki ga poznam, se kar tresem in ne morem rečt nič. Razočarana sem nad življenjem in mislim, da je brez smisla. Pa ša ful sem zaljubljena v fanta, s katerim sem plesala na valeti. Ne upam si govorit z njim. Ne morem nehati razmišljati o njem, ampak si nobenmu ne upam povedati o njem.

Katrina67
Si še zelo mlada in s trdno voljo in “prakso” ti bo gotovo uspelo premagati te strahove. Nekaj odgovorov ki so bili podani zgoraj se mi zdi res odličnih. Poskusi če ti kaj pomaga če pa še vedno ne boš našla zadovoljstva, pa poišci strokovno pomoc.

Skoda je temnih misli in zalosti ko pa je zivvljenje v resnici tako lepo.
Nauciti se moramo samo opaziti to lepoto tudi v najhujsih preizkusnjah (ki pa jih imamo vsi, vsak na svoj nacin)

Vse dobro ti zelim!