kako biti sam s seboj

Pozdravljeni!

Imam problem, ki me teži že kar nekaj časa. Ob slabem vremenu postanem žalostna in se sprašujem, zakaj sem tako osamljena. Mine me volja do vsega dela in bi nujno rada šla v družbo, med ljudi. Tako lutam od enega kafiča do drugega in na koncu sem še bolj žalostna, ker ne najdem ljudi za čvek. Problem pa je, ker ne znam oziroma ne morem biti sama s seboj. Nujno potrebujem ljudi okoli sebe.

Prosila bi, če mi lahko svetujete kaj naj ukrenem, da bi se to spremenilo, saj si neizmerno želim, da bi si bila najboljša prijateljica in da nebi bila odvisna od stikov z drugimi.

Hvala za vašo pomoč!

Draga “kako biti sam s seboj”!

Najprej hvala za tvoje sporočilo, ki se me je zelo dotaknilo! Dež, osamljenost, žalost, od lokala do lokala,… Vse to so lahko v določenem trenutku sestavine za to, da se ti slabo počutje še poslabša.

Ali je možno, da se ti je pred kratkim kaj takega zgodilo, da nisi rada sama, da si želiš ljudi okoli sebe, da te pomiri človeška bližina? Če je temu tako, potem nima smisla na silo nečesa ne delati. Morda potrebuješ zdaj 1 obdobje točno tako živeti, kot si napisala – da se potešiš, da se potolažiš, da se pomiriš. Vmes pa se lahko potem tudi kakšna druga stiska sproti, sama od sebe, predela. In bo ta potreba potem sama od sebe izginila. Če pa ta potreba nima nekega očitnega ozadja, bi bilo smiselno poiskati kakšno kratkotrajno svetovanje, da se razsvetli, od kod bi se to lahko pojavilo.

Drugače pa je za vse nas zelo pomembno, da znamo uspešno krmariti med avtonomijo in povezanostjo, da sta potreba in želja po biti sam in biti povezan nekako uravnoteženi. Fino je, da znamo biti v družbi, fino pa je tudi, če znamo iti sami npr. v kino, kar je za marsikoga že uau zalogaj. Ampak tako se lahko stestiramo, kje smo. Za biti cel in tudi lažje srečen je to zelo pomembno. Veliko terapij ima v svojih zahtevah ravno to, da znaše nekam sam iti. Vrhunec tega bi bil najbrž dopust, ki ga preživiš sam s seboj. Ampak do tja ni morda smiselno preskočiti iz 1. razreda v 8., ampak si počasi vzeti čas za privajanje na to.

Še nekaj mi je prišlo na misel. Če je nekdo v svojem življenju doživel že preveč samote ali pa osamljenosti, ima tudi morda tega v nekem trenutku dovolj in si tega več kot toliko ne želi več. A bi se spet vrnila na izhodiščno točko, in sicer na iskanje pravega ravnotežja med avtonomijo in povezanostjo. Da poskušamo sami po-skrbeti za to, da smo ravno v pravi meri v družbi z drugimi in v družbi s samimi seboj… Morda moramo to na začetku početi nekoliko na silo, slej ko prej pa to steče avtomatično.

Toliko bi napisala za1x in upam, da boš v mojih besedah našla kaj koristnega zase!

Srečno!

Maja

Lepo napisano ni kaj dodati.Tudi sama sem se večkrat spraševala o tem kako živeti sama. Živim v bloku in tu živijo ljudi, ki so večinoma v paru, družine, starejši…itd… Zelo težko sem to sprejela še zdaj se kdaj pa kdaj ujamem v te misli, a zapolnim si čas, da grem v trgovino poskusim po pameti kupovati, obiskujem delavnice za os. rast, pokličem prijatlco kateri lahko zaupam, rešujem križanke, grem ven v naravo, občasno grem tudi domov k staršem in kar mine ta dolgčas.Čim manj o tem premišljujem zaposlim svoje misli, čeprav vedno ne gre a se trudim.

Upam, da boš tudi sama našla odgovor na svoje vprašanje.Držim pesti zate.
Lp.Vesna