hezihazem

Spoštovani,
nedavno sem odkrila vaš forum in moram priznati, da se mi zdi izredno zanimiv. Videla sem tudi, da je bilo kar nekaj “polemik” na temo krščanske cerkve itd., ki so se navadno zaključile z vašim pozivom oziroma zaprtjem teme.
Sama ne mislim vzbujati polemike, a kot nekoga, ki se je strokovno ukvarjal z antropologijo vzhodnega krščanstva, me zanima, ali ste že slišali za hezihazem in če ste, kako in koliko sta si blizu z indijsko filozofijo (joga itd.).

Hezihazem je aksetsko-mistični tok v vzhodnem krščastvu, ki so ga razvijali grški cerkveni očetje, dokočno pa menih z Atosa Gregor Palamas v XIV stoletju (zato hezihazmu nekateri pravijo tudi palamizem). Sama beseda pomeni “utišanje, pomirjenje”, gre pa za to, da naj bi človek s prakticiranjem Jezusove molitve v posebnem položaju in z zelo specifičnim dihanjem dosegel stanje “spusta uma v srce”. Skrajni cilj je razsvetljenje (ožarjenje s svetlobo, ki so ga bili deležni učenci na gori Tabor).
V vsakodnevnem življenju nam to preprečuje um (o teh stvareh podobno pišete tudi vi!), ki je središče misli. Cerkveni oče Evgarij Pontski je napisal krajše delo O sedmih duhovih zla oziroma o sedmih vrstah zlih misli (gr. logismoi). Misli, ki se nam pletejo po glavi, se delijo v tri skupine: človeške, angelske in hudičeve. Duhovno slabo razvit človek (večina nas) težko prepozna, za katero misel gre, zato vedno mislimo, da so misli “naše” in jim sledimo. Z molitvijo in askezo pa se naučimo prepoznavati tip misli in se s hudičevimi mislimi tudi boriti. Pri tem nam, kot rečeno, pomaga tudi Jezusova molitva (v posebnem položaju, s posebnim dihanjem). Človekov cilj na zemlji je doseči trajno molitveno stanje /kathastasis/, trajno združitev uma s srcem oziroma že omenjeno božansko razsvetljenje.
To bi bil kratek oris bistva hezihazma.

Hezihazem je imel veliko nasprotnikov, a je v XIV dokončno zmagal in tako postal del uradne pravoslavne “doktrine”. Žal pa je dejansko odrinjen na rob, uradna Pravoslavna cerkev ni niti malo hezihastična – zadevo prakticirajo menihi na Atosu in v nekaterih pravoslavnih samostanih v Rusiji. Rimo-katoliška cerkev na hezihazem gleda kot na mistilčno herezijo, znani teolog H. U. von Balthasar se je iz hezihastov delal naravnost norca (imenoval jih je “popkarji” – zaradi molitvenega položaja).

Nekje sem zasledila, da je hezihazem nekakšen preplet krščanska v vzhodnjaškimi filozofijami, tudi indijsko. Pa me resno zanima, kaj bi mi lahko vi tem povedali.

Hvala za odgovor in čim več spustov uma v srce vam želim 🙂
U.

Za hezihazem sem slišal, ko sem raziskoval krščanstvo pred razkolom vzhodne in zahodne cerkve. Bolj obrobno se omenja v posebnih obredih. Hezihazem skuša doseči odpuščanje grehov z molkom in umikom v samoto. Predstavniki tega samostanskega misticizma so menihi na gori Atos na severuzahodu Grčije.

Veseli bomo, če nam poveš še kaj več!

Zelo vam priporočam v branje roman xxxxxxxxxxxxxxxxx.[/i] Izšel je pri založbi xxxxxxxxxx. xxxxxxxxxx je moj dober prijatelj, roman pa je nastal na osnovi rokopisa, ki ga je našel na Atosu.

http://www.xxxxxxxxxxxxxxxx

Upam, da to ni reklama, ki jo boste izbrisali. To je reklama za hezihazem, za pristno krščanstvo, za pristno vero in spust uma v srce.

Lep pozdrav in vse dobro
U.

Žal je reklama. Ukrepali smo ustrezno.

Res dobro, da ste “ukepali” in bralce foruma zaščitili pred veliko duhovno škodo, ki bi jim jo prizadejal moj post oziroma omenjena knjiga.

Upam sicer, da ste si pred izbrisom uspeli na hitro zabeležeti avtorja in delo, da si boste lahko vsaj sami, na skrivaj pred bralci tega foruma, privoščili nekaj resnično svežega duhovnega užitka. Morda mi lahko preko ZS sporočite, kako je bilo. 🙂

Lep pozdrav in vse dobro,
U.

Ko se bom nekoč ukvarjal tudi s tem, vam bom prav gotovo sporočil.