Srečen človek in duhovnost

Pozdravljeni, imam občutek, da se čustveno nesrečni, neizpolnjeni ljudje zatekajo v duhovnost, da bi pobegnili pred bolečino, dosegli smisel in zadovoljstvo na nekem drugem nivoju. Ublažili rano in dosegli stanje ko je vse eno, ko nič več dejansko ne more do tebe. Sama čutim tako. Kakšno je vaše cenjeno mnenje? Je lahko pobeg?

Nasprotno, rekel bi, da so ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnostjo, čustveno srečni in izpolnjeni. Rad jih imenujem “iskalce”, ki iščejo osvoboditev in notranji mir. Kaj pa je tisti vzgib, ki pripelje ljudi na pot iskanja, je pa zelo težko posplošiti, saj je vzgibov toliko, kolikor je ljudi, ki se z duhovnostjo ukvarjajo.

Žal pa je res, da se z duhovnostjo ukvarjajo ljudje, ki se jim je že nekaj slabega pripetilo v življenju, torej ljudje z izkušnjo. Prav pri tem nam je žal, da ne moremo pomagati mladim judem, ki sicer še nimajo omenjene izkušnje, lahko pa bi se ji izognili, če bi našli preje odgovore na vprašanja, od kod prihajam, kaj tu počnem in kam grem?