Najdi forum

Pozdravljeni.

Imam vprašanje, ki me bega in mi ne da miru. Sicer stvar je taka, da pri svojih rosnih 20 letih, je moj pogled na življenje in svet čisto drugačen od vseh mojih prijateljev vrstnikov. Stalno se sprašujem čemu vsa ta pravila, ki nas samo omejujejo, čemu te norme, zakaj ljudem toliko pomeni material in sicer kakšen auto imajo, kakšne čevlje nosijo, koliko denarja imajo. Te stvari se mi res zdijo nepomebne. Mojim prijateljem je vseeno če v naravo pomečejo prau use smeti tega sveta, ampak jaz jih stalno opazarjam naj tega ne delajo, vendar potem sem samo tarča posmeha, da sem čuden, da nismo stari 50 let itd. Počutim se kot da je ta svet narobe zgrajen in da gremo v napačno smer. Nočem sploh živeti tu, stalno razmišljam o drugih deželah kjer je vse lepo brez obsojanj, brez zaslepljenih ljudi k ne vidijo ” sranja” v tem svetu. Lahko bi našteval še in še, kaj vse se mii zdi čudno vendar važno je, da sem zajel bistvo. Ali sem samo prej odrastel ali je kaj drugega ?
Hvala in LP!

Živjo!

Jaz sem stara 20 let in sem v podobni situaciji kot ti. Vedno sem bila bolj odrasla in odgovorna kot moji vrstniki, v zadnjem letu pa se je ta razmak v mišljenju še povečal. To je bil tudi razlog, da sem končala zvezo s svojim drugače popolnim fantom, ki je trajala 3 leta. Ne morem točno opisati kaj se je zgodilo, vendar mi je ‘kliknilo’ in od takrat sem popolnoma drugačna oseba. Začela sem brati knjige o taoizmu in življenju, zdravju, sreči,… Na življenje sem začela gledati veliko globje kot moji prijatelji. Vem, iz kje izvira tvoja frustracija, tudi sama jo doživljam. Npr, ko sem v skupini deklet, med katerimi so vedno ‘it girls’, in dobijo nov iPhone/novo torbico za 300€. Takih prizorov je cel kup. Kam gre ta svet? Kam smo prišli? Do tega, da se naše življenje vrti okoli tako primitivnih, materialističnih in plitkih stvareh. Žalostno. Včasih si želim samo uiti daleč stran od civilizacije, od primitivnih ljudi, od neumnih materialnih stvari in samo dihati svež zrak daleč od vseh ostalih. Imam občutek, kot da me nihče ne razume, še moji starši so preveč vpeti v hiter tok življenja, da bi se za trenutek ustavili in dojeli smisel tega življenja. Ne vem, jaz mislim, da sva definitivno odrasla prej kot drugi, eni bodo kmalu, nekateri pa nikoli.
Želim pa si, da bi tudi kdo starejši povedal svoje mišljenje glede najinega razmišljanja..

Lp, Maša

Tako se začne, čeprav bi lahko tudi rekli, da je vajina filozofija odraz upora establishmentu staršev, ki je tako značilen za mladino v vajinih letih. Če bosta vstrajali pri iskanju v smeri, na katero sta se podali, pa bosta nekoč morda le dojeli SMISEL.

...naj bo Luč, Ljubezen in Radost!...Igor T. - LOSANG TASHI

Maša tako kot si rekla, nihče me ne razume še moji starši ne. Tudi jaz sem že velikokrat razmišljal, da bi najraje odšel nekam proč od civiliazicije, ker vidim da tu ni več upanja, ljudje so slepi =/. Igor a bi prosim razložil kaj pomeni odraz upora establishemntu staršev, ne razumem čisto.

Lp, hvala

Pri vseh generacijah zaznavamo neke vrste “generacijski konflikt”, ki si ga skušamo razlagati z različnimi vzroki. Najpogostejši konflikt v novejšam času izhaja iz nestrinjanja mladih s cilji in vednotami staršev in posledičen odpor do le-teh.

...naj bo Luč, Ljubezen in Radost!...Igor T. - LOSANG TASHI

Draga Maša in Neznani,
ne želim se vtikati, pametovati, karkoli, ker v teh letih, tem “začetku”, ki to zgolj in samo lahko je, ni pa nujno, niti nista dovolj samokritično odprta za drugače misleče, si bom pa vseeno drznila le en nasvet, ki je moj, iz prve roke, ki je podoben “začetek” zgodila še veliko prej, okoli 10 leta starosti (zdaj lovim že 40) … beg, prebeg, odmik, osamitev ali zgolj selitev stran od civilizacije ni in ne sme biti rešitev in tudi ne bo (morda si bosta le sama naredila tako utvaro, nič drugega). To je le linija najmanjšega odpora, iskanje bližnjic, odmikanje od smisla, od resnice, od vaju in ne približevanje le temu. Resnico o vama, o svetu, o univerzumu, o absolutni resnici ali karkoli že bosta ali iščeta, morata najti tu in zdaj (ko bo pač ta zdaj). Zato tudi sta tu in sedaj …

Tudi sama sem bežala, predolgo. Zato je zdaj, ko ne bežim več (in nehati bežati je bilo zelo težko) še vse veliko težje, kot bi lahko bilo.

Hvala za prispevek.

...naj bo Luč, Ljubezen in Radost!...Igor T. - LOSANG TASHI

Ne bežim or realnosti, samo že od malih nog odkar pomnem, sem upornik in ne razumem tega sveta. Že pri 5 letih me mati in oče nista in nista mogla spraviti v cerkev, ker sem že takrat vedel da je to samo izmišljotina in največja bedarija na svetu. Bežim pa ne samo ne razumem sistema. LP

Potem je pa zadnji čas, da se seznaniš, preden na pamet odklanjaš. Jaz sem, pri 5 letih, odklanjal samo polento.

...naj bo Luč, Ljubezen in Radost!...Igor T. - LOSANG TASHI

Zdaj mi pa nekaj ne gre v glavo. Znano je da krščanstvo lari fari in da obstaja za ožemanje denarja. Cerkev, vatikan = mafija. Kakor vem ste vi nekakšen budist, kako potem zagovarjate krščanstvo ki je naredilo toliko slabega v zgodovini ? Pa prosim za odgovor, ki ga bomo tudi mi navadni ljudje razumeli, brez posebnih izrazov. hvala. LP

Najprej, če že izzivaš in sprašuješ nesmisle. si v gavi uredi pojme. Vera ali religija je verovanje, verjetje v neka sporočila, prerokbe, filozofijo, če hočeš, oznanila o obstoji Boga in njegovem načinu delovanja, o tebi in meni, o namenu, zakaj sva tu, od kod sva prišla in kam geva. Monoteistična verovanja več ali manj bazirajo na sporočilih prerokov, Mesij, Božjih odposlancev, ki so jih le-ti prinesli na Zemljo z namenom razsvetlitve umov ljudi z nekmi načeli, kako živeti in delati, da bi lahko prišli do odvobodizve, do miru s samim sabo, do dviga zavesti ali zavedanja, ko je Bog v vsakomer od nas in kako lahko z njim vspostavimo stik ter spoznamo resnične namene svojega obstoja, svojega začetka in nehanja.

Cerkev je institucija, ki zlorablja vero, verovanje, verjetje ljudi, ne glede na to, kako se to verjetje imenuje ( krščanstvo, judaizem, islam, budizem, hinduizem …. ) za opravljanje nekih posvetnih poslov, ki so popolnoma posvetne narave ( gospodarskih, vodstvenih, vzgojnih, državniških itd ). Najbolj izpostavljena v tem in najbolj onečedena pri tem je RKC ( Rimo-katoliška cerkev ), ki s tem meče slabo luč na vse – od templev, ki so jih ljudje zgradili, da bi se v njih seznanjali s Kristusovimi nauki pa vse do tega, kar ti omenjaš in ima namen prevzema neka nadvlade, nadzora in kapitalskih poslov. Vse tisto “slabo” v zgodovini, kar omenjaš, je izhajalo iz tega hotenja in nima popolnoma nič opraviti z verovanjem ali verjetjem ljudi v dobro in v namen svojega obstoja.

Sebeda RKC ni edina, ki zlorablja verovanje, vero, verjetje ljudi v svoje, popolnoma “neduhovne” namene, ki nimajo popolnoma nič opraviti z dušebrižništvom – vse tja od pokritjanjanja naprej, ki je v bistvu pridobivanje podložnikov, ki plačujejo davek ali neko drugo obliko dajatev oligarhom. V islamu poznamo tudi ekstremistične skupine celo, da ne govorimo o prisilni islamizaciji, ki ni nič drugačna od “pokristjanja” v zahodnem svetu pa vse do obvladovanja vseh procesov v neki državi ( vladanje, pravo itd. ). Koncem koncev je bil tudi Tibet, do prihoda Kitajcev, zadnje trdnjava suženjstva, le da o tem bolj malo slišimo.

Na drugi strani posznamo tako zvano “SEKULARIZACIJO”, torej oddavjanje države in njenih funkcij od cerkve ( državo so se spomnili ljudje, da v njenih okvirih opravljajo neka skupne funkcije in ne obratno ), vere in celo Boga. Pri nas imamo, z Ustavo zagotovljeno, državo, ki je popolnoma ločena od Cerkve, prav tako ima to Turčija, Egipt itd. Zanimivo je, da imajo Skandinavske države sekularizacijo vspostavljeno dokaj pozno – koncem 20. stoletja in da imajo ZDA še vedno, na vsakem kovancu in bankovcu napisano “IN GOD WE TRUST” – kar seveda ne daje prostora ateistični ideologiji. Tudi poiszkusi sprememb v smeri odprave sekularizacije so močno prisotni – recimo v Sloveniji neka marginalna skupina, ki jo močno podpira cerkvena oligrahija s svojim kapitalom, zahtev celo spremembo državne himne v smeri podrejenosti religiji in Cerkvi ( in to ne kateri koli Cerkvi ).

Bog je eden in v tem, kako si tolmačimo to in v katerega od PREROKOV, MESIJ ali OZNANJEVALCEV verjamemo ( od Bude, Kristusa, Mohameda, do Abrahama ) se ločijo verstva, verjetja ali religije. Cerkev pa je v vsakem primeru paradoksalna paradigma izkoriščanja tega verjetja v namene, ki so svetlobna leta daleč od namena, ki ga deklarira za svoj nastanek in obstoj. Kristus je svojemu sledilcu, učancu, apostolu naročil, naj zgradi prostor, tempelj, v katerem bdo ljudje lahko poslušali njegove nauke, ki jih je, v Božjem imenu, prinesel na Zemljo. S tem ni imel v mislih zlatih kelihov, hermelinskih plaščev za visoke dostojanstvenike, zlatih kupol in marmornatih trgov. Kristus je bil srečen, če je imel kamen pod glavo, koje zaspal. Hotel je le, da sv. Peter ( Peter Skala ) postavi prostor, kjer bodo ljudje , ne moteni od drugače verujočih in mislečih, lahko poslušali nauke in se sami odločal o svojem verovanju. Nokoli ni govoril o pokristjanjevanju, križarskih vojnah, inkviziciji, cerkvenem bančništvu ….. Njegove besede so bile čista SVETLOBA; LJUBEZEN in RADOST. Tudi način njegovega konca ali odhoda označuje žrtvovanje za vse grehe ljudi, s katerim je le-te odvezal prvinskega greha in s tem postal najpomembnejši GLASNIK BOŽJE BESEDE, kar mu priznavajo tudi vse glavne religije zahodnega sveta, vključno z Islamom.

Pa razčistiva še z ateizmom – torej filozofijo, ki zanika obstoj Najvišjega, Vesolja, Energija ali, kakor ga jaz imenujem, BOGA. Aeizem se je rodil, kot nasprotje težnjam Cerkve po prevzemu oblasti v različnih deželah. Marx v svojem delu “Država in Cerkev” obravnava ta antagonizem, kjer cerkvena oligarhija s svojo kapitalsko močjo ogroža nek določen družbeni red in preko njega obstoj države. Lenin v začetki 20. stoletja pride na idejo, ki jo, še močneje, učvrsti Stalin: “Obstoja Cerkve ne moremo zanikati, lahko pa zanikamo obstoj Boga in s tem Cerkev izgubi osnovni namen svojega obstoja, postane nepotrebna in odvzamemo ji moč, ki je v njenem duhovnem in kapitalskem obvladovanju ljudi!”. Začne se , seveda spet prisilno, ravrednotenje in zanikanje obstoja Boga ( koncem koncev tudi najsodobnejših rezultatov znanstvenih raziskav v Cernu v Švici ) in s tem slabitev moči Cerkve, ki se, z družbenim redom, hitro prenese ( 1945 ) tudi v naše kraje. Ta filozofija ni nič manj nasilna – požigi cerkva ( tu izposavljam pomen Cerkve za ohranjanje kulturne dediščine nekaga naroda – čeprav je tudi tu odnos do umetnosti še vedno elitističen ), šikaniranja verujočih pa vse do napada na najvišjega predstavnika Cerkve v Sloveniji ( poizkus likvidacije škofa na zverinski način s poizkusom sežiga na železniški postaji v Novem mestu ). Tu doseže svoj višek tudi t.zv. ateistično gibanje in odtlej skušamo gojiti strpnost koeksistence med verujočimi in neverujočimi uveljavljati tudi v Ustavi – svoboda veroizpovedi in ločevanje države od Cerkve.

Ta sekularizacija je seveda edina pot. Posvetne stvari rešujemo ljudje sami – dogovorili smo se, kako bomo živeli na nekem otoku skupaj, postavili smo neke norme ( zakone ), kako bomo omogočali nemoteno življenje posameznuka na tem otoku, spomnili smo se države, preko katere opravljamo številne skupne funkcije in za obstoj katere tudi plačujemo svoj prispevek – davke, uredili pa smo tudi, da se vsi ljudje držijo nekih določenih in zapisanih norm, torej zakonov s sankcioniranjem vseh tistih, ki se, medsebojno dogovojenih norm, ne držijo. Ustanovili smo posebno, ločeno vejo obvlasti ( poleg zakonodajne in izvršne ) – sodno oblast, ki presoja, ali se je nekdo držal dogovorjenih norm in če se jih ni, kako bomo to sankcionirali ( s kaznijo in/ali prevzgojo, da bo sposoben živeti v skupnost na otoku ).

Ostalo smo prepustili Bogu, ki edini pozna absolutno resnico, absolutna dejstva, predvsem pa namene. On odloča, kako bo naša Duša izravnala svojo “bilanco”, ki jo imenujemo “karma”, kako bo živo bitje, ki je sicer večno, le svojo fizično podobo menja med enim in drugim rojstvom fizičnega telesa, ki je sestavljeno iz organskih snovi in orej obsojeno na počasen razvoj in tudi na počasen razpad ( kot drevo v gozdu ) izravnalo soje dolgove in s tem izravnalo svojo “bilanco” ter odšlo v Nirvano, Večna lovišča, Nebesa ali kakor že katera religija imenuje zaključek fizičnega obstoja živega bitja. Naša percepcija fizičnega obstoja pa je petčutna, če odmislimo čas, kot relativno komponento po Einsteinu. In teh, tudi omejenih, pet čutov popolnoma zadošča za izravnavo tiste bilance ali karme.

Upam, negledana, da sedaj malo bolje razumeš smisel obstoja, verovanja in neverovanja ter razliko med verovanjem, vero, verjetjem in Cerkvijo, ko inštitucijo, ki jo omenjaš. In, kot izpričujemo strpnost med drugačnimi, med črnimi in belimi, med hetero in homo usmerjenimi, med žensko inmoškim, med desnico in levico, tako mora ista strpnost veljati tudi med neenako verujočimi. Kaj pa ima tu opraviti Cerkev – tega pa tudi jaz ne vem.

...naj bo Luč, Ljubezen in Radost!...Igor T. - LOSANG TASHI

Forum je zaprt za komentiranje.

New Report

Close