iščem svojega angelčka
pozdravljeni!
mislim da se noben ne zaveda,koliko poguma sem rabil,da sedaj pišem te besede,da srce izlivam na ta forum! to je najbrž borba za življenje,borba da skušam naprej živeti,čeprav več ne vidim smisla,cv meni je želje še veliko! star sem 31let! sem iz obale! nisem imel lepega otroštva,še kot mladoleten sem šel živeti sam,štartal sem tako,da sem en teden spal pod milim nebom…in nisem imel kaj za jesti! sicer sem vesel,da sem to dal skozi,ker sem se naučil ceniti življenje,ceniti malenkosti,ceniti ljudi! jih gledati z srcem in ne z očmi,se pravi iskati najbolše v njih! cenil sem življenje,delo in ljudi! pri 31letih sem ostal brez službe,daj je podjetje šlo slavno v stečaj! sem podnajemnik nimam kam iti! že pol leta sem brez službe,sem priden delavec,ampak očitno to danes ni dovolj! sedaj bo 1 v mesecu,jaz nimam za plačati najemnine….položnice se kopičijo! ne želim še enkrat iti čez to kar sem že šel.ker se od tega nimam kaj naučiti,saj sem se naučil že prvič! nikoli nisem iskal kakšne pomoči,si sposodil denarja…prosil nekoga za bilokakšno pomoč…nikoli,čeprav so mi vedno ljudje govorili.da bom v življenju slabo končal,če si nebom dovolil pomagati! mogoče me je bog dal na preizkušnjo,da bi videl.ali res toliko cenim življenje,da bi končno padel na kolena in prosil nekoga za pomoč.si to dovolil in če je to hotel od mene.pol upam da se bo najdel moj angelček ! ljudje dragi.tisti ki berete NE RABIM DENARJA denar lahko samo vzamem,če sem si ga zaslužil,tako da ne prosim nobenega za denar,ne prosim nobenega,da mi ponudi cent! najbrž vas je že večina nehala brati,ko sem napisal da rabim pomoč..upam pa da vsaj kakšen angelček bere naprej! vse kar si ta moment želim je službo,službo ki mi bo pomagala dočakati moj 32 rojstni dan in upam da tudi 50i ! tako globoko si želim službo,pripravljen bi iti na bilokeri konc slovenije! bil bi tudi vesel,če bi mi magari kdo odstopil kakšno sobico.nerabim velik,vsaj dok si nebi službe najdel! pomagal bi pr hišnih opravilih,izkušenj imam veliko,ogromno.saj mi nikoli ni bilo težko za delo spoprijeti! sprejel bi kakršno koli pomoč.razen denarja,ki si ga nebi zaslužil! prosim vas….imate službo zame? prosim vas….imate vsaj,kakšen kvadratni meter doma zame?? da si podalšam čas da najdem službo? imam še 21dni časa,pol bo najbrž vsega konec…! vedno sem pomagal ljudem,vedno mi je bil cilj,da so najprej drugi bili srečni.pol pa šele jaz in resnično mislim da si ne zaslužim,takšen konec mojega življenja,sploh pa zato,ker vem,da lahko še veliko dobrega naredim.veliko ljudi osrečim.to je enostavno moje poslanstvo,katero me osrečuje,saj sem najbolj srečen,ko vidim da sem nekomu pričaral nasmeh na obraz,ali solze sreče! nočem da se to konča,nočem obupati.nočem iti! želim si delati,živeti in osrečevati! prosim vas….ima kdo rešitev zame? mi lahko kdo ponudi svojo dlan ? samo oprijeti se želim…..zgubljam se,vsak dan je težji,vsak dan manj energije….! vas prisrčno iz srca pozdravljam….in da vam bojo zvezde naklonjene! če se pa slučajno kdo najde,ki bi želel mi ponuditi svojo dlan.pa prosim,kontaktirajte me na [email protected]
Dragi “čista duša”!
Žal ti odgovarjam šele zdaj, saj sem bila včeraj, ko je prišlo tvoje sporočilo, v službi, popoldne in zvečer pa me tudi ni bilo doma, saj sem bila, spet, službeno odsotna (smo šli z uporabniki Ozare ob Svetovnem dnevu duševnega zdravja, ki je danes, 10.10., gledat film Razredni sovražnik; film je noro dober in bom ob priliki tudi kaj več še o njem napisala!).
Tvoje sporočilo me je na 1 način kar pretreslo, čeprav si ga tako že kar malo z vsem “sprijaznjeno” napisal… Predvsem bi ti najprej takoj rekla, da nikar ne obupaj. Nikoli, saj se vedno!!! v še tako težki situaciji najde neka rešitev. Morda ta rešitev ni vedno takoj, ampak je pa 110%.
Kot vidim, si predvsem čisto realno ogrožen: brez službe, denarja, stanovanja,… Boriš se za golo preživetje. Razmišljam, da če si delal do zdaj, da se lahko najprej prijaviš na Zavod za zaposlovanje in ti nekaj časa pripada ustrezno nadomestilo. Ko le-to preneha, ti pripada denarna socialna pomoč, pa morda še občinska pomoč in izredna denarna socialna pomoč (v zvezi s tem ti najbolje lahko svetuje zate krajevno pristojni center za socialno delo). Predvidevam, da bi imel tega denarja toliko, da bi vsaj za silo lahko začasno preživel. Če bi ti res tekla voda v grlo, ne moreš ostati kar na cesti, saj obstajajo zavetišča za brezdomce. Oziroma glede na to, da si mlad in zdrav in da znaš delati, boš gotovo hitro našel neko možnost, da delaš in zaslužiš in si s tem zagotoviš streho nad glavo. Tako da res ni potrebno misliti na najslabše. Kar spomni se na gospo in gospoda iz Maribora, ki sta živela v šotoru in kako hitro so jima pomagali, ko so ju dali na POP TV in je cela Slovenija videla, kako živita! In razmišljam tudi o tem, koliko mladih gre dandanes s trebuhom za kruhom, v tujino iskat boljše možnosti za življenje… Rada bi ti skratka nakazala, da ni kar vreči puške v koruzo, nikakor ne!!! Prepričana pa sem, da ti vse to itak že sam zelo dobro veš, samo da te je trenutna stiska tako stisnila za vrat, da težko trezno in pozitivno razmišljaš.
Lej, časi so res težki za večino nas, a nekako se bomo morali tako ali drugače prebiti skozi to. Naravna logika življenja je, da letom debelih krav, kot se reče, sledijo tudi leta suhih krav, ko nič ne steče, ko je res kriza in moramo vsi tako ali drugače zatisniti pasove in si privoščiti samo tisto najbolj osnovno. In takrat po navadi tudi spoznamo pravo vrednost stvari, ki v resnici nekaj pomenijo – tako, kot si že sam napisal.
Napisal si tudi, da si nekaj podobnega že v življenju doživel, kar ti lahko da misliti. Da večina nas neko domačo nalogo vedno jemlje na isti način v drugi obliki. Vsakdo od nas s seboj v to življenje prinese neke stvari, ki mu gredo in se mu z njimi ni treba “matrati”, neke stvari pa so ves čas kot nek ti. “leitmotiv”, neka središčna tema, okoli katere se mu vse vrti in v zvezi s katero mora marsikaj ozavestiti. Vsak od nas je tako “dolžan” na vse možne načine iskati različne poti za izhod iz kriz-e. Pri tebi tako torej vidim, da imaš na 1 strani izziv, da si konkretno pomagaš v realni situaciji, po drugi strani pa ti lahko stisko olajša tudi kakšen bolj filozozofski pogled na pritisk.
Toliko bi bilo mojega razmišljanja o tem, kar si izpostavil. Bom pa vesela, če se še kaj javiš in poveš še kaj, o čemer razmišljaš. In morda bo še kdo, ki bo prišel na forum, kaj povedal…
Srečno in držim pesti zate!!!
Maja
Forum je zaprt za komentiranje.