Pogovarjanje z dojenčkom

Lepo pozdravljeni!
Imam sina, ki je v sedmem tednu starosti (in je bil zelo zaželjen otrok – spočet po vrsti neuspešnih poskusov IVF). Z njim je vse v redu – tako je vsaj rekla pediatrinja na prvi posvetovalnici. Tudi porod in nosečnost sta potekala brez problemov – oboje je bilo pravzaprav pravo doživetje! Prve tedne po porodu pa je seveda vse drugače – predvsem zelo naporno. To pomeni predvsem, da nimam več praktično nobenega časa (in tudi energije) zase, se pravi, da nimam več nobenega časa za dejavnosti, ki me, kot se temu reče, napolnijo (branje, pisanje, tek, ples, …). Previjanje, hranjenje in drugo ukvarjanje z otrokom, recimo govorjenje z njim, me ne napolnijo, ker mi otrok še ničesar ne vrača (tudi se mi še ni zavestno nasmehnil). Pravi problem pa je pravzaprav to, da se zaradi tega z otrokom bolj malo pogovarjam – vsekakor ne kar naprej – zaradi česar imam potem slabo vest in me skrbi, da zaviram otrokov razvoj.
Povejte mi, lepo prosim, kaj menite o vsem tem.
Najlepša hvala za odgovor in lep pozdrav!

Draga “ninja35”!

O, še 1 ninja – imam že 1 v svojem življenju, bivšo pripravnico… Ninje ste super!!! Drugače pa – sem zelooo vesela tvojega sporočila! Kot bi brala moje misli, ker se že nekaj časa spravljam k temu, da začnem pisati kaj več o materinstvu. Ki je 1 čisto najbolj poseben del v življenju ženske: po svoje najlepši del, istočasno pa tudi tako naporen, da včasih ne veš, kdo si, kje bi začel, kaj je narobe s tabo,… Kolikox pomislim, kako lažje bi mi bilo, če bi ene stvari prej vedela in če bi zanje vedela, bi se nanje tudi drugače pripravila. A je tudi vprašanje, če bi se res, ker dokler nimaš izkušnje, si zelo pameten za vse in če ti kdo kaj reče, te že zmoti.

Ko so mi rekli, preden sem rodila prvič, naj se pa zdaj res naspim, ker se potem ne bom, sem samo rekla: aaa?? Ko mi je bivša sodelavka razlagala, da ima mišice na rokah, ker nosi sinčka, sem rekla: aaa?? A potem, ko sem to doživela na svoji koži, aaa??? ni bil več to, ampak samo še aha!!!

Vse je res točno tako, kot si napisala – zelo naporno!!! Nimaš več nič časa zase, nimaš volje, nimaš energije, ne, nimaš več nič od tega, ker si tako predana skrbi za drugo bitje, za svojega dojenčka. Vse okoli dojenčka te tako potegne noter, da težko izstopiš. Ko sem jaz kaj naredila zase, sem rada rekla, da sem šla iz centrifuge (saj veš, kako je, ko ima stroj ta program…).

Da ne bom tukaj predolga in že napisala vsega, kar bi rada o materinstvu, bi ti rekla to: Ja, res je, da te dojenček potrebuje 110% 24/7 in da je naporno itd.itd. Ampak – še vedno lahko poskrbiš tudi zase in prav je tako. Ker otrok potrebuje srečno mamo in ne samo skrbne mame. Ja, seveda, tudi skrbna mora biti, a predvsem pa mora biti srečna. To mene še zdaj pokonci drži, da si odrežem svoj kos potice, “ko mi pade cukr”… Pa še nekaj avionskega si zapomni: če v avionu zmanjka zraka in si morajo dati potniki maske gor, jo mora mamica vedno najprej nadeti sebi in šele potem otroku. Ker če ona ne more dihati, tudi otroku ne more pomagati.

Zato, draga moja mamica, brez kakršnekoli slabe vesti vsak dan posebej poskrbi tudi zase: da se naspiš, da si v miru umiješ zobe, da greš v miru na wc, da prelistaš časopise in revije, da poklepetaš s prijateljico, da se pocrkljaš s tvojim ljubim, da kaj napišeš,… Jaz vem, da sem bila včasih že tega vesela, če sem lahko za pol ure zginila od doma, ker sem šla v trgovino po pleničke… To je abc materinstva. Po 1 strani, da se res 110% angažiraš okoli dojenčka: da ga previješ, skopaš, mu daš jesti, ga pelješ ven, ga uspavaš, ga animiraš – da se pogovarjaš z njim, mu kaj prebereš, ga zamotiš z lutko,… Po 2. strani pa moraš 110% poskrbeti tudi zase, a nisem mislila perfekcionistično, ampak tako, kot sem že zgoraj napisala – kolikor le lahko.

In potem bo tudi pogovarjanje z dojenčkom steklo samo od sebe, spontano, po navdihu, nič na ukaz in ker razumsko veš, da je prav tako. Ko boš ti OK, bo to avtomatizem. Zase vem, da še zdaj, pa so vsi moji trije že večji, če nisem naspana, ne funkcioniram in če takrat hočem kaj na silo, ne steče. Ko pa odspim svojo kitico, sem drug človek, tj. srečna mamica, ki gre z veseljem s tamalimi na spehod in se jim posveti…

Držim pesti predvsem zate, da se boš čim prej naučila poskrbeti tudi zase, čeprav imaš zdaj dojenčka ob sebi, saj potem bo vse z njim lažje in hitreje in bolj sproščeno, z več sreče in zadovoljstva! Pa to res niso samo fraze. In še to: hvaležnost za to, da imaš lahko dojenčka, je pa sploh tista, ki naj te pokonci drži!!!

Srečno obema!

Maja