kako meditirate

ker imam veliko osebnih travm za predelat, bi mi prav prišla tudi meditacija. kako?

Meditacija ni nekaj, kar bi se lahko “naučili”. To je postopek, neko obdobje, ki ga lahko dosežemo na svoji poti razvoja svoje duhovnosi, dvigovanja svoje zavesti in usklajevanja uma, duha in telesa. Da bi se usposobili za to, d bi lahko meditirali, moramo najprej poskrbeti za svoje telo, da se v njem življnske energije lahko skladno pretakajo po vseh nadijih ali meridianih. Očistiti in aktivirati moramo vse glavne čakre, kr pomeni veliko dela na hrbtenici, ob katari leži večina čaker. Ko tako telo samo spravimo v neko aktivno stanje, se moramo naučiti sproščanja. Šele popola sprostitev nas pripelje do možnosti popolne koncentracije, ko lahko ustvimo misli in izključimo vsa čutila. Tu nastopi možnost, da se umaknemo v svet meditacije in šele od tu se potem lahko podemo v kontemplacijo. V meditaciji torej ni misli, s katerimi bi lahko urejali neke svoje probleme. Nastane čist in popoln stik s svojo notranjostjo, svojim višjim Jazom in seveda, kot posledica kontemlacije, tudi stik z Najvišjim.

Ni torej nekega enostavnega recepta, po katerem bi se “naučili” meditirati, je pa recept, kako uskladiti delovanje uma, duha in telesa, kar nam omogoči nasledni korak na poti k sebi. Obstaja več načinov za dosego takšnega stanja in eden od njih je joga. Po tvojem kratkem zapisu, kjerbi rada kar sedla in meditirala pa sklepam, da morda v tebi ni tiste, prepotrebne vstrajnosti in volje, da bi se podala na tako pot. Ali se morda motim? Ker ni ga učitelja, ki ti bi lahko rekel ” V takem in takem času te bom naučil meditacije”. To je pot, na kateo se podamo zato, ker je le-ta bolj pomembna od cilja. Verjamem, da je to težko sprejeti a težje, kot to razumeš, dlje si od stanja, ko se lahko približaš svojemu Jazu. Morda leto, morda 5 let, nekateri potrebujejo celo več, kot samo to življenje, da to dosežejo. Če čutiš v sebi dovolj močno željo, dovolj energije in vstrajnosti, se podaj na to pot. Vse drugo, kar ti bodo pravili, je nmrel le nek psevdo meditcij, globoko razmišljanje sicer, ki pa te ne vodi do cilja.

Pozdravljena,

stvari so lahko zelo tudi preproste. Mislim, da ne rabimo za doseganje meditativnega stanja en kup teorije. Če pa si čista začetnica, pa bi bilo vseeno dobro, da najprej prebereš kakšno knjigo, npr. Radost življenja, v kateri avtor opisuje svojo pot meditacije, kaj vse je z njo premagal. Zelo lepa knjiga je pa tudi Mir v vsakem koraku, meditacijo opisuje kot sila preprosto reč, ki jo lahko vadimo cel dan, celo med pomivanjem posode.

Lahko poskusiš tudi kakšen tečaj, kar je za zečetek najbolje, jaz sem se naučila pri društvu CDK, nato pa tudi pri društvu Joga v vsakdanjem življenju.

Res je, da med meditacijo ne rešujejš težav direktno, kar pomeni na nivoju razuma, da bi o njih razmišljala, ampak ravno s tem, ko se od njih oddaljiš lahko najdeš kakšen odgovor, ki pa ne pride iz premlevanja.

Srečno.

Popolnoma se strinjam s predhodnima odgovoroma. In upam, da mi gospoda, ki se po mojem občutku dosti bolje spoznata na meditacijo, kot jaz, ne bosta štela za slabo, če povem, da sem si za boljši vstop v meditacijo pomagal s tehniko PEAT. Ugotovil sem namreč, da je pomembno, kot tudi navaja gospod Igor, citiram: Šele popola sprostitev nas pripelje do možnosti popolne koncentracije, ko lahko ustvimo misli in izključimo vsa čutila (konec citata). In jaz sem si do sprostitve pomagal s preprosto tehniko, ki mi je pomagala do sprostitve, ki je tako nujna za dogajanje, ki ga opisujemo kot meditacijo.
Zanimivo pa je bilo slišati, kako je meditacijo opisal Indijanec Ohijesa:
Nikoli nismo gradili templjev in kapelic. Ponuja nam jih narava. Kot bitje narave je bil Indijanec zelo poetičen. Bogokletno bi se mu zdelo dejanje graditve hiše za Boga, s katerim se iz oči v oči srečuje v skrivnostni, zasenčeni cerkvi pragozda, na s soncem obsijanih nedrih deviških prerij, na vrhu strme gole skale ali pa tam, na z biseri posutem nebesnem svodu nočnega neba. On, ki se tam na robu vidnega sveta odeva v tančice oblakov, ker mu naš prapraded Sonce prižiga večerni taborni ogenj. On, čigar kanu pluje po mogočnih rekah in celinskih morjih. On ne rabi skromnejših katedral.
Samotna srečanja z Nevidnim, ki so bila najvišja oblika našega duhovnega življenja, delno opisuje beseda “bombeday, ki bi jo lahko prevedli z izrazom “skrivnostno razpoloženje”. Mogoče bi jo še najbolje opisal izraz “zavest božanskega”.

Odmik od samega sebe na poti k svojemu resničnemu jazu so očitno poznali tudi Indijanci. Vsaj jaz sem v besedah Ohijese našel mnogo skupnega s tistim, kar poznamo pod imenom meditacija

Bojim se poenostavljanja, zelo bojim. Že nekajkrat sem napisal, da o PEAT metodi vem premalo, da bi lahko komentiral zgornje mnenje pa vendar poenostavljanje Ame Coquine ne sprejemam. Seveda se lahko po hitri metodi učiš meditacije. Ampak….

…… če lahko stanje, v katerega te vodijovse te “hitre metode” imenuješ Meditacija, pa močno dvomim. Sproščanje po dr. Schultzu je preprosto, a daleč od Meditacije, vsaj od tiste Meditacije, ki ti daje odgovore na tvoja vprašanja. Če je cilj meditacije samo notranja umiritev, potem recimo temu umirjanje. Če pa je cilj meditacije dialog s svojim Višjim Jazom, izstopanje iz znanih dimenzij in prestopanje med njimi, če je cilj meditacije iskanje Resnice in končno tudi “najti mir s samim seboj”, potem, ŽAL, tu ni bližnjic.

“Zahodni” človek je zelo obremenjen, živi stalno pod stresom, stalno se žene in hoče dosegati neke cilje…zato je um zelo težko umiriti. Ko se usedeš, da bi kakor “meditiral”, se ti začne pred očmi vrteti vse kolesje uma, te vleče gor dol, levo, desno, tebe pa ni nikjer.

Ker meditacija pomeni “opazovanje”. Opazovanje uma. Takrat se ustvari distanca med tabo in umom in se postopoma nehaš istovetiti z umom. Ker sicer mislimo, da SMO um, vse te misli, travme, stiske, tudi prilakovanja…od tega se distancirati ni enostavno, sploh pa gre težko tako, da se kar usedeš in zdaj boš pa miren. Težko.

Zato predlagam Oshojeve meditacije, ki se začnejo z dinamično fazo, kjer sprostimo vse te notranje napetosti, potem pa šele pride tiha faza, ko ta tišina in mir kar sama od sebe prideta, ne da si ju ti vsiljuješ (in se potem sekiraš, ker ti ne rata in um je samo še bolj razbrzdan:))

Najmočnješa Oshojeva tehnika je Dinamična meditacija, ki se začne s kaotičnim dihanjem, nato skedi katarzični del, kjer daš ven iz sebe to, kar pride (jok, smeh, jeza…) – daš si duška. Kaotično dihanje spodbudi, da potlačene stvari pridejo na dan. Če ne moreš zganjati hrupa, lahko to počneš tudi z gestami.
Nato je faza “hu”,ko skačeš in izgovarjaš glas “hu” – kar stimulira seksualni center. Če je skakanje pretežko ali pač tega zaradi kakih omejitev ne moreš početi, lahko tudi premikaš medenico sem ter tja. To se stopnjuje in nato preide v fazo tišine, kjer zmrzneš in samo si. Po vseh teh kaotičnih fazah je tu um še kako tih:))
Nato pa še faza plesa, da dovoliš telesu, da se giblje, kot želi.

Če se to sliši prehudo, obstaja zelo priljubljena Oshojeva tehnika, Kundalini meditacija, kot se imenuje. Tu začnemo s stresanjem telesa, kar deluje kot nekak tuš, da se telo razbremeni, nato je faza plesa, nato pa sedenje ob glasbi in nazadnje ležanje v tišini. Čudovit zaključek dneva ali pa prebujanje v nov dan.

Osho ima še cel kup tehnik, ti dve sta najbolj znani. Lepa je tudi Nadabrahma, z mrmranjem pa meditacija z dihanjem v čakre…cel kup jih, se jih dobi pri nas na CD-jih, z navodili in vse nekako temeljijo na tem, da je najprej ena aktivnost, nato pa se zlagoma umiriš. Tako uma ne siliš direktno v nek mir, ki ga v bistvu vsiljuješ, ampak mir sam pride k tebi. najdeš samo tehniko, ki ti ustreza.

Izjemno lepa je tudi Heart Chakra meditation z glasbo od Karunesha, Oshojevega učenca, se dobi na cd-ju. Prelepa glasba za gibanje, kjer se nekako odpira pot srcu…tudi na CD-ju.

Hvala ti, Zebrica, za tele nasvete. Opozoril bi le, da so vse Oshojeve meditacije ( zlasti dinamične ) namenjene sadanam, učencem joge, ki jih vadijo v fazi hundalini in krija joge in jih osebno ne priporočam neukim in neizkušenim, ki morda ne bodo razumeli posameznih sezacij. Čudi pa me, da ne omenjaš, prav tako Osojeve, NADABRAHME??!!. Si imela prenežnega učitelja?

Živjo, Igor,

nisi dobro prebral, seveda sem omenila Nadabrahmo.

Se pa nikakor ne strinjam s teboj: za izvajanje Oshojevih meditacij ne potrebujemo nikakršnega učitelja:)) Tudi Osho bi te tu popravil, verjemi. Tehnike meditacij so preproste, namenjene vsakomur, da se z njimi “poigra” – termin, ki bi ga uporabil Osho.

Jaz sem s temi tehnikami začela popolnoma sama, kupila cd, prižgala in sledila sama sebi. Simpl. Ni tu nobene posebne fore, samo najti moraš tisto, kar “ti sede”. Poskusila sem domala vse Oshojeve meditacije, najraje pa imam Chakra sounds, Heart chakra meditation in Kundalini.

Osho ni imel nekih iniciacij, nekih hudih poti, vaj…stvari je poenostavil in odstranil ves misticizem. Meditacija je naravna stvar, kot dihanje. Tehnik je ogromno, vsak se lahko z njimi poigra. Več jih je razloženih v The Book of Secrets in jih dejansko lahko probavaš sam, okušaš…zadeve so preproste.

Sama učitelja nimam, imam pa mojstra, Oshota. Ni važno, če ni več utelešen. Nisem imela pa nobenega, ki bi me tu poučeval. Oshota sem srečala sama, brala vse, kar je bilo moč dobiti, izvajala meditacijske tehnike ter preživljala mesece v Osho meditacijskem rezortu. Point je pa v tem, da je Osho v mojem srcu, kakor pocukrano se to sliši:)) A tako je.

Res, kar pa zadeva vse te tehnike – so samo to: tehnike. Meditacija pa ni tehnika, ampak je izkustvo tvoje notranje tišine, kako do nje prideš, je v bistvu vseeno. Treba je samo nekako prelisičiti um. Če zmoreš,se lahko usedeš in si tiho, opazuješ um – a ponavadi tega ne zmoremo. Zato damo umu možnost, da se najprej razdivja, da potem sprostitev pride sama od sebe. Zato razne tehnike, da ima naš um neko hrano in nam da potem mir:)) Meditacija se pa “zgodi”, je ne moremo vsiliti.

Te tehnike se jemljejo igrivo, sproščeno…in tako se jih podaja tudi v
Osho meditacijskih rezortih. Sem jih sama vodila v Pooni. Zlasti Kundalini in Nadabrahmo. Ljudje pridejo na meditacijo čisto “nepripravljeni”, v uvajalnih jutrih se jim pove samo osnove Dinamične meditacije in Kundalinija, da vejo približno, za kaj gre in kak je bil Oshojev koncept (najprej aktivna faza, nato pasivna), nato pridejo v avditorij, poslušajo navodila še enkrat (se vsakič znova podajo oziroma se povejo faze) in…vklopi se glasba in gremo, že izvajajo tehniko. Ostale tehnike, poleg dinamične in kundalinija (ti se, kot sem rekla, razložita na uvajalnih jutrih, ki so namenjena novoprišlekom, ki so čisto prvič obiskali rezort, in kjer dobijo nasploh navodila za ravnanje v rezortu ter spoznajo malo koncept Osho meditacij – a to ni nikakršno “duhovno vodstvo”, ampak samo navodila, da se jim malo sanja, v čem je point:)), spoznajo šele, ko pridejo v avditorij, kjer se jim poda navodila – in že izvajajo tehniko, takoj, na licu mesta. Mnogo jih seveda tehnike že od prej pozna s cd-jev.
Vsak ima svojo izkušnjo. Vsakega lahko potegne čisto svoja stvar. Eni so nori na dinamično meditacijo, eni na kundalini…ob večerih pa smo izvajali “mehkejše” tehnike iz book of secrets, kjer Osho sploh ni dal nekih struktur, ampak si jo ustvariš sam (da boš na koncu še malo posedel, kako glasbo boš dal, itd – sam skreiraš “potek”…).

Osho je hotel “duhovnosti” vzeti vso težo. Tehnika meditacije je samo to: tehnika. Vzemi jo igrivo in ne bodi preresen. Glavna Oshotova molitev so bili itak vici:)) – ker sami sebe preresno jemljemo, življenje jemljemo preresno in preresno jemljemo duhovnost. Potem um postane strašansko težek, egu pa je to seveda všeč, ker se čuti pomembnega.

A v osnovi je vse simpl…samo notranja tišina, je pa treba kake kamne -no, kar težke skale:)) odkopat, da pridemo do tega vrelca. Zatto tehnika,to je vse, to je ves njen namen. če bi bili sposobni biti v tišini brez blebetanja uma, tehnik ne bi potrebovali. Ker tega načeloma nismo sposobni, um potrebuje tehniko,da se umiri. In Osho je rekel, da je najbolje začeti z aktivnostjo, ne pa se siliti v pasivnost, ki nas dela samo še bolj nemirne. Um je kot pes – ga moraš zlaufat, da je potem utrujen in sedi pri miru:))

Tako da se s temi tehnikami lahko vsak poigra, ker smo vsi v osnovi že meditatorji, samo zavesti se moramo tega:)))

Takega poenostavljanja me je strah, draga Zebrica. Oshoja si prebrala samo uvod v njegovo knjigo, vsega ostalega pa, žal, ne. Tvoj prispevek sem objavil, čeprav sem dolgo tuhtal, ali naj ga ali ne, prav zaradi tega, ker takšno poenostavljanje postavlja celotno ezoterično gibanje, vse ljudi, ki se s tem resno ukvarjajo, v nek položaj, kjer jih hoče imeti največja sovražnica ezoterike – ena od večjih verskih skupnosti. Le-ta je imela dolgo na Zahodu primat, ekskluzivo in ogromna sredstva, s katerimi še vedno razpolaga, da je ta primat in ekskluzivo lahko vzdrževala. Morda ti delam krivico s takšno primerjavo, vendar si tega poenostavljanja ne smemo in ne moremo dovoliti.

Pri meditaciji gre za vstop v področja višjih stopanj zavesti. Če bi prebrala vsaj nekaj od Oshejevih del, bi spoznala tudi usodo vseh tistih, ki so, v sodobnem času, skušali približati ezoteriko ljudem, ne da bi za to potrebovali velike cerkve, maziljene svečenike, oblečene v hermelinske plašče, ogromno bogastvo in ne na koncu tudi nedotakljivost in oprostitev vseh davščin po meddržavnem sporazumu. Vse to Osho omenja v svoji knjigi, ki je nisi prebrala do konca. Eksplicite postavlja v ospredje jogo in meditacijo uokvirja oz. inegrira, kot del celotnega procesa preobrazbe osebnosti. V tem dogajanju postane meditacija igra, da, tu imaš prav, saj vaš problem je v tem, da imate vedno deloma prav. A Osho lepo pove, da je svet nevrotičen, današnji svet. In izpeljanke iz tega so prav gotovo povezane s sproščanjem, koncentracijo in meditacijo in meditacija naj bi res postala igra. Pa ne po tako enostavni poti, kot jo ti navajaš in ne za vsakoga in takoj. To so le “flavze” tistih, ki si iščejo hitrih in donosnih tržnih niš. Ezoterika pa ni tržno blago in preobrazba osebnosti je preveč resna zadeva, da bi jo lahko obravnavali na način, ki ga navajaš. Ne vem, kakšne “resorte” si obiskovala, vendar očitno nisva obiskovala istih.

Osho sam je eden največjih duhovnih učiteljev in voditeljev našega časa, ne glede na odsotnost njegovega fizičnega telesa. Kot tak ne zanika vloge duhovnih učiteljev, ampakjo potrjuje. Duhovnost, preobrazba, dviganje zavesti na višje stopnje niso stvari, ki bi se jih človek lahko sam učil doma iz broširane literature in poceni CD-jev. Istočasno pa ni nekaj, kar bi se prodajalo po ceni, ki jo zase zahtevajo nekatere verske skupnosti, pa tudi kvazi duhovne organizacije. Že samo ločevanje uma in ega v tvojem pisanju me navdaja s skrbjo, da si res morda na neki poti, ki vodi nekam navzgor a vrha ne boš dosegla. Ob predajanju CD-jem prav gotovo ne. Če bi bilo vse tako enostavno, če bi bilo vse le igra, bi bila igra tudi psihadelično predajanje osebnosti, pa ni. Igra postane, ko na svoji poti k višjim stopnjam zavesti dosežeš ta nivo.

Vsaka stvar ima svoj dialektični razvoj. Ko prideš v šolo, se najprej učiš pisati številke, nato jih zlagaš, razlagaš in se ob tem naučiš seštevati in odštevati. Potem pride poštevanka, pa ulomki, pa…… In čez 12 let, če se prerineš do tja, pridejo na vrsto odvodi in integrali. Resda lahko danes človeka naučiš uporabljati računalo in ga ni treba učiti niti poštevanke, kaj šele integralov. A to lahko naučiš celo opiso po preprosti metodi pogojnega refleksa. Ali bo opica kdaj koli razumela, kaj počne, je pa vprašanje. Pa čeprav bo dobila pravi rezultat iz računala. Kaj e potem bolj pomembno, cilj ali pot????? Rezultat ali razumevanje celotnega Stvarstva, vera v Božanski načrt, v sedem kozmičnih zakonov, v to, kaj je prav in kaj narobe, pa čeprav to povedo jame in njame ali Božje zapovedi.

Zresni se Zebrica, tale poiskus devalvacije ezoterike ti ni najbolj uspel. Zavest in duhovnost se ne dvigata po poti neke 6-pasovne avtoceste, kjer niti cestnine ni potrebno plačati. Ta pot je strma, naporna, dolgotrajna. Zahteva celega človeka, vstrajnega in discipliniranega. Pogosto človeka v več njegovih inkarnacijah, torej z več umi ( um = ego ), ne glede na to, da si duša priredi osebnost svojim potrebam.

Igor, a ti sploh prebereš, kar kdo napiše??

Ne samo da se mi domače police šibijo pod težo Oshojevih knjig, ampak sem mesece in mesece preživela, DELALA v Oshojevem izvirnem meditacijskem centru v Indiji, skupaj z njegovimi najožjimi učenci, ki so večji del svojega življenja preživeli z Oshojem, ko je bil še v telesu. Mesece in mesece sem vsak večer poslušala Oshojeve govore, zato ne zganjaj arogance in ne pridigaj nekomu,kaj je bral in česa ne, kaj pozna in česa ne.

Predvsem TI, dragi Igor, ne poznaš Oshota. Sanja se ti ne o njem. In dokazal si, da ne slišiš nikogar, da ne znaš prisluhnit.

Res, prav nasmejala sem se ob branju tega tvojega prispevka:)) jasno je vidno, da sploh slišiš ne, kaj ti drugi govori. Kot že v prvem mojem prispevku nisi opazil, da sem omenila nadabrahmo. In tudi zdaj nisi slišal, kaj sem ti povedala: ŽIVELA sem v oshotovem meditacijskem centru, notri delala, vodila meditacije in uvajala novince. Res, samo krohočem se lahko, ko mi začneš pridgat, da nisem “Oshotove knjige prebrala do konca”.

Halo?
:))))

Tvojemu prispevku bi se v Pooni (če veš, kaj to je, kraj, kjer je Osho nazadnje ustalil svoj meditacijski rezort in tam tudi umrl in je tam tudi njegov pepel – sem redno meditirala ob njem:)) tudi samo smejali in, kot bi moj dragi prijatelj, Oshojev osebni zdravnik, ki je bil z njim leta in leta, rekel: tvoj prispevek je samo en velik mind-fuck:))

Igor, si na enem strašenskem gromozanskem duhovnem ego tripu,si totalno vase zaverovan in pa, oprosti, SANJA SE TI NE, kdo in kaj je Osho sploh bil. Ti kar izvoli in imej svoje blazne teorije in se imej za pomembnega, ko zganaš duhovnost, no problem – samo s tem si svetlobna leta stran od Oshoja, trust me:))

Saj je ok, imej tule svoj peskovnik in se delaj, da kao pomagaš ljudem – samo, dragi igor, predpogoj je, da jih najprej sploh slišiš:)) ne da sploh veš ne, o čem so pisali:))

in sedaj lahko teatralično objaviš, da kako neprimerne vsebine je zebrica pisala in da to pa res ni za objavo:))) v resnici pa, dragi igor, ščitiš samo svoj ego:))

in še tole – če kdo ni oshota zares bral, ga ti nisi. Ker NIHČE, ki Oshota količkaj razume, ne bi mogel spisati takega prispevka,kot si ga spisal ti. nemogoče.

pa lep večer še naprej:)))

Proti pričakovanjem Zebrice objavljam tudi tole njeno sporočilo, čeprav je mislila, da ga ne bom. Pa naj ljudje sami presodijo, kam človeka pripelje “MEDITACIJA KOT IGRA”.

Ne vem ne kje in ne kdaj sem zebrici stopil na rep, samo cvili pa tako, kot da bi ji nedavno. Ko govorim o tem, kako meditiramo in, da meditacija ni nekaj, s čimer bi se poigravali kar tako, sem mislil prav na take vrste “učiteljev” meditacije. Zabrica pravi, da je “vodila meditacije v Oshojevem resortu”. Človek, ki sam ni popolnoma OK, ne bi smel nastopati, kot “vodja”, učitelj ali kar koli. Ne nameravam se ukvarjati s psihoanalizo te deklice na osnovi njenih dveh pisem, saj sta sami dovolj ilustrativni. Ponavljam pa, kar sem že napisal:

TUDI OPICO LAHKO, NA PODLAGI POGOJNEGA REFLEKSA, NAUČIŠ POTEGNITI INTEGRAL IZ NEKEGA ŠTEVILA S PRITISKOM NA GUMB RAČUNALA. AMPAK TA OPICA ŠE ZDALEČ NE BO RAZUMELA, KAJ POČNE!

Osho resda govori, da za meditacijo znanje ne pomaga, da je lahko celo ovira in, da iz marsikakšnega razloga postane ovira ( citat str. 87, 1. odstavek, Meditacija: umetnost ekstaze – tudi RKC je v mnogih stoletjih odrekala ljudem previco do znanja in jih držala v nevednosti, kajti le tako so ji ostali “podložni” op.p. ). To utemeljuje s tem, da kasneje razlaga, da je mislil na teoretično znanje, ki vas lahko ovira, ker le to ne velja za vas. Sebe boste spoznali šele, ko boste šli vase. Pride celo v take anahronizme, da govori o strukturi človeka in povdarja, da sploh nima vsak človek sedem čaker, da jih ima lahko devet ali še več. Potem pove, da je tu tudi temelj razhajanj različnih filozofij, češ, da Budizem govori o devetih čakrah ( gre za Bindhu na zadnjem delu glave, kjer je v laseh vrtinec in izpostavljeno čakro na energetskem telesu, izven fizičnega telesa, nad kronsko čakro Sahasraro – op.p.), kar je seveda samo pripomoček v budistični filozofiji za ponazarjanje prehodov energij in ne za število čaker, saj ima človek mnogo več čaker, v podplatih, na dlaneh, na čelu, v ušesih itd, le da je sedem čaker tistih glavnih, katerih delovanje je potrebno aktivirati, jih očistiti, uskladiti smer njihovega vrtenja in njihovo velikost, preden se lahko brez skrbi podamo na nadaljno pot ( neka mala matura, recimo, v moji prospodobi, preden se podate v gimnazijo, na višjo stopnjo učenja matematike ). Osho se sicer kasneje sam korigira in govori prav o tem, kako je potrebno stvari razumeti, razumeti njih delovanje, če si želimo trajnostnega uspeha. Hindujci resda govorijo o sedmih čakrah, pa saj vsi govorimo o sedmih čakrah…. Le Tibetanci so izpostavili samo štiri glavne čakre, na katerih naj bi človek delal. Prav tu se že kaže poenostavljanje pri Oshoju, ki pa mu nočem jemati njegovih zaslug, saj je, konec koncev, tudi on neke vrste Mesija s svojo posebno nalogo. Nikdar pa ne pozablja omenjati RAZSVETLJENJA, kot posebne vrste ZRELOSTI. In meditacija je pot do Razsvetljenja, recimo temu, do velike mature….

Osho si seveda ni izmislil meditacije, njegov prispevek k praktičnemu učenju meditacije pa je nedvomno velik, predvsem v tistem delu, ko je za svojo dinamično meditacijo uporabil Karuneshovo glasbo. Nedvomno je populariziral in demistificiral meditacijo samo, a napačno bi bilo izolirano obravnavati njegove nauke, saj se sam postavlja predvsem za učitelja joge. Večina, na Zahodu poznanih, učiteljev joge je stopila na to pot “demistifikacije” in nam prinesla to čudovito znanje, ki je bilo stoletja in tisočletja elitistična skrivnost. Tisti, ki ga pobližje poznamo, pa vemo, da je znanje o jogi še veliko globje in da je še mnogo skrivnosti, zlasti na izvajanju zahtevnejših jogijskih praks, skrito med jogiji in Guruji v Indiji sami ( recimo Kobrin dih ). Vendar ljudje raziskujemo še druga področja in komparativno raziskujemo tudi druge filozofije ( lahko rečemo tudi religije ). Povezovanje s Kabalo recimo, nam odkriva mnoga nova področja, do katerih nam prijazni Guruji iz Indije še niso pustili.

Tu spet naletimo na pomen RAZUMEVANJA, KAJ POČNEMO. Dokopati se do razumevanja Einsteinovega dokazovanja Relativnostne teorije ( ali ga celo oporekati, kot se to pojavlja v zadnjem času med raziskovalci s tega področja ), pa seveda ni dovolj matura ( matura izhaja iz lat. besede za ZRELOST ), če naprej ostajamo pri moji razlagi. Ostati na eni dogmi je namreč škodljivo, človek mora naprej in ta njegov notranji nagon po napredku je gibalo vsega dogajanja, ne na koncu tudi odpiranje možnosti dušam, da se v naslednjih inkarnacijah lahko osvobodijo svojih karmičnih dolgov.

Čeprav z veseljem in s pridom uporabljamo tudi Oshojeve tehnike meditacije, seveda, kot dopolnilo k drugim tehnikam, pa ne smemo zastati na tem. Cilj vsakega SADHANE ( = učenca ) je doseči SAMADHI ( najvišjo stopnjo zavesti ). Na svoji poti uporabljamo različne tehnike in NA TEJ POTI UŽIVAMO. Cilja namreč, običajno, sploh ne dosežemo v tem življenju. Lahko pa uspemo z dvigom Kundalinija vsaj do Manipura ( popkovne ) čakre in si s tem olajšamo naslednjo inkarnacijo.

Ste se kdaj podali v Rim, recimo? Sam sem bil večkrat tam. V Rim lahko pridemo z letalom z Brnika. Cenejši je let iz Trsta ali Benetk. Bolj počasi, pa še vedno dovolj hitro pridemo z avtomobilom po avtocesti do Firenc in nato dalje po Stradi del Sole ali pa z vlakom do postaje Termini v središču Rima, kamor nas popelje vlak iz Trsta. No, če potujemo podnevi, je ta pot z vlakom že bolj zanimiva, traja pa malo dlje, to je res. Moja prva pot v Rim je bila z letalom iz Brnika ( poslovni obisk s privatnim letalom ). Imel sem dva dni časa in drugega dne sem si hotel vsaj ogledati Sikstinsko kapelo, saj od Rima nisem videl ničesar. Po nekaj urah čakanja v kilometrski vrsti turistov ( največ je bilo tedaj japonskih ) me je minila želja. Odletel sem domov brez pravega vtisa. Bilo je še nekaj takih, hitrih obiskov in čeprav sem bil nekajkrat v Rimu, nisem mel pojma o Vatikanu, ne o Vii Appia ali Koloseju. Potem sem nekega poletja celo vzel 3 dni časa in se zapeljal do Rima z avtomobilom ( neznosna vročina in kolone na italijanskih avtocestah te prepričajo, da te napake ne delaš več ). Prespal sem v nekem motelu pred Rimom in se zjutraj oblekel v kratke hlače in majico, se zapeljal s podzemno železnico v mesto in izstopil v Citta di Vaticano ter se napotil proti Sikstinski kapeli. Po nekaj urah čakanja sem prišel celo do vhoda, kjer me je prijazni, uniformirani redar opozoril, po tem, ko je zmeril razdeljo od mojih kolen do roba kratkih hlač, da v kratkih hlačah pač ne morem v Sikstinsko kapelo ( rodil sem se gol in umrl bom prav tak ). No, ob rahli vrtoglavici od tistih 40 vlažnih stpinj Celzija sem si pa le uspel od zunaj ogledati Kolosej, pa Angelski grad in delček Vie Venetto. Pa spet med neskončne kolone kamionov proti Fernetičem. Potem sem imel dovolj vsega in sem si nekega zgodnjega majskega dne vzel 14 dni dopusta. Po stranskih cestah sem se potepal, od Trsta do Benetk, pa v Veroni sem šel pogledat Julijo in njihovo Areno, kjer vsako poletje poteka operni festival, skozi Bologno do Firenc, kjer sem si ogledal (takrat) še originalnega Michelangelovega Davida, se potepal po Toscani, od Siene do San Geminiana in prižgal svečko v Arezzu…. Nekje po Genovi sem celo stopil v tisto Tirensko morje, ki smrdi po rji in je tprav take barve, ter brodil skoraj kilometer proti odprtemu morju, pa mi voda še vedno ni segala niti do kolen, se naspal v prijetnem penzionu v Ostii, si ogledal Ostio Antico, kjer so nekoč prekladali blago iz morskih na rečne ladje, ki so krenile po Tiberi navzgor v Rim. V Rimu sem prebil skoraj cel teden in poleg celodnevnega ogleda Sikstinke kapele ( takrat so ravno obnavljali stropne freske in splezal sem na enega od odrov ter leže prebil tam cele 3 ure, ne da bi me čuvaji, ki te preganjajo, da se niti ustaviti ne smeš, opazili ), v cerkvi sv. Petra splezan na kupolo in posedal na Španskih stopnicah ter se šprical s turisti ob Fontani di Trevi. Celo po katakombah sem hodil. Po Vii Appi sem se spustil prav do Neaplja, si privoščil celodnevni izlet na Capri, obiral pomaranče s pomarančevcev v središču Sorenta in se po severni strani škornja vračal skozi Asizi in jadranska letovišča, si v Riminiju celo sposodil skuter za potepanje in potem krenil spet domov. Pot je bila čudovita in prihodnje leto načrtujem ponovno potepanje po Toscani, tokrat s kolesom…… Pot, ne cilj….

Osho pa je tudi predstavnik svoje dobe in v bistvu podobno enigmatična osebnost, kot nekateri njegovi sodobniki, ki so učili odpovedovanje, sami pa se svojih naukov niso preveč zvesto držali ( Sai Baba ima v svojih garažah bojda 21 Rolls Roycev, tisoči in tisoči, ki prihajajo v oddaljeni Putaparti pa prinašajo še vedno ogromne prihodke za gradnjo šol, univerz, klinik in predvsem njegovega templja, v katerem se pojavlja samo v spremstvu vsaj 5 telesnih stražarjev, Swami iz Dunaja, ki gradi nekaj podobnega na nekem drugem koncu Indije, prenočevanje v kakšnem njegovem ašramu v Evropi ali Avstraliji pa stane najmanj 25 EUR in njegovo mantro ali inicialcijo dobiš samo ob potrdilu, da si vsaj 5 let redno plačeval vadbo joge v enem od, po celi Centralni Evropi posejanih, društev YIDL, do Oshoja, ki je svojo kontaraverznost kazal predvsem ob javnih pojavljanjih z vpadljivo uro, posejano vsaj z nekaj karati briljantov, ki jo je nosil preko rokava… ). Prav nasprotno od drugih sodobnikov, ki učijo isto filozofijo in živijo ali so živeli v skladu z njo ( Sri Chinmoy, Yogi Badjan, Yogananda, Saraswati, ne nazadnje tudi Don Conreaux ). Oshojevo zapuščino, kapitalsko naložbo v Pooni, mestu, v Indijski zvezni državi Maharashtra, samo kakih 30 km oddaljenem od Mumbaja ( Bombay nekoč ), dokaj razkošno ( za tiste razmere, kjer se najhujša revščina in lakota sredi ceste srečujeta z modernim, hitro rastočim trendom centra najsodobnejše tehnologije, podobnega tistemu v Bangaloreju ), danes upravlja zasebna fundacija. Oaza sredi najbolj kontaverznega okolja na svetu. Bogati vrtovi se raztezajo na skoraj 12 hektarih zemlišča. Uspelo jim je ozeleniti ta delček sveta, kot Izraelcem tisto puščavo, ki so jo dobili l. 1948. Sprehajalne poti so tlakovane z belim marmorjem in v meditacijskem centru ( resort ga imenujejo njegovi aganti po svetu ) razpolagajo z luksuznim bazenom v belem marmorju, ogromnim kipom Budhe, ki je visok vsak 4 m in celo kopijo piramid iz Gize v Egiptu. Bivališč za goste se ne bi spramoval noben boljši hotel v Evropi, saj so vsa opramljena z klimatskimi napravami in vsem potrebnim udobjem za krajše ali daljše bivanje, ki seveda ni poceni. Vsa bivališča so razporejena v polkrogu ob areni, kjer se dogajajo masovne meditacije, prva vsako jutro ob 6. uri, razen nedelje. V nedeljo se žveči neko listje in počiva. V nasprotju s tem udobjem, kjer res ni neke velike potrebe po odpovedovanju, so ašrami ob Gangesu, kjer so tudi največja središča, kjer lahko študirate jogo na univerzitetnem nivoju ( kar nekaj Slovencev, celo Ljubljančanov je v takih ašramih pridobilo svoja znanja ). Tam ni klimatskih naprav in udobja, je pa tam znanje cenovno mnogo dostopnejše in, za moj okus, bolj avtentično. Sai Babino svetišče v Putapartiju in Oshov “resort” v Pooni name niso naredili posebno avtentičnega vtisa. V primerjavi z ostalimi šolami je ta “resort” tudi ustrezno cenovno “zasoljen”. Samo bivanje vas bo stalo cca 400 $ na mesec ( ob Gangesu nejveč 50 $ na mesec ), za ostale stroške pa potrebujete vsaj še 600 $ na mesec ( ob Gangesu 60 $ na mesec ). Nudijo pa vam programe v trajanju od enega dne do 3 mesecev. Po tem obdobju se lahko vpišete na najihovo “Multiverzo”. Kvalifikacij in priporočil za “skrajšane programe” ne potrebujete nikakršnih, ob prihodu pa morate opraviti neko vrsto intervjuja, kjer izkušeni psiholog skuša ugotoviti prave namene vašega obiska, zlasti pa vaš materialni potencial ( temu je bilo namenjenega vsaj 70% pogovora ).

Zakaj pišem o tem v nekem tekstu, ki bi naj bil pravzaprav odgovor Zebrici na njeno agresivno reakcijo? Zakaj sem pričel z Rimom? V indiji sem bil impresioniran. Blišč in beda, ki si nikjer na svetu nista tako blizu, kot prav tam, kjer beda sega prav do vznožja samega templja, sta me prisilila v primerjalno razmišljanje ( pač ne morem iz svoje komparativistične kože in , kot primerjam med seboj religije, filozofije in izročila, primerjam tudi načine in metode institucionalizacije nekaterih od teh religij in filozofij ) in primerjavo z Vatikanom. V Putapartiju, v Pooni in še kje je bil blišč Vatikana povsem presežen. Piazza San Pietro se skrije za razsežnimi parki, marmornatimi potmi, bazeni, kipi itd. V tolažbo mi je le to, da so vse te napihnjene veličine novodobne, da ustvarjajo precejšnje število delavnih mest, predvsem pa študijskih mest. Da tako v Putapartiju, kot v Pooni raste ogromen tehnološki park, ki že presega Silicon Valley, da so tam zdravniki z vsega sveta, ki učijo lokalne študente in skrbijo za zdravje prebivalstva na ( okolju ustrezno ) dokaj socialnem nivoju. Vseeno pa se mi ob tem postavljajo vprašanja, koliko Vatikanov ta svet še potrebuje, koliko mračnjaštva, konzervativizma, kopičenja bogastva in krivic ta svet še potrebuje pod krinko dušebrižništva in ne na koncu simplifikacije v smislu “meditacija je igra”???

Sporočila, ki so jih mnogi Mesije, Mojstri in Preroki ob različnih priložnostih, v zelo različnih časovnih obdobjih in na zelo rezličnih zemljepisnih širinah in dolžinah prinesli na Zemljo, so enozvočna, enopomenska, jasna in povsem enaka, ko jih olupimo lokalne navlake in interesov tistih, ki so sporočila zapisali. Za komunikacijo s tistim Najvišjim, ki je v meni in tebi, v vsakem martinčku in travici, ne potrebujem posrednika. Ta Najvišji je v meni in potrebujem le učitelja, da mi bo povedal, kako vspostaviti stik z njim. Za to ne potrebujem ne templja, ne katedrale, ne mošeje in ne sinagoge. Moj tempelj je gozd, je narava, moj oltar je bistra gladina jezera, v katerem vidim jasen odsev lune, s katero se lahko igram, moja kupola je posejana z milioni utripajočih lučk na nebesnem svodu. Pokončno stojijo v mojem svetišču stebri stoletnih hrastov, vitkih smrek in med njimi nagajivo posejanih brez. Ko zadoni Njegov glas, ki ga spremlja vseobsegajoča svetloba bliska, preglasi vsake orgle. In v meni tiho odmeva njegova prva beseda, prvi glas – OM……….

P.S.

S tem tudi zaključujem dialog z anonimno osebo Zebrica, ki pa se lahko vedno, z imenom in priimkom, pojavi tako, kot se pojavljam sam. Tako bova lažje izmenjala še kako misel. Starost namreč sama po sebi še ne daje modrosti. Srečal sem že številne mlade modre ljudi in mnogi od njih me tudi obdajajo in tudi od njih se še učim. Le redko pa doživim takle aninomni napad na svojo integriteto pod krinko Oshojeve “meditacije v igri”. “Bistvo je očem skrito!”… je rekel Mali princ……..

Ko gledam na človeka, vidim en velik energetskoinformacijski sistem, kot celoto.Nisem edini.

Približno 98% ljudi našega, zahodnega sveta ,je blokiranih. Leva-razumska hemisfera možgan je pri njih razvita do obisti, na račun desne- čutne hemisfere. Na globalnem nivoju lahko to razumemo tudi kot civilizacijsko katastrofo. Čakre, meridiani, psihovegetativni sistem, organi….vse je v blokadah in v disharmoniji. Človek zahodne civilizacije je BOLAN.

Igor ima prav!

Najprej učenec na poti potrebuje pomoč od zunaj, razen izjemoma!!! In to je trdo in mukotrpno delo Učitelja.

Šele, ko učenec nima blokad, je zrel: tudi za MEDITACIJO!

Velika blokada so prav religiozne pripadnosti in prepričanja! Veliko blokado predstavlja tudi kakršnakoli oblika odvisnosti in nesvobode na kateremkoli nivoju!

O tem bi se dalo napisati debele knjige.

Mnogi “učitelji?!” svoje učence “peljejo” na svojo pot, namesto, da bi jim pomagali na njihovi….

Pa naj bo toliko-vsem v razmislek.

LP

Poniovno se je oglasila tudi anonimna oseba “zebrica” s še bolj žaljivim sporočilom, v katerem mi grozi, da me bo celi “prijavila” lastniku foruma. Morda še enkrat: MON-ovi forumi so namenjeni vašim vprašanjem našim strokovnjakom in njihovim odgovorom nanje. Vedno smo veseli tudi vaših komentarjev, pojasnil in razlag na področjih, ki jih ne pokrivamo. Polemiziranje pa se odvija na mnogih forumih na internetu, kjer je pot odprta vsem, tudi “zebrici”, ki sem jo odprto povabil na odkrit dialog, pa se, skrita za psevdonimom in pošnim naslovom, ki je skrit, poslužuje nizkih udarcev, blatenja in žalitev. Ko bo prvič pripravljena podpisati se, bom z veseljem objavil njeno mnenje, dotlej pa si seveda ne moremo privoščiti, da bi anonimni pamfleti lahko našli pot tudi na te strani.

Seveda lahko… Ko me bo lastnik MON-a, na osnovi zebričine “prijave” odstranil in bo tale forum urejal nekdo drug.

Omenjana vas je tudi prijavila. Svoj jad in ogorčenost je izlila na papir na splošnem forumu, kjer sem ji napisal resnico in omenil, da vam dolguje vsaj opravičilo.

Na osnovi njenega odgovora je razvidno, da še doolgoooo ne bo zrela za duhovno pot, saj še ni sposobna in zmožna sprejeti RESNICE.

Ne vidim razloga za to, da bi kdorkoli drug vodil ta forum.

Samo naprej, g. Igor!

LP

Ena od osnovnih vrlin in lastnosti duhovnega ućitekja je, da učencu povzroča krize in mu s tem pomaga na poti duhovnega razvoja. Tako se učenec skozi lastno krizo zave svojih negativnosti, pomanjkljivosti, napak…. in jih lahko za vselej odpravi.

Odlično to počnete, g. Igor!

S spoštovanjem,

LP

Živjo!

Zanima me, če bi mi kdo, ki je bil v indiji pri kakšnemu duhovnemu učitelju nekaj časa (meditiral,..) pustil mejl, da bi vprašala, kaj več.. ker me zanima, kako to izgleda, kje ste našli to, rezervirali, itd..
hvala 🙂

Lahko mi napišete zasebno sporočilo in vam bom odgovoril po e-mailu. Mislim pa, da sem vam pravkar odgovoril na vaš naslov na FB.

Kje se torej lahko naučimo meditirati, izvemo kaj več o delovanju čaker… Sem popolna začetnica na področju duhovnosti… Bi bilo bolje najprej “raziskati” teren-se pravi prebrati kakšno knjigo o angelih, čakrah in duhovnosti na sploh in se potem šele po takšnem znanju spustim v meditacije (se mi zdi si bolj pri stvari in potem tudi bolj discipliniran).

Kaj bi mi svetovali? Odkrivam področje in je zeeellooo obširno in mi je tudi tako zanimivo, da ne vem več kako naj se stvari lotim:)

Hvala za nasvete in lp

Gokaj enostavno – priključite se eni izmed skupin, ki v Ljubljani vadijo INTEGRALNO JOGO. Na Rakovniku ob torkih in petkih od 20.00 do 22.00 v dvorani Četrtne skupnosti, Pot k ribniku 20, na Glineku v dvorani SPECULE, d.o.o., Glinek 22 ob ponedeljkih in četrtkeih od 20.00 do 22.00 ali v Šiški v PLESNEM MESTU, I. nadstropje Mercator centra – torki in četrtki ob 20.30 – 22.30.

Pa ne bo nič narobe, če začnem hoditi šele sedaj, glede na to da je skupina štartala že oktobra?