brezpogojna ljubezen

Ali ljudje lahko ljubimo brezpogojno ali je to samo mit?

Ne, brezpogojna ljubezen ni mit. Je zelo realna življenska izkušnja. Vendar pa je popraj treba razrešiti nekaj vprašanj, povezanih s svojim egom. To pa je izredno težka naloga. ( Neka moja učenka pravi, da imajo celo nekateri učitelji, še vedno, zelo močan ego…. )

Se popolnoma strinjam da je tudi v marsikaterem “učitelju” prisoten ego, čeprav znajo zmanipulirati s svojim učencem. Za Jezusa in Marijo lahko rečemo da sta bila brez ega, kateri učitelj si trdi reči da je tudi on brez ega. Mislim, da nobeden.
Drugače pa ne smemo pozabiti da smo učitelji prav vsi na tem planetu poleg tega smo na tem planetu tudi vsi učenci. Ne poznam primera kjer bi bila samo relacija učenec učitelj ali obratno.

Brezpogojno lahko ljubimo vsi.

G. Igor sicer vas ne poznam. Spremljam samo vaše odgovore preko tega foruma. Rada bi vam samo sporočila da vedno z veseljem preberem vaše odgovore v katerih se skriva tudi globina in modrost. Super ste.

Hvala, se bom še prevzel, če me boste preveč hvalili…… Trudim se, pa vendar mi vedno ne “rata”….

V luči odgovora g. Igorja, bi torej razumel, da je brezpogojna ljubezen tista, ki prihaja iz Id-a, katerega ego pri tem ne ovira. Osebno tudi menim, da je vsaka ljubezen brezpogojna, saj je ne prodajamo na tržnici, se ne odločamo na osnovi ‘če se boš ti takšen in takšen, se obnašal tako in tako, potem bom do tebe gojil ljubezen’. Takšnemu pogojevanju že po definiciji ne moremo reči ljubezen, saj izhaja popolnoma samo iz ega.

Brezpogojna ljubezen pa nima povezave z večno ljubeznijo. V tem smislu ‘brezpogojnost’ spremeni svoj pomen. Saj lahko ljubezen kot posledica grdega obnašanja ljubljene osebe izgine. V tem smislu pa brezpogojne ljubezni ni.

Tole tvoje pisanje, Kori, je sprto celo z logiko, 3. letnik gimnazije.

mi razložiš prosim bolj natančno, tudi navezavo na 3. letnik gimnazije.
Hvala.

Že trditev, da je vsaka ljubezen brezpogojna, je nesmiselna. A mi je treba še kaj več napisati?

Ja, treba je kaj več napisati. Npr: Kakšna je pogojna ljubezen?

Vsaka ljubezen, ki postavlja pogoj: Ljubil te bom, če boš ti ljubila mene, Ljubila te bom, čle mi boš zvest, Ljubil te bom, če boš sexala z mano vsak dan……..

Brezpogojne ljubezni ni.

V nikogar se ne zaljubimo brez pogojev, ki so v nas..Pa če se jih zavedamo ali pa ne.

“Brezpogojna” rečemo takrat, ko druga oseba izpolnjuje vsa naša pričakovanja in pogoje, ki pa so itak v nas.
Šele, ko oseba več ne izpolnjuje naših pogojev, se le – teh začnemo zavedati.
Naš um je pogojen. Brez pogojev, ni uma. In če ni uma, ni zavedanja o ljubezni.

Robi.

Koboš enkat ljubil s srcem, ne z egom, ali “umom”, kot ga imenuješ, se boš morda zavedel obstoja BREZPOGOJNE LJUBEZNI. Ljubezen potrebuje le ljubezen, če je prava,brezpogojna. Vse ostalo je neresnično, ne obstaja, pomeni izsiljevanje in pričakovanje koristi.

Bog ljubi vsa Božja bitja brezpogojno in pogojevati Bogu, da ga boš ljubil, če ti dokaže in izkaže svojo ljubezen, je čista manipulacija uma oz. ega. Kot mati, ki bo vedno ljubila svoje otroke, brezpogojno…..

Tvoj prispevek sem objavil, ker znova dokazuje popolno nadvlado ega.

Katerega ega ?

Me pa zanima, kako izgleda brezpogojna ljubezen…Zato vse , ki berejo, pozivam, da napišejo svojo izkušnjo brezpogojne ljubezni.

Robi.

Katerega ega ?

Me pa zanima, kako izgleda brezpogojna ljubezen…Zato vse , ki berejo, pozivam, da napišejo svojo izkušnjo brezpogojne ljubezni.

Robi.[/quote]

Pa poglejmo drugače. Kaj pravzaprav je ljubezen? Če govorimo o razliki zaljubljenosti in ljubezni.

Ljubezen je odnos z drugim s takšnim kot v resnici je.

Na to lahko napletamo en kup stvari, ampak bistvo je v sprejemanju sočloveka točno takšnega kot je, v vsem, dobrem in slabem, z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi, brez omejitev.
Ne govorimo pri ljubezni samo med partnerjema, ampak do vsega živega.

Če nekdo misli, da ljubi žensko z vsem svojim bitjem, ne mara pa živali, narave, otrok, bolnih, starih, nepoznanih, vesoljcev … in na koncu, kar bi morali biti na začetku, sebe, potem še dolgo ne bo vedel, kaj je ljubezen.

Primož

Katerega ega ?

Me pa zanima, kako izgleda brezpogojna ljubezen…Zato vse , ki berejo, pozivam, da napišejo svojo izkušnjo brezpogojne ljubezni.

Robi.[/quote]

Ker sem mati, verjetno o ljubezni do otroka nima smisla razpravljati, ker ja, ga ljubiš brez pogojevanja, brez analiziranja, brez spraševanja, brez “če” … kar ne pomeni, da se v vsem in z vsem strinjam, slepo “verjamem le v njih in njihov prav”, da jih aktivno “podpiram” v vsakem njihovem dejanju, mišljenju, mnenju, temveč, da jih sprejmam, kakršne so in preprosto LJUBIM.

Tudi druge ljudi (in živali in rastline in …) ljubim. Ne gre za telesno ljubezen. LJUBEZEN LE JE. Ko/če boš to začutil, ne boš več rabil spraševati in se spraševati, še najmanj pa analizirati, delati indukcije in dedukcije in podobne nesmisle, ki v kontekstu Ljubezni nimajo kaj iskati. Omenjeno dela um, ego in prav on je tisti, ki nas oddaljuje od Ljubezni. Dokler boš dovolil, da te vodi um, ljubezni ne boš srečal. Ti ne bo dovolil.

Če konkretiziramo z Ljubeznijo (namerno pišem z veliko začetnico) med moškim in žensko, ni bistveno drugače, le da se tu, če govorimo o intimnosti, pridruži še telesni kontakt, ki po mojem mnenju, lahko pravi vrhunec, pravo zlitje dveh src, dveh duš, njunih jeder, doseže le, če do njega pride med dvema, ki znata ljubiti, ki se zares ljubita, ki ljubita. Vse drugo je le izčrpavanje enega ali obeh partnerjev. Včasih se odnos, zveza ne obnese. Razlogi niso pomembni. Če osebo ljubiš, ji iz čiste ljubezni, zaradi ljubezni pustiš oditi, pustiš odtiti sebi. Ljubezen ostane, le poti se ločita, ni več bližine, sčasoma pride pozaba. In ne govorim o posesivnosti, o odvisnosti od odnosov (češ ljubim ga, vedno ga bom ljubila, do smrti trpela in ga nikoli ne pozabila itd. – to je filmsko, to je nezrelo, to ni ljubezen, to je odvisnost) govorim o tem, da se prava Ljubezen ne more nikoli sprevreči v zamero, v sovraštvo.

Veš, včasih se je potrebno le prepustiti (v celoti) in odgovori pridejo sami.

Sam si to razlagam malo drugače….

V bistvu nikoli ne moreš poznati sočloveka….Zato se ne gre za drugega in sprejemati drugega takšnega kot je, ne glede na to, kar počne, je nemogoče.
A lahko imaš nekoga rad, če te žali….je nasilen…?
Kar pomeni, da sprejemanje brez omejitev, pomeni tudi sprejemanje nasilja…?
To ni ljubezen…to je podrejanje…

Ljubezen ni stvar nobenega prepričanja. Ne moremo ljubezen izsiliti, ker si je želimo…ni odvisna od naših želja…Kar pomeni, da je ljubezen svoboda.

Ljubezen čutimo, ko smo lahko to, kar smo. Ljubezen je izraz življenjske energije…Odraz harmonije, notranjega miru in zlitja z okoljem…Je občutek enosti.

Več ljubezni ne bo s tem, ko se bomo učili sprejemati črne in bele…leve in desne…Ampak s tem, ko v sebi podiramo razno razne pogoje, s katerimi pogojujemo lastno svobodo.

Robi.

Toliko mnenj, ker enostavno nočemo ločevati med KATHEKSO in LJUBEZNIJO. Zato, ker v svoji zaljubljenosti v svojo zaljubljenost nočemo prepoznati in priznati, da je nekaj, kar je katheksa, le katheksa in, da v katheksi ni ljubezni. Katheksa ima tipičen primer v otroku, ki se vrže na tla sredi trgovine in cepeta z nogami ter tuli, ker mu mati noče ( ne more ) kupiti avtomobilčka. Nemočna mati, ki histeričnemu otroku ( mi pač ni rastell v okolju ljubezni ) ne sme prisoliti ene okrog ušes ali ga politi z mrzlo vodo, kot so naše mame še lahko nas, pač ubere najlažjo pot in kupi avtomobilček ( kaj bodo pa ljudje rekli ?). Ampak pol ure po prihodu domov ta isti avtomobilček že leži v kotu in otrok ga nikdar v življenju več ne pogleda. Podobna katheksa je par, ki se sreča v lokalu ob kavi ali drinku ( spol posameznika v tem paru ta hip ni pomemben ). Začutita katheksično privlačnost, poiščeta prvi “popoldanski počitek” in se dsta dol. Ko je stvar zaključena, zapneta šlic ali modrc ali oba isto in gresta vsaksebi, ne da bi izmenjala tel. št. ali vsaj e-mail. V katheksi ni ljubezni, čeprav se mnogi še desetletja potem trudijo vzdrževati ekonomsko skupnost, medtem ko sami tonejo v depresivne motnje, njihovi otroci pa živijo vzorec svojega življenja.

V ljubezni pa je katheksa. Ljubezen je skladnost interesov, skupna rast, če hočete in ne na koncu, tudi duhovna rast. Ko se v pozni starosti dva še vedno, z roko v roki, sprehajata po jesenskem listju, ki jima šumi pod nogami. Na njunih obrazih žari sreča, starosti, bolezni in nizki penziji navkljub. In njuni otroci pletejo srečna gnezda na pridobljenih vzorcih…..

Kaj pravi Prerok? Ko vaju pokliče Ljubezen, ji sledita, čeprav je njena pot strma in težka. In kadar vaju vzame na svoje peruti, se ji prepustita, čaprav vaju utegne meč, skrit med njenim perjem, raniti. In kadar vama govori, ji verjemita, četudi vama njen glas pretresa sanje, kot bi vama sever pustošil vrtove. Kajti tako, kot vaju Ljubezen krona, vaju mora tudi križati. Pripomore vama k rasti, a vaju tudi oklesti. Tako, kot se vzpne do vajinih višin in vama boža najtanjše veje, ki trepečejo v soncu, bo prodrla tudi do vajinih korenin in jih stresla tam, kjer se oklepajo zemlje.

Kakor žitne snope vaju zbira k sebi. Omlati vaju, da bi vaju razgalila. Preseje vaju, da bi vaju rešila plev. Melje vaju do čiste beline. Zgnete vaju, dokler ne postaneta voljna. Nato vaju izroči svojemu ognju, da bi mogla postati sveti kruh za Božjo gostijo. Vse to vama stori Ljubezen, da bi spoznala skrivnosti svojega srca in v tem spoznanju postala delček srca Življenja.

Toda, če v svojem strahu iščeta le zgolj miru in užitka v ljubezni, je bolje za vaju, da si zakrijeta svojo goloto in odideta z mlatišča ljubezni v svet brez letnih časov, kjer se bosta smejala, a ne iz srca in jokala, a ne izjokala vseh solz. Ljubezen daje samo sebe in jemlje samo sebe. Ljubezen ne jemlje v posest in noče postati posest, zakaj Ljubezni zadostuje Ljubezen!

Če ljubita in sta polna želja, naj bodo vajine želje take: stopiti se in postati žuboreč potok, ki poje svojo pesem v noč; spoznati bolesti prevelike nežnosti, raniti se s svojim lastnim razumevanjem Ljubezni in krvaveti voljno in radostno; prebuditi se ob zori z lahkim srcem in se zahvaliti za nov dan Ljubezni, umiriti se ob opoldanskem počitku in razmišljati o zanosu Ljubezni; vračati se na večer s hvaležnostjo domov in zaspati s hvalnico na ustnicah in z molitvijo za ljubjenega in ljubljeno v srcu!

Če ljubita, bosta ostala vekomaj skupaj, celo v Božjem spominu. Toda naj bo v vajinem sožitju dovolj prostora in naj med vama zaplešejo vetrovi neba. Ljubita drug drugega, toda iz Ljubezni ne delajta spon; naj med obalama vajinih duš raje valuje morje… Napolnjujta čašo drugega, toda ne pijta iz iste čaše, delita si kruh, toda ne jejta od istega hlebca, pojta in plešita skupaj in veselita se, toda vsak naj ostane sam, podobno, kot je vsaka struna na lutnji sama pa vendar skupaj odzvanjajo isti, čudovit napev. Podarita si srca, toda ne izročita jih drug drugemu v posest, kajti le roka Življenja zmore zaobseči vajina srca. In bodita skupaj, pa ne pretesno, kajti vsaksebi stoje stebri v svetišču in cipresa in hrast ne moreta rasti v senci drug drugega!

Toliko Kalilov Prerok. Kar pa se tiče sprejemanja pa je dobro vedeti, da sicer človek lahko spremeni kajna sebi, definitivno pa zelo težko kar kolina kom drugem. Zato je izredno pomembno najprej sprejeti sebe, z vsemi lepimi in ne tako zelo lepimi lastnostmi. Ko sprejmemo sebe, je veliko lažje in preprosteje sprejeti tudi nekoga drugega – z vsemi njegovimi lepimi, pa tudi nelepimi lastnostmi ( ki so zelo ali celo čisto podobne našim nelepim lastnostim, le, da se tega pogosto nočemo zavedati )!