vesak

Lahko kaj napišete o tem prazniku, ali pa kje je kaj literature o tem.
Hvala!
Rada vas berem!

Vesak se praznuje ob polni luni v biku in predstavlja najmočnejšo točko prihoda duhovnih energij na Zemljo. Je najpomembnejši čas v letu.
V tem času meditirajo različne duhovne skupine po celem svetu, zato so v tem času prisotne najvišje energije svetlobe.
Ravno zaradi tega in zato, ker gremo skozi edinstveno dobo v Zemeljski zgodovini je tako zelo pomembno, da v tem času meditira čim več ljudi.
Tančica med duhovnim in zemeljskim svetom je v tem času najprosojneša.

Po izročilu naj bi bil to rostni dan Bude, po nekaterih izročilih dan njegove razsvetlitve.

Buda v sanskrtu in drugih jezikih pomeni razsvetljenega, prebujenega. Ime se običajno nanaša na Siddhartho Gavtamo, južnoazijskega plemiča, ki je živel v letih okrog 623 pr. n. št. do 543 pr. n. št. in dosegel razsvetljenje okrog leta 588 pr. n. št., oziroma na vsakogar, ki je ponovno odkril razsvetljenje.
Budisti Siddharthe Gavtame nimajo za prvega ali zadnjega Budo. Buda je nekdo, ki doseže darmo, resnico o naravi resničnosti, misli in bede človeškega položaja skupaj s pravo potjo do osvoboditve.
Iz stališča klasične budistične doktrine beseda Buda označuje osebo, kakršnih je bilo v vesoljnem času že mnogo. Buda Gavtama je tako samo eden iz časovne premice Bud, ki se razteza v preteklost in prihodnost.
Po budistični tradiciji Siddhartha Gavtama zase ni zahteval božanskega položaja niti ni trdil, da ga je navdihoval kak bog. Proglašal se je za učitelja, ki naj bi vodil poslušanja željne in ne za osebnega odrešenika. Ko so ga vprašali ali je bog, je dejal, da je učitelj bogov, saj je našel izgubljeno znanje in ga ponovno predstavil svetu.
Gavtama Buda je trdil, da ni vmesnega med človeštvom in božanstvi.
Ime Siddharthe Gavtame v sanskrtu pomeni »potomca Gotame, ki je dosegel svoje cilje«. Po budistični tradiciji se je rodil kot princ očetu Šudhodhani, kralju, ki je vladal v Kapilavastuju, mestu v današnjem Nepalu. Sidarta je pripadal bojevniški kasti kšatrijev. S svojim življenjem je vplival na nastanek budistične religije in v njej igra ključno vlogo.
O njegovem življenju lahko neodvisno preverimo le malo podrobnosti, zato je tu težko določiti, kaj je zgodovina in kaj je bajka. V članku se naslanjamo na življenje Siddharthe Gavtame, ki ga opisujejo zgodnejša budistična besedila.
Dan rojstva Siddharthe praznujejo budisti kot vesak. Svojo mater Majadevi naj bi pred rojstvom obiskal v podobi belega slona. Prerok je po rojstvu napovedal, da bo otrok bodisi postal velik kralj ali svet mož. Sidartin oče, ki je želel, da bi sin postal kralj, ga je zato varoval pred verskimi nauki in spoznanjem človeškega trpljenja.
Mitološka zgodba pripoveduje, da je njegov oče iz njegovega življenja odstranil vse, kar bi ga lahko užalostilo. Princ tako ni poznal žalosti, trpljenja, smrti in bolečine. A ko je enkrat le zapustil palačo je videl oslabelega moža. Tako je počasi spoznaval bolezen, smrt in trpljenje. Pri 29 letih je pobegnil iz palače in zapustil družino. Postal je potujoči asket Gavtama. Odločil se je, da bo sam našel pot k blaženosti. Ugotovil je, da je prava srednja pot. Nekega dne je sedel pod figovim drevesom, in se odločil da se nikamor ne premakne dokler mu ne bo vse jasno o življenju,tako je nastopilo razsvetljenje. Tisti trenutek je postal Buda – razsvetljeni. V tem trenutku je dosegel nirvano. To je osvoboditev iz kroga reinkarnacije in osvoboditev od trpljenja.
Po dogovorjeni poroki in rojstvu sina Rahule je bil Siddhartha kljub temu, da je imel vse, kar bi lahko potreboval ali si želel, stalno zaskrbljen in nezadovoljen. Pri omenjenih 29 letih se je s pomočnikom odpravil iz palače in doživel »štiri videnja«: pohabljenega starca, bolnika, razpadajoče truplo in asketa. Tedaj je Siddhartha spoznal, da so smrt, bolezen, starost in bolečina neizogibne, da število revnih presega število bogatih in da se celo zadovoljstva bogatih končajo v niču. Odločil se je, da bo zapustil dom in družino ter postal menih. Svoje življenje je posvetil učenju premaganja trpljenja. Sledil je meditaciji jogijev z dvema brahmanskima puščavnikoma, vendar kljub temu, da se je naučil doseči visoko stopnjo meditacije, s tako potjo ni bil zadovoljen, zato se je odločil za pot meniha prosjaka. Učil se je asketskega življenja in krepil moč volje. Po šestih letih je z eno nogo v grobu spoznal, da ostro asketstvo ne vodi k večjemu razumevanju, temveč kali misli in muči telo.
Odkril je srednjo pot, pot odmikanja od hude samopopustljivosti in hudega samotrpinčenja. Pod svetim figovcem, znanim kot drevesom Bodi se je zaobljubil, da se ne bo premaknil od tam, dokler ne bo našel Resnice. Uspelo mu je pri 35. letih, takrat je bil maj in sijala je polna luna. Odtlej je znan kot Gavtama Buda, ali preprosto Buda – razsvetljeni. Stanje razsvetljenosti budisti imenujejo nirvana. Buda je trdil, da je dosegel popolno prebujenje in razumevanje človeškega trpljenja skupaj s koraki, potrebnimi, da ga izničimo. To razumevanje se odraža v štirih resnicah ter v osmerih poteh.
Odločil se je, da bo nauk razodel tudi drugim ljudem. K njemu je lahko pristopil vsakdo. Poudarjal je, da sam ni bog.
Umrl je pri 80. letih. Njegove zadnje besede so bile: »Vse stvari morajo miniti. Vztrajno stremite k svoji odrešitvi.«
Za goro Kailaš v zahodnem Tibetu, ki jo istovetijo tudi z mitično goro Semura, so ljudje osrednje Azije v starodavnih časih verjeli, da je središče vesolja. Za domorodno kulturo Bon iz Tibeta je Kailaš sveta gora. Za hinduiste predstavlja Šivin prestol. Nekateri verjamejo, da je to mesto, kjer maja vsako leto poteka velik duhovni praznik vesak. Film The Wesak Festival: Moon of the Buddha, ki ga je leta 1980 produciral Albert Falzon, opisuje dolino v senci gore Kailaš kot verjetni kraj tega dogodka.
V knjigi The Dalai Lama: My Tibet avtor Galen Rowell pravi, da ljudje v karavanah prihajajo k piramidasto oblikovani gori Kailaš že od davnih časov, da bi se na kolenih poklonili na njeni sveti zemlji. Verjamejo: če se bo njihovo telo dotaknilo vsakega centimetra svete poti okrog gore, bo to očistilo njihovo karmo in jim prineslo razsvetljenje. Iz vse Azije prihajajo tako religiozni kot nereligiozni.
Lame iz zelo spoštovane sekte rdečih klobukov je v Falzonovem filmu mogoče videti s tako dolgimi trobentami, da jih morajo nasloniti na ramena drugega meniha, če hočejo nanje igrati. Potovanje do svetega mesta je izziv že samo po sebi. Gora Kailaš – Kangrinpoče po tibetansko – in sveto jezero Manasarovar, kjer se romarji simbolično umijejo, preden stopijo na sveto pot, sta za budiste princip matere in očeta, ki predstavljata sredstva za dosego razsvetljenja. Praznik vesak budisti po vsej Aziji praznujejo v času polne lune v maju. Vendar pa točna lokacija tega globoko duhovnega dogodka v zahodnem Tibetu še ni bila dognana.
Alice A. Bailey in C. W. Leadbeater opisujeta, da praznik poteka v dolini v obliki vratu steklenice, ki je pokrita z grobo travo in obdana z gorami, pokritimi z drevesi, na severni strani Himalaje, približno 650 km zahodno od Lhase. Leadbeater je omenil tudi bližnje jezero, kjer se romarji umijejo, preden stopijo v dolino.
Ob tem svetem dogodku v Tibetu Buda preda energijo iz Šambale Zemlji. Med obredom, ki traja približno pol ure in je na Zahodu poznan pod imenom vesak, na Vzhodu pa kot Sakadava, se skupina velikih bitij, Poznavalcev rase, zbere na severovzhodnem koncu doline pred ploščato skalo, na kateri počiva z vodo napolnjena kristalna čaša. Tri vodje oddelkov Hierarhije – Manu, Kristus Maitreja in Mahačohan – in Mojstri sedmih žarkov se med petjem starodavnih verzov v jeziku pali premikajo s simboličnimi kretnjami. Na vrhuncu obreda Mojstri in njihovi učenci, razvrščeni v skupino, oblikujejo peterokrako zvezdo z Maitrejo, ki stoji na vrhu, in je obrnjen proti oltarnemu kamnu. V trenutku, ko nastopi polna luna, se pojavi Buda v obleki žafranaste barve in sedi s prekrižanimi nogami. Najprej se pojavi kot majhna pika na nebu. Leadbeater nato opisuje Budo, ki polagoma postane velikanska postava s sijočo auro, iz katere izžarevajo ultramarinsko modra, nato zlato rumena, temno rdeča, bleščeče sivo bela in škrlatna barva z briljantnimi zelenimi in vijoličastimi žarki, ki izhajajo iz tega področja luči. Te barve so v prastarih budističnih tekstih opisane kot Budova aura. To bleščeče bitje lebdi nad kristalno čašo in nad tremi velikimi gospodi. Takrat Maitreja intonira mantro, ki se uporablja samo ob tem prazniku.
To je ključni dogodek duhovne vitalizacije človeštva – energije iz Šambale, ki se prevajajo prek Bude, sprejme Maitreja kot predstavnik človeštva. Maitreja nato vzdigne in blagoslovi vodo, medtem ko udeleženci obreda pridejo drug za drugim bliže in v požirkih pijejo vodo. Romarji, ki prihajajo tudi iz srednje Azije, prinesejo svoje steklenice za vodo, da bi sodelovali pri tem blagoslovu. Obred se konča, ko Buda dvigne desnico v blagoslov, nato pa se počasi umakne in kmalu je videti le še kot majhna pika na nebu.
Tega obreda se živo spominjajo nekateri ljudje, ki so mu bili priča v sanjah. Pristnost teh doživetij je opisala Alice Bailey, ki je v presledku sedmih let o tem sanjala dvakrat.
Baileyeva v Esoteric Psychology II navaja, da je združen napor učencev pri duhovni pripravi – pred vesakom in po njem – največjega pomena. Videti je, da je to velja še posebej zdaj, ko vstopamo v novo tisočletje. Globalno gibanje k bratstvu, pravičnosti in svetovnemu miru je zelo močno in priložnost, ki jo predstavlja vesak, je izredna. To je tako, kot da bi bila avtocesta luči dostopna za velik izliv energije iz Šambale.
Vsakdo od nas lahko v načrtu sodeluje tako, da v meditaciji pripravlja sebe kot prenosnika novih energij, ki so predane prek Velikih avatarjev: Duha miru in Avatarja sinteze. Alice Bailey predlaga, da bi morali biti takrat služiteljsko naravnani in predani temu, kar bo duša razodela in kar nas bo naredilo koristne za načrt. Baileyeva tudi predlaga, da bi se morali učenci notranje pripraviti vsaj dva dni pred tem izrednim dogodkom in dva dni po njem. Na dan polne lune bi morali “pozornost stalno držati v luči”.
Mojstri in “Učitelj angelov in ljudi” pričakujejo učence ne glede na njihovo razumevanje, če so se le pripravljeni žrtvovati za pomoč človeštvu in prek vsega leta igrati svojo vlogo v ustvarjanju velikega bazena energije za dobro vsega sveta. Uporaba Velike invokacije, ki je bila leta 1945 predana človeštvu prek Alice Bailey, invocira te višje energije najmočneje v skupinski obliki, predvsem pri transmisijski meditaciji, in je pri tem procesu izjemno koristna.
Besedilo Velike invokacije je nekje na tem forumu.

Pozdravljeni!

Kaj mi lahko kdo pove knje naj
kupim knjigo Budistični obred

Hvala za odgovor!