pomoč sestri in meni

pozdravljeni…
približno 2 leti nazaj je mojo sestro(stara je 24 let) zapustil dolgoletni partner, kar je na njej pustilo vidne posledice…zapadla je v depresijo, 4x delala samomor, vsakič smo jo uspešno rešili, večkrat se je tudi zdravila v psihiatričnih ustanovah in dobivala razna zdravila (antidepresive, itd.)….spoznala je drugega fanta(na zdravljenju), prejšnjega prebolela, depresija pa je ostala oz. se je razširila na druga področja…
sestra je prvorojeni otrok in moram priznat, da je bila kot otrok zelo težaven, bila je zelo razvajena in za VSAKO ceno je vedno želela dobiti vse kar je hotela! naj povdarim, da je bila moja mami samohranilka, imela mene in mojo sestro ter plačo medicinske sestre, tako da si življenja na veliki nogi nismo mogli nikoli privoščiti…pa vendar je sestra dobivala vse kar si je zamislila (rolarje, mobitel, moderna oblačila, obutev…), vse materialne stvari…jaz sem seveda dobivala njene obrabljene stvari, ampak to me tudi nikoli ni motilo, saj sem cenila, to kar sm imela…
torej njena depresija se je nadaljevala tako, da je začela mami očitati, da zanjo ni nikoli v življenju naredila ničesar, da sem jaz dobila vse, ona je pa komaj shajala (sestra ni končala srednje šole in se odselila na drug konec slo k babici, jaz sem ostala pri mami in končala šolanje oz. sem študentka in služim denar preko študentskega servisa v kar 2 službah od 16 leta), medtem ko ona delala še ni nikoli (stara je 24 let!!!!!).
zelo me boli ko poslušam take očitke, kajti moja mami je najboljša oseba na svetu, ki si že 20 let ni kupila ničesar, da bi svojim otrokom nudila kar le lahko…
imava še brata, ki je precej mlajši, hodi v peti razred OŠ, in pravzaprav bi mogel biti edino finančno breme moji mami, pa vendar je tuki še sestra, ki še danes izsili iz mami denar in materialne stvari s stavkom: ČE NE SE BOM UBILA!
s sestro sem se pogovarjala, jo želela spraviti na lastne noge, da bi si poiskala službo, pa vendar ima vedno isti odgovor, da je ona psihično bolna in da je zdravnik reku da ne more/sme delat!
občutek imam da je obtičala v svojem svetu in mi ji ne moremo pomagati! ne vem kaj naj naredim, vsakič ko se hočem z njo pogovoriti mi kaj očita in se spreva…mami praktično živi in služi denar zanjo. vendar jo vidim da je že čist na koncu z živci…utruja nas…
ne vem kaj naj naredim, rabla bi koga za pogovor…(jaz)!
naj še povem da je sestra prišla živet nazaj k mami, da lahko dobesedno sesa denar iz nje( prej ji je mami pošiljala), ničesar ne dela ( še gospodinjskih opravil ne opravlja, doma je 24ur na dan), jaz pa po naporni službi in študiju živim pri fantu (odkar se je sestra vrnila) in trpim, ko me mami pokliče in joka, da ne ve kaj naj naredi…
s sestro nikoli nisva imeli dobrega odnosa( kot noč in dan sva-očitno), tako da me skrbi kaj bo z njo, ko mami več ne bo…ker moj težko zaslužen denar ne bo končal pri njej!

Pozdravljena “mex”,

Same okoliščine so zašle že tako globoko, da boš sama težko kaj spremenila brez pomoči ustreznih institucij.

Tvoja sestra je pač to, kar je in kar se je naučila biti. Vzorce razmišljanja in občutenja je sprejela od tvoje mame.
Tvoja mama ne skrbi za tvojo sestro zato, ker bi to hotela, ampak, ker misli, da mora. Namreč vsa ta njena dejanja izhajajo iz občutka krivde. Tvoja mama si v sebi nekaj zelo očita. Živi z občutki krivde, da tvoji sestri v nekem obdobju ni bila sposobna nuditi tisto, kar misli, da bi morala. Očita si ,da ni dovolj dobra mama, v tvoji sestri pa vidi žrtev. Vidi le podaljšek sebe, kateremu želi nuditi vse, samo da več ne bi imela občutka krivde in da bi lahko enkrat začutila, da je storila dovolj in živela v miru.

Ker pa je sestra naučena biti žrtev in uboga, pač živi in razmišlja tako, kot je naučena in seveda ne bo nikoli zadovoljna, ker potem več ne bi bila žrtev. Ker je to način, kako sestra dobi pozornost od mame in s tem občutek, da jo ima nekdo rad, postaja vedno bolj uboga, saj si želi občutiti, da je del mame in z njo povezana.
Zavestna volja obeh zato sledi željam, kako zadovoljiti svoje lastno bistvo.

Kaj lahko storiš ?
Sama res ne veliko….ker so ti vzorci v obeh tako močno zacementirani, da brez strokovnega vodenja tega ne bo možno sprmeniti.
Če mami rečeš, da naj neha skrbeti za sestro, tega seveda ne bo zmožna, saj bo v njej sam očitek še močnejši, kar pomeni, da bo še pod večjim stresom. Saj proti sebi ne bo mogla delati.
Brez zavedanja samega vzroka, in pogleda na samo situacijo iz drugega zornega kota, ne bo rešitve.
Sestra pa prav tako ne zna drugače razmišljati, kot razmišlja.
Za rešitev bi zato morali obe poiskati pomoč.
Ko se bo mama zavedala svojih občutkov krivde in ko se bo sestra zavedala svoje vloge žrtve, bo se lahko prekinil začaran krog.

Robi.