Pridna punčka

Danes sva se dobili z mamo na kosilu. Mama je govorila o sebi, se pritoževala nad očetom, ki ga sovraži in bratu, ki nima spoštovanja, pa o sosedih in vseh naokoli. Potem pa mi reče zakaj si ne kupim stanovanja, da ne bom plačevala najemnine. Ker to je pa res neumno, da daješ denar kar nekomu… Jaz sem ji povedala, da pač nimam denarja za nakup, da pa bi mi bilo super, če bi se lahko kdaj zanesla na svojo družino. To jo je zelo prizadelo in je prekinila pogovor in že na pol jokala. Kot vedno sem jo spraševala naj mi reče kar mi gre, da bom vsaj vedela na kaj naj pazim. Pa je samo gledala stran in govorila, da mi nima več kaj povedat, da naj že neham, da lahko prekinemo stike, da je prestara za te stvari… Po navadi se zadeva tako zaključi.

Potem pa buuuuum. Začela sem jokati in vpiti. Letele se žaljivke, ji rekla, da bi jo najraje zadavila… Ko sva prišli ven iz restavracije, sem še bolj vpila in preklinjala. Brez zavor. Besede so kar letele iz mene. Rekla sem ji tudi, da me je edino moj pokojni partner imel rad, družina pa mi je vedno postavljala pogoje… Pridne punčke ni bilo več.

In potem slaba vest. Kasneje sem jo poklicala in se ji opravičila za žaljivke.

Ne morem pozabiti, da mi ni pomagala, ko sem ji povedala za bulimijo, ko me je brat spolno zlorabil, da sem bila njena prijateljica, ne pa hči, da me ni ničesar naučila, ampak pričakovala, da vse znam, da me je zaupala prijatelju, ki me je pustil ponoči, pozimi sredi gozda … O tem ne smem govoriti. Ne prenašam njenega mučeništva in pasive. Ona je vedno žrtev in njej se vedno godi krivica.

Jaz sem zmedena. Ne vem kaj naj naredim sama s seboj. Nisem srečna, čeprav se zelo trudim… Preteklost me duši. Rabim pomoč.

Hvala.
Žalostna

Spoštovana žalostna, a hkrati pridna punčka….

res imaš ta prave razloge, da si žalostna…Starši, ki bi naj bili kot vzor samostojnosti in samozavesti, so v tvojem primeru le polni samopomilovanja in žalosti……Verjamejo, da so žrtev življenja, da se jim venomer godi krivica in da so za vse krivi drugi….
Tudi, ko si omenila, da bi se rada kdaj zanesla na svojo družino, je to tvojo mamo razjezilo, saj če bi se lahko zanesla, potem več tvoja mama ne bi mogla verjeti v to, da je uboga in nemočna.

Ker si njihov otrok, si seveda prevzela njihov način razmišljanja in občutenja realnosti. Zato si tudi doživela, da si sama bila žrtev in verajameš, da se ti godi krivica….Torej tvoje življenje sledi principom tvojih staršev….

Takih občutkov, še manj pa življenja, pa si seveda ne želiš. Vendar same želje niso dovolj….Življenje ne sledi našim željam, kot verjetno veš, ampak našem svetu in prepričanjem, ki jih nosimo v sebi.
Izhod iz tega začaranega kroga žalostnih občutkov je v tem, da si dovoliš čutiti in misliti tako, kot si do sedaj nisi dovolila. Zato, ker so te učili, da ni prav in da ne smeš, ker potem več ne boš pridna punčka.
Ukvarjanje s starši in razmišljanje o tem, kako se bodo oni počutili, pomeni, da si zvezana na preteklost, ki te bo le še bolj dušila…

In temu moraš definitivno narediti konec..Čimprej…Pridna punčka naj postane le še zgodovina…Dovoli si čutiti in razmišljati tako, kot misliš, da NI prav…Izrazi bolečino in jezo…zaupaj nekomu vse, kar si potlačila v sebi….
Ne ukvarjaj se s starši, ker drugače bo tvoje življenje šlo mimo tebe…..Njih ne boš mogla spremeniti in niti nisi dolžna, pa čeprav so te učili….Si odrasla oseba in največ kar lahko storiš je to, da poskrbiš za lastno srečo…

Robi.

Meni se ob takem branju postavijo vse dlake pokonci. Ne morem mimo tega, ne da bi kaj napisala. Vse preveč staršev je manipulatorjev in tudi v meni se že nabira bes, ker se niso poskušali v vseh teh letih (27) poglobiti vsaj toliko vame, da bi me približno razumeli. Ne dojamejo, da otrok pod nobenim pogojem ni njihova last, še manj pa pač nekdo, ki bo uresničeval njihove želje, sestavljal urnike, se smilil sebi in še pri dobrem zdravju dajal občutek krivde za stara leta (če ne bi naredila nekaterih stvari, kot si želita). Ne prenesem tega. Ne prenesem dihanja za vrat na vsake pol ure, ne prenesem posesivnosti in kontrole nad mojim življenjem! Problem pa je, ker nimam službe, da bi lahko popolnoma svobodno zaživela (vsaj glede staršev). Z vsakim poskusom stresanja negativne energije (slabe volje) name, se umaknem…in se umikam. Nočem sprejet njihovih pogojev, zavedam se, da skušajo stvari doseči preko vlivanja občutka krivde. Jaz pa bi rada, da v čustvenem smislu že enkrat odrastejo. Če jih pogledaš pri delu in od daleč, sta res vredna vsega spoštovanja, marljiva kot mravljica. Ampak vse življenje se že vrti samo okrog dela in slabe volje okrog mene, če ne delam tako in toliko kot onadva pričakujeta (domača obrt).
Pridna punčka, ne bodi več pridna punčka! V tebi je verjetno že cel kup nabranih negativnih čustev do tvoje družine (mame), ki se jih bojiš dat iz sebe, ker se to “ne spodobi”. Tudi tvoja mama mora prevzeti odgovornost za svoje napake. zakaj bi ti prevzemala to breme nase? Povej ji vse, kako si se v določenih situacijah, ki si jih opisala, počutila. Daj iz sebe ta bes. Naj se tudi pri njej začne proces zavedanja, pri tebi pa proces zdravljenja. Ne zagovarjam tega, da mame celo paleto svojih negativnih čustev zavijejo v zlato folijo in jo v preobleki prenesejo na otroka. Isti paket v drugi embalaži. Bodi drugačna in ji predaj neolepšan paket, takšen, kot je v tebi, pristen paket tvojih čustev. Moramo se zavedat, da šele prijatelje in partnerja si lahko izberemo sami, staršev pa si nismo mogli, zato ni čudno, če kasneje tudi ugotovimo, da z njimi nimamo podobnih pogledov na svet, da sicer niso ljudje, ki bi jih kasneje vključili v svoje življenje, če bi imeli možnost izbire. Pa pogumno predajo neolepšanega paketa ti želim!

Malce narobe sem napisala: mislila sem, da otrok ni zato, da bo uresničeval želje staršev, da mu bodo starši sestavljali urnik, da bo prenašal smiljenje staršev samim sebi, da mu bodo še pri dobrem zdravju dajali občutek krivde za stara leta (če ne bi naredil nekaterih stvari, kot si želita).