Potlačen spomin?

Niti ne vem kako naj začnem svojo zgodbo, da ne bo predolga in nerazumljiva.

Verjetno je najbolje začeti na začetku. 🙂

Torej, odraščala sem v normalni, urejeni družini. Bila sem tista pridna, ubogljiva deklica…odličnjakinja, prijetna deklica, ki je sodelovala na vseh šolskih proslavah, hodila na krožke, doma pomagala peči piškote, ob sobotah generalno pospravila sobo in v nedeljo preživela z družino na kakšnem izletu. Otroštvo je bilo torej brezskrbno, odraščanje pa verjetno tako kot pri vsakem mladostniku.

Svojega današjega moža sem spoznala že zelo zgodaj….pri 16-ih, pri 19-ih poročila, dobila fantka in čez dve leti še punčko. V drugih očeh sem bila vzorna mamica, pridna gospodinja, hvale vredna snaha, žena in hči. Vendar, če zdaj pomislim nazaj, nikoli ni bilo tako. To je bila le fasada in blef. Najin zakon nikoli ni bil v redu. On je pretiraval s pijačo, posledično je bil veliko odsoten, tako fizično kot psihično, bil je ljubosumen, gospodovalen in zelo posesiven, jaz pa sem si privoščila kakšen skok čez plot. Dokler….

….dokler nisem spoznala moškega, s katerim sva postala redna ljubimca. In tu se začne zgodba. Ljubimec je v najino vezo še enega moškega. Torej sex v troje. Bilo mi je nerodno, malo neprijetno, ampak sem sodelovala. Led je bil prebit in v tem stilu se je nadaljevalo. Ko je bil mož v nočni izmeni sem začela odhajat od doma k njemu, ali šla z njim na kakšno hišno zabavo v stilu sex&drogs&rock n roll. Včasih, ko ni bilo druge alternative je prišel on k meni….sam, ali še s kakšnim »prijateljem«. Sex v troje je postalo že kar navada in bojim se, da ni bilo samo to in, da je bil še kakšen moški več. To je bilo divje, zmešano obdobje, ki se je končalo potem, ko smo se preselili v drug kraj. Ne vem ali sem bila res tako naivna in zaslepljena, ali pa mi je to početje tako ugajalo, da nisem takoj prekinila s tem? Trezna, nezadrogirana, odrasla ženska pač ne počne tega, če jo v to ne prisilijo, ali, če ji ne ugaja!!

Torej težave so se začele pojavljati šele zadnje čase. Preteklost mi ne da miru in me dohiteva na vsakem koraku, čeprav sem jo vedno odganjala, kot nadležno muho. Vedno sem si govorila, da je to pač bilo, da se tega ne da spremenit, naj ne mislim na to, ker s svojim početjem nisem nikogar ranila, poškodovala, ali užalila, razen samo sebe. In ker je to nenormalno in sramotno početje teh dogodkov nisem hotela spustiti v svojo glavo. Dolgo časa sem to počela in očitno kar precej uspešno. Zakaj, se sprašujete? Zato, ker se tega obdobja sploh ne spominjam! Očitno sem se res popolnoma ogradila, zablokirala in potlačila ta občutja. Se prepričala, da ni bilo nič. Kako je mogoče, da se ne spominjam najbolj divjega obdobja svojega življenja??? Samo to vem, da se je vrtel ta film, ne spomnim se vseh igralcev in, če bi katerega od njih srečala na cesti bi ga verjetno težko spoznala. Sploh pa ne znam povezati podrobnosti posameznih kadrov, niti časovno ne morem opredeliti dogodkov, torej kako so si sledili v zaporedju, kažejo se mi le posamezni inserti, slike, nepomembni dogodki…sami taki, neškodljivi. Kakorkoli se trudim, vedno znova se mi pred očmi prikazujejo isti dogodki in nikakor ne znam sestaviti celotne slike. Ni luknja v spomnu, ampak izbrisan, medel spomin. Ali je to sploh mogoče, da lahko pozabiš tako nenavadne stvari??? Pozabiš mogoče eno noč, ko se zjutraj z glavobolom zbudiš v tuji postelji pa ti nič ni jasno. Ne moreš pa pozabiti verige dogodkov… !!! Kajne?

Vedno pogosteje mislim na to. Hočem razčistiti s tem, želim se soočiti z dejstvi, ne pa samo ugibati kaj smo počeli, koliko jih je bilo, kolikokrat, kje, koliko časa je trajalo, kdo je bil tam…. Tej moji zgodbi verjetno ne bi verjel nihče. Ne moreš kar tako pozabiti takih neobičajnih stvari?!! Vsak bi rekel, da nekaj skrivam, nočem povedati, da sem lažnivka…. Sama vem, da je vse to nekje v meni, vendar nikakor ne morem spraviti na dan. Težko živim s tem, sprašujem se zakaj sem počela to in kaj so počeli oni z menoj? In zakaj za vraga nisem nikoli odšla od tam in dopustila, da se je dogajalo kar se je?? Saj nisem bila zvezana, matrrr !!!

Poiskala sm že pomoč psihiatra, vendar obisk 2x letno se mi zdi precej premalo, da bi lahko karkoli spremenila. Zato sem napisala mojo zgodbo na ta forum, da slišim še kakšno mnenje, mogoče nasvet, kritiko ali pa napotke za soočenje z resnico.

Karkoli že, vesela bom vsakega mnenja…..
hvala….

Pozdravljena delajla.

“Očitno sem se res popolnoma ogradila, zablokirala in potlačila ta občutja. Se prepričala, da ni bilo nič. Kako je mogoče, da se ne spominjam najbolj divjega obdobja svojega življenja??? “

Ta tvoj citat pove skoraj vse, kar bi se naj dogajalo s tabo.
Stvar je namreč v tem, da se za pridno in lepo vzgojeno žensko seveda ne spodobi, da počne takšne stvari, kot si jih počela in sedaj te peče vest. Da pa ne bi živela z občutkom krivde si seveda zavestno potlačila svoja “grda” dejanja.

Vendar ima vse svoj razlog…Če živiš s prepričanji, da moraš vedno kazati, da je vse v redu, da si sposobna svoje življenje živeti kvalitetno in brez težav…postane tvoje življenje ena sama muka, kot neka služba, v kateri služiš nekomu drugemu, na sebe pa pozabiš….
In tvoj skok čez plot, je zato bilo le vprašanje časa…S tem si si enostavno dovolila, da presežeš neke svoje omejitve in vsaj za kratek čas nehaš igrati vlogo idealne osebe.
Podzavestna želja je bila tako močna, da ti ni bilo mar za posledice in za vse, kar bo to dejanje prineslo s sabo. Vsaj za kratek čas si si dovolila biti svobodna in čutiti tudi tisto, kar si sama želiš.

Seveda pa s temi dejanji nisi presegla svojih prepričanj in si zato v sebi razcepljena…Sedaj, ko si si dala duška, so želje potihnile in spet so se pojavila stara prepričanja, ki ti govorijo, da se za idealno osebo ne spodobi to, kar si naredila in se posledično seveda obsojaš.

Rešitev je, da si priznaš, da si tista dejanja, ki jih obsojaš storila le zato, ker nisi imela izbire in si bila pod prevelikim psihičnim pritiskom, da bi lahko še naprej normalno živela.
Enostavno si priznaj svoja dejanja. Življenje je tvoje, prepričanja o popolnosti pa ne. In tem prepričanjem, ki so ti jih drugi vcepili ni mar za tvoje občutke.
Poskrbela si le zase in za svoje občutke in svoje življenje..in zato ni nobenega razloga za obsojanje.

To je bila izkušnja, ki ti je dala vedeti, kje so tvoje meje in da igranje popolne vloge ni smisel življenja in pogoj za notranjo srečo.

Robi.

Pozdravljeni;

Najlepša hvala za odgovor.

Vendar problem ni v tem, da si nočem priznat. Vsa dejanja priznam, vem, da se je to dogajalo, vem, da se tega ne da spremeniti, vendar me to ne potolaži. Mučim se z vprašanjem, kako je mogoče pozabiti???!!! Razumem, da bi se zjutraj zbudila, zadeta in “mačkasta” in se ne bi spomnila pretekle noči. Ne razumem pa, kako se ne morem spomniti verige nekih ponavljajočih dogodkov, pri katerih sm več ali manj sodelovala povsem trezna??!! Poznam ta film, vendar ne poznam igralcev in posameznih kadrov. In srčno rada bi si spet zavrtela in ogledala ta film…seveda v mislih…. Da se že končno soočim s tem, da “vidim” kaj in kako je bilo. To bi rada. Pa ni važno, če bo spomin boleč, neprijeten ali neprimeren. Najhuje je, ker zdaj tavam v temi. Ne znam si odgovoriti na nobeno vprašanje kar se tiče tistega obdobja…vse je medlo, zabrisano…mogoče tu in tam kakšen neškodljiv preblisk, kakšen zvok, podoba, obraz….v kompletu pa ničesar ne vem. In to je strašansko težko breme.

Kako bi lahko priklicala te spominej?? Baje, da s psihoterapijo, vendat me zanima, če obstaja še kakšen način? Poiskala sm že kontakt z nekaterimi akterji, vendar se mi ni nič posvetilo. Popolnoma nič….tema….ništa….

delajla

Lep pozdrav,

ljudje bi marsikaj radi, vendar naše življenje v glavnem sledi našemu bistvu in temu, kar smo. Našim željam pa le toliko, koliko so v skladu z našim resničnim jazom.
Bolj ko nekaj zahtevaš od sebe in od življenja, bolj se tisto oddaljuje….

Vse si potlačila z razlogom in šele z razumevanjem tega vzroka, ti bo dana odrešitev.

Sicer pa lahko poskusiš s hipnozo.

Robi.

Pozdrav,

Kaj oziroma koga priporočate za hipnozo. Na Gorenjskem mogoče….

Lp, delajla

Osebnih izkušenj nimam z nobenim..

Povprašaj na primer:
Zasebna psihiatrična ordinacija
Darja Krmelj, dr.med. in Tomaž Krmelj
Tacenska c. 120
Ljubljana

Zasebna spec. psihiatrična ordinacija
Jurij Kolpakov, dr. med.,
Korytkova 29
Ljubljana

Robi.

Najlepša hvala za odgovor. Če ne bo šlo s psihoterapijo, bom poskusila še to.
Lp, del