kako biti sam?

Pozdravljeni!

Stara sem 27 let in včeraj sva se s fantom razšla.
Neprestano butam v problem: kako biti sama?
Sama nisem še od svojega 15. leta, vedno sem imela nekoga, letala iz zveze v zvezo (no, saj jih ni bilo toliko, ampak so bile vse dolgotrajne, celo takrat). Čutim, kot da se bom razblinila na milijon majhnih koščkov, ki se bojo razleteli in jih ne bom mogla več sestaviti skupaj. Čutim, kot da brez nekoga ob sebi, tudi mene ni. Da nimam nekega svojega jedra znotraj sebe.
Ne znam biti sama.

Kako naj se tega naučim? Kje naj sploh začnem?

Začni pri sebi.

Menim, da je to lahko najboljši čas, ko se lahko zazreš vase. Premisliš o svojem življenju, o tem, kaj si se naučila iz sedanjih vez in kaj si v življenju želiš.

Pravzaprav ta problem ,da ne znaš ali ne moreš biti sama, lahko vodi kasneje v odvisnost od neke veze s partnerjem. Zato je pomembno, da smo lahko čimbolj zadovoljni sami s sabo in s tem tudi manj zahtevni do partnerja, kar je pogoj za zadovoljiv in trajen odnos.

Partner se bo sveda prej ali slej našel in ne iti v vezo le zato, ker meniš, da nekoga moraš imeti ob sebi.

Robi.

Tudi od zvez smo lahko odvisni. Odvisni smo zato, ker se ne želimo soočati s seboj, ker se ne želimo ukvarjati s seboj in zato potrebujemo nekoga, da se lahko ukvarjamo z njim in nam ni treba premišljevati o sebi. Punca, ti že celo življenje bežiš pred sabo. Moj nasvet je ta, da ostaneš samska minumum 3 leta in delaš na sebi! Najprej moraš biti zadovoljen sam s sabo šele potem boš lahko zadovoljen tudi v zvezi. Moraš se naučiti biti sama s seboj. Ja, tudi tega se moramo ljudje naučiti. Moraš si vzeti čas za sebe, se raziskati in se naučiti kaj je tisto, kar te izpolnjuje. Kaj naredi tvoje bivanje smiselno. Sama, obvezno moraš to storiti sama. Sicer te ne bo noben partner, nobena veza te ne bo izpolnila, naredila srečne, zadovoljne, če tega na prvem mestu ne boš znala storiti sama! Želim ti veliko sreče pri tem.

V celoti se strinjam z animio. Jaz sem sedaj pol leta samska, po več letih, in bi že lahko imela novega partnerja, kar verjetno tudi tebi ne bi predstavljalo velikih problemov, če bi se ozrla naokoli. Vendar to ni to. da lahko narediš korak naprej moraš znati živeti sama s sabo in stati na svojih nogah, kar sploh ni lahko, vsaj pri meni ne. A se trudim, vsak dan posebej racionaliziram svoje strahove, se spopadam z njimi in jih zmanjušujem do minimuma. Ko se in če se znova pojavijo jih spet racionaliziram in razčistim. včasih se mi ne da, včasih mi ni prijetno, včasih se mi zdi, da se itak ne morem spremeniti, a vztrajam in bom to tudi v prihodnje. Vprašanje iz ene dobre knjige, ki sem jo prebrala je: “vsaka ženska, naj bo poročena ali ne, se mora vprašati ali zna živeti sama.”
Drugače mi pa sploh ne gre slabo, terja pa veliko dela na sebi.
Nauči in sproti se uči živeti sama s sabo, naj ti uspeva in želim ti srečno 2010.

Tole sem našel na net-u:

Tema je bila, kaj storiti, ko otrok joka.

Ja res je mir, če otroka pustiš jokat. Kratkoročno idealna rešitev. Pa dolgoročno? Nikakor. Otrok se je naučil, da se starša na njegove potrebe ne odzoveta. Nauči se, da ne sme imeti potreb, ne sme čutiti, ne sme tega izraziti, ker ne bo nihče na to odgovoril. Takšni otroci imajo potem težave z odhajanjem, ker se panično oklepajo staršev, saj se bojijo, da jih bodo zapustili (tako kot takrat ko je moral spat), ne upajo se odpreti drugemu, ne čutijo svojih potreb in niso v stiku s sabo, zelo radi zapadejo v kakšno odvisnost, deloholičarstvo, zgodnjo spolnost …. Seveda se da vse to potem popravit, ampak terja ogromno dela na sebi. Si res želite dati takšno popotnico otroku? Jaz ne.

Jaz se osebno spominjam, da sem veliko prejokal. Bil sem tudi sam doma, zaklenjen, ko sta bila starša v službi. Zaradi revščine ni šlo drugače. Večkrat sem slišal od njiju, da sta me pustila jokati, češ, da sem “lepo” jokal.

Danes imam 40 let in vse navedeno zame drži. Sem izrazito odljuden in ne vem, kako bi to popravil. Psihiatrinja mi govori, da sem inteligenten in je moja brezposelnost posledica nečesa drugega, hkrati me pa fila z antidepresivi. Z drugimi sploh ne vzpostavim kakšne daljše komunikacije, nikomur ne povem ničesar o sebi, kaj šele, da bi osvojil kakšno žensko.

Ali bom moral res storiti samomor?

Introvertiran

Introvertiran,

primer, ki si ga našel na netu, res dobro opisuje kako pride do tega ,da se posameznik zapre vase. Zaradi neodzivanja staršev ali koga drugega, se v nas pojavi prepričanje, da naše izražanje, dejanja in na splošno življenje, nimajo smisla. Ker je to vse priučeno, se lahko tudi naučimo drugačne realnosti.Ker si inteligenten in ker razumeš v čem je težava, je potrebna le volja in razumevanje, da je to le spomin, da lahko sedaj zavestno sebe naučiš, da ni ves svet takšen, kot so bili tvoji starši. Sigurno se svet odziva na tvoja dejanja, ker pa deluješ iz teh starih prepričanj tega ne opaziš, Sem prepričan, da si jezen in da ne maraš tega, da sta te starša ignorirala in samomor bi bil le nadaljevanje te zgodbe. S samomorom bi naredil le to, česar pri starših nisi maral. Ne ignoriraj še naprej sebe in svojega življenja. Odloči se, da se boš postavil na lastne noge in se naučil življenje videti tudi v drugačni luči. Verjamem, da težje najdeš zaposlitev, ker se težko odpreš in komuniciraš….lahko se prijavš na razne agencije za iskanje zaposlitve….Prebereš kakšno knjigo za izboljšanje samozavesti….
To ni res, da ne poveš nikomur ničesar o sebi…s svojim postom si povedal kaj čutiš..Tudi stike lahko navežeš preko interneta..vsaj za začetek..bo lažje….Pozanimaj se, če je v tvoji bližini kakšna skupina za samopomoč. Spoznal boš, da nisi edini…Ne zavrzi življenja zaradi nekoga drugega..življenje je tvoje..izkusi ga.

Robi.

zabica5, razumem tvoj problem, zdi se mi kot da berem o lastnih težavah, le da sem sama stara šele 18. Bojim se osamljenosti, bojim se biti samska in verjetno prav v tem strahu tiči odgovor zakaj že od svojega 15. leta vztrajam v zvezi s prvim fantom – ker se bojim da bo tudi zadnji. Fant me ponižuje in žali, in čeprav me prijatelji prepričujejo, da sem privlačna, atraktivna in zabavna, so moji občutki močnejši. In ti občutki mi pravijo, da ne bi mogla dobiti nikogar, pa naj se še tako trudim, “se oziram naokoli”, iščem