strah, tesnoba

Živjo, tudi jaz imam en problem, ki me mori že nekaj časa, pač zdajle je pa spet situacija takšna da je spet butnilo ven. Hčerko imam bolano in vsakič ko se to zgodi me začne napadati panika, tesnoba, večen strah, če bova morale v bolnico in kaj če nisem dost naredila za njo. Strah pred tem je skoz prisoten, samoko dejansko pride do bolezni, sem čist na koncu. Ne morem jesti, komaj kaj pijem, …
Vem, da potrebujem kakšen nasvet da se rešim tega strahu oz. kje je ozadje tega. Preden sem zanosila sem imela večen strah če bo partner šel kam čez vikend in kaj bom jaz počela, čeprav je bilo pol zmeraj kaj za početi. Še zdaj mi ni prijetno, vendar se nekako zamotim ob hčerki in psički. V dnevih pred odhodom me skoz stiska. Pred tem fantom nisem imela nobenih problemov z navezanostjo, prej je bil problem ker nisem z nobeno osebo hotela biti dolgo. Med nosečnostjo mi je fant kupil psičko na katero sem se izredno navezala, cele dneve sem bila sama, svoje so še hormoni naredili in moja ljubezen do spov. In tukaj spet večna skrb da ne bo kaj narobe z njo, ne puščam je rada same(razen ko sem v službi), ker se mi pač psi smilijo, čeprav vem da tudi oni rabijo svobodo. Potem me je strah kako bodo skrbeli za njo, če bom jaz mogla iti v bolnico, ker enostavno za vse jaz skrbim, otroka in psa, ter gospodinjstvo. Z partnerjem se zato tudi kregava, ker sem nervozna, ne razume psihičnih stisk /ker on tega ne pozna) in bore malo mi pomaga. Da še pa omenim sem imela po porodu tudi poporodno depresijo, s katere sem se zvlekla s pomočjo prijateljev in moje trdne volje. Zato bi se tudi rada tega rešila oz. dokopala kje je vzrok in prosim za pomoč. Rada bi živela vsaj malo manj pod pritiskom, ki me vsak dan nervira. Vsa sem večno napeta in že dobro utrujena kar se je začelo počasi kazati na mojem zdravju, ki je bilo prej super(pljučnica, angina,prehladi,..)
Hvala za odgovor in pomoč, lp

Spoštovana Suzika28,

Težave, ki jih opisuješ odražajo predvsem nizko samopodobo in pomanjkanje samozavesti. Mogoče celo kažejo na perfekcionizem. Torej na prevelika oz. nemogoča pričakovanja.
saj od sebe pričakuješ, da boš popolna, da otrok nikoli ne bo bolan….Zato v tebi vedno obstaja strah, da ne boš naredila vse, kot bi naj, saj seveda vedno obstaja možnost, dase zgodi česar si ne želiš in potem si očitaš, da nisi bila dovolj dobra.

Tudi poporodna depresija je največkrat posledica nizke samopodobe in prevelikih pričakovanj, saj z rojstvom otroka, pravzaprav ženska postane mati in se mora soočiti z neko novo vlogo in s prepričanji, ki so do tedaj le “spale” v njej.
Kar pomeni, da določena vloga le prebudi določene vzorce razmišljanja, ki so že od nekdaj v nas.

To, kar nas čaka, tudi podzavestno čutimo, zato se določeni vlogi, na primer rojstvu otroka ali partnerstvu, večkrat izogibamo, kolikor se pač lahko.
Vendar ta strah seveda ni ovira pred tem, da se soočimo s sabo in živimo življenje, kot je v nas zapisano, da bi ga naj.

Ta prevelika pričakovanja, ki ti hkrati preprečujejo, da bi sploh kdaj lahko bila zadovoljna, iz tvojega življenja ustvarjajo le napor. In ne glede na to, kaj boš naredila, nikoli ne boš dosegla svojega ideala in sreče. Saj ni nič narobe s tvojimi dejanji, saj lahko narediš karkoli, pa svojega otroka v sebi ne moreš zadovoljiti, saj je ta otrok v tebi prepričan, da nikoli ni dovolj, karkoli narediš.

Tvoja naloga je, da sedaj razumeš, od kod ta vzorec razmišljanja in kdo nikoli s tabo ni bil zadovoljen….Začni delati na samozavesti, verjemi vase in da si v vsakem trenutku naredila največ kar si lahko in si zato nimaš kaj očitati. Učimo se celo življenje…imej se rada in naj ti tudi partner to pokaže. Bolečino ki jo čutiš, pa le izrazi….Pokaži šibkost, da boš močnejša.

Robi.

Gospod Robi,

hvala za odgovor, ki sem ga res čakala tudi malo s strahom in moram priznati, da sem skoraj malo šokirana, ker v tej smeri nisem nikoli študirala in nekako ko ste to napisali mi je mogoče malo od Robi, odleglo mogoče spet postavilo več vprašanj ampak takšna da vem kam gledati, ker nikakor ne morem priti do odgovorov. Ja, res sem malo samozavestna oz. vizualno še, kot oseba sem pa res na psu. Vsi me imajo radi, vsi preveč pričakujejo od mene, ali glede dela, prijateljske pomoči, dokazovanja ljubezni, skoz se mi zdi da sem na vrhu stopničk in me gledajo, meni se bo pa en dan utrgalo, ker ne prenesem pritiska. V štartu je pa očetov odnos do mene oz. njegova pričakovanja od mene, skoz sem se mogla dokazovati, me je dol tišal, pa spet gor. Saj ne pravim nič slabega o njem, super ati je, samo zahtevna oseba, ki je mogoče malo prispevala k mojim strahovom. Ko tole pišem mi gre kar na jok, ker mi je malo lažje da sem nekomu zaupala strahove in ve zakaj se gre, pa tudi da ste pri vsej zadevi neosebni oz. me ne poznate. Kako si naj pomagam še ne vem, ali iti do strokovnjaka ali pomagajo pogovori, ali nasploh sama pri sebi razrešiti,…

Suzika28,

Verjamem, da je takšna vloga, kot jo igraš v tem življenju zelo naporna.
Po eni strani ti ta vloga, katere te je največ naučil tvoj ati, daje občutke zadovoljstva, saj imaš občutek, da si veliko dosegla in da dobro igraš svojo vlogo “pridne punčke”. A po drugi strani pa zahteva od tebe veliko napora, saj imaš nenehno v mislih to nalogo, da moraš paziti, kaj si bodo drugi mislili in hkrati strah, kaj pa, če ne bo vse, kot bi moralo biti..in potem se bodo pojavili občutki krivde..da nisi dovolj naredila…itd.

Občutek imam, da si ob vsem tem pozabila nase in na to, kar si sama želiš…Rada bi bila srečna, vendar brez-pogojno in brez strahovov v ozadju….Veliko bolečine je v tebi, saj si svojo dušo postavila na stranski tir.

Sprašuješ kako se rešiti tega….
No..že Einstein je nekoč izjavil, da problema ne more rešiti tista zavest, ki ga je ustvarila.
Naša osebnost je sestavljena iz vzorcev in prepričanj, katere smo v glavnem prevzeli od staršev. Starši so bili ali pa še so, za nas kot nek ideal. Bili so večji od nas…močnejši…skoraj na vsa vprašanja so vedeli odgovoriti…Zato smo njihova dejanja sprejeli kot resnico in nekaj ,kar tudi nas naredi močnejše in pametnejše.
Seveda pa so starši le delovali, kot so znali in zmogli. In seveda vsaka vzgoja, pa naj bo kakršna koli že, ni popolna, saj prej ali slej zaidemo v težave.
Sedaj pa se seveda moramo sami soočati z ovirami….in največja ovira pa je ta, da moramo, če želimo rešiti težavo, delati proti temu, kar smo sprejeli od staršev kot resnico….težko je, ker na nek način delamo posredno proti tistim, ki jih imamo radi…Zato se pojavi bolečina..odpor….izgubimo občutek varnosti..pojavi se strah..kaj bo z nami…..
A vendar, kot sem omenil, za rešitev težave, rabimo drugo, to je lastno zavest, da lahko presežemo oviro.
Torej..Suzika, sedaj ko razumeš vzrok, pride na vrsto delo na sebi….Razumevanje bistva težave, je začetek poti k razvijanju lastne zavesti in samostojne osebnosti, ki omogoča vsakemu izmed nas, da se pogumno sooča z izzivi, brez občutka krivde in navezanosti na prepričanja, ki so nam jih vcepili starši.
Ker se boš z delom na sebi, upirala nekomu, ki ga imaš rada, boš potrebovala veliko podpore in občutka, da te ima nekdo rad, ne glede na tvoja dejanja.
Verjamem, da si sposobna..ne pusti se strahovom in verjemi, da te na tej poti osebnostne rasti, čaka svoboda.

Robi.