Zmedena

Spoštovani g. Igor

Že nekaj časa si pomagam z prebiranjem “vašega” foruma in še ostalih zadev, ki me pritegnejo.
Vaše pisanje je pravi obliž za begajočo dušo, ki obupno išče mir.
Svoje življenje bi razdelila na dve enoti in sicer prvi del, ki sem ga živela skoraj totalno brez zavedanja same sebe in zadnjih nekaj let, ko “se iščem”.
Ko zdaj gledam za nazaj, lahko zatrdno rečem, da sem od svojega zgodnjega otroštva skrbela za druge – najprej za starše (da je bil njun odnos vsaj na neki znosni ravni), kasneje za “primoženo” družino, zdaj svoje otroke… – skratka, lahko bi gore premikala, toliko energije sem imela, jo dajala…
Nekaj let (4) nazaj pa sem začutila, da hočem imeti svoj prostor, svoj sebi namenjen čas, ssvoj mir. Ker me okolica z takimi zahtevami ni bila navajena, me je obsodila. Naj povem, da nisem naredila za moje pojme nič prepovedanega, narobe…
In, ker sem v sebi čutila, da na novi poti moram vztrajati, pa čeprav bom morala mrbit hodit tudi sama, sem vztrajala. Še zmeraj vztrajam. A je težko. Še zdaj (ko to pišem) mi ob opisu gredo solze na oči. Zato vam pišem. Ne vem ali grem prav, zakaj tako boli.
Saj vem kaj boli. Boli, ko vidim, da me (včasih prijateljski odnos), danes hladno prezre, boli, da ni nikakršnega odnosa več – ni besede z prijetnim tonom, energijo.. Je samo zamera, zamera na drugi strani, pri meni pa še zmeraj strah, bolečina in ogromna žalost.
In tu vas sprašujem: kaj bi mi pomagalo. Bi bila še kaka metoda-lažja pot, ki bi jo lahko ubrala. Trenutno veliko berem, si izpisujem članke, jih počrtavam – povsod povdarja spoznavanje samega sebe, zavedanje samega sebe – trudim se a ne vem, če grem prav.
Ker čutim, da nasprotna stran ni “odprta”, se ne trudim več vzpostaviti odnos – sem tiho, čakam, se pogovarjam sama s sabo in si pravim: pusti življenju naj gre naprej in se pusti presenetiti …
In res moram povedat še to, da vidim, da me ima še “nekdo” rad – poskrbi zame z znamenji, ki mi odprejo nova vrata. To mi da ponovno mislit: potem je le moralo biti tako kot je?

Obupno sem zakomplicirala – žal je tako moje trenutno stanje (zmedeno, zakomplicirano…)
Naj povem še to, da živim življenje kar se da pozitivno. Z najboljšimi možnimi močmi se poganjam novim izzivom naproti, ga uživam, se ga veselim…

Žal mi je zadnji slučajni pripetljaj ponovno pokazal na mojo šibko točko: skrb za druge, skrb za njihovo počutje.
Stalno se mi zgodi, da drugi osebi olepšano prikažem določeno situacijo (ker se bojim, da bi v nasprotnem primeru bila veliko bolj prizadeta) in potem me povozi lastna psiha, ki se stalno sprašuje ali sem naredila prav.
Zaradi tega si nemalokrat želim, da bi živela na “luni” brez kakih interakcij z drugimi ljudmi, sama, brez odnosov zaradi katerih se potem stalno nekaj obremenjujem.
In preberem: da nisem odgovorna za reakcije drugih…. – nekako sem našla razlago v tem, da imam manjvrednostni kompleks in bi rada ugajala vsem in se zato ne upam reči jasne besede, da me ne bi še dodatno zavrgli

Včasih si celo mislim, kako bi bilo fino, če me ne bi bilo – žal, mi vsake toliko časa čez možgane preleti misel, kaj bi bilo če bi zdaj, ko vozim sunkovito zategnila ročno in obrnila za 180 stopinj – čemu se mi to pojavlja
… in ko me to prime, si tega ne dovolim in se preusmerjam … ker res imam lepo življenje. Rada ga imam, rada imam ljudi okoli sebe (tudi tiste, ki me ne sprejemajo več) …

Zelo bom vesela kakršnekoli pomoči, namiga, ki bi mi lahko pomagal. Naj povem še to, da sem ugotovila da sem pri svojih srednjih letih očitno totalno čustveno neinteligentna – da ne znam ne prepoznat čustno, ne ga preusmerit in ga ne obvadat. Se trudim in trudim a še vedno (mogoče občasno) čustvo obvlada mene in ne jaz njega, kot bi moralo biti.
Nekje sem prebrala, da bi morali čustvo prepoznati in preoblikovati v 30 sekundah – to velja za čustveno inteligentnega človeka, mene pa strah, žalost, sram obvladujejo že 3 leta

Želim Vam čudovit poletni dan! LP Teja

Draga Teja,

pri vseh teh problemih bi moral moj odgovor biti daljši, kot ga dovoljuje prostor na forumu, zato predlagam, da minapišeš sporočilo na moj mail [email protected] ali se odločiš za neposreden pogovor.

Hvala – bom. Sem čakala odgovor in upala na tak kot sem ga dobila.

Vse lepo,
Teja