Agresija

Pozdravljeni,

imam težavo, za katero sem bistvo že sama odkrila. Potrebovala bi samo dober nasvet. K psihologu si ne upam it, ker imam strah, da bi naletela na kakšnega “konzervativnega” psihologa, ki me zaradi svojih zastarelih načel, ne bi znal zares razumet. Res se ne morem odpirat kar pred vsakim psihologom.

Bistvo je v tem, da mi gre neka oseba pošteno na živce.
Ta oseba se me tiče, čeprav sem jo srečala samo enkrat. (priznam, da po vsem tem, si je niti ne želim videti). Poznam jo iz pripovedovanj nekoga drugega. (Ta mi je dovolj blizu, da mu presojo lahko zaupam). Oseba se mi je po vseh pripovedovanjih zagabila. Ker ta oseba ima v svojem bistvu življenja eno samo paralelo. In to hinavsko zakriva s tisočimi kvazi zlaganimi projekti, lepimi besedami, z “normalnostjo in spodobnostjo”, z manirami. Ta dvoličnost me ubija. In na vsake toliko prihaja do točke, ko ne morem več razmišljat o njej. Ne morem več poslušat o njej. Čeprav sva si na nek način zelo blizu.

Kot se je že večkrat zgodilo, so zaradi te osebe, moja čustva prevladala nad razumom in … prihaja do tega, da se začnem agresivno obnašat. Pride nek hipni moment, ko hočem uničit vse. Uničujem stvari, razbijam, maham in se derem. Ne morem se obvadovat.
Na zadnje, sem se ustavila šele – šele, ko sem skoraj poškodovala meni drago osebo. Nikoli, ampak res nikoli, se ne spravljam fizično na ljudi. Zdaj imam težaven občutek krivde, ki vpliva tudi na moje telo (driska, srbečica, izpuščaji, bolečine v glavi).

Enkrat sem sama sebi rekla, da ni prav, da to osebo tako zaničujem. Da mogoče je ona samo nek MOJ konstrukt v moji glavi. Da ona sploh ni več ona.Hotela sm ji dat priložnost, da najdem na njej eno, samo eno drugo stvar, ki bi lahko izravnala ves moj bes, vse moje travme in vse uničene stvari.

Udrla sem v njeno intimnost. In bila razočarana. Sama vem, da dovolj kritično presojam in bi bila zadovoljna, da bi na tej osebi ugotovila samo eno majhno, drobno stvar (nevem, da ona rada igra inšturment, da pripravi odlično lazanjo, da ima rada sprehode s svojim psom…). Bila sem razočarana. Ker inštumenti, kuhinja, pes – vse to je samo zlagana navideznost. V intimnosti se človek najbolj odpre, tudi ona se je … in mi s tem samo potrdila, “MOJ” konstrukt v glavi.

Do mojih izpadov agresije prihaja, ker si to osebo, ta konstrukt te osebe, v moji glavi VIZUALIZIRAM. Po glavi mi šopajo najbolj ogabne slike, ki jih je moja domišljija sposobna sproducirat.

In .. ne morem več. Zdaj je mogoče OK, ampak vem, da se bo z vsakim tednom to ponovilo.
Ne morem več vizualizirat, telesno in psihološko sem utrujena od izpadov in kar je najvažnejše, ne morem si dovolit, da bi za voljo neke osebe, škodovala svojim, ki jih imam rada.

Prosim, če mi lahko podate nasvet. (Ki ni tipa “pogovor z njo” , verjemite, da eni ljudje -ne da se ne znajo pogovarjat-, ampak enostavno niso sposobni govorit kaj več od small talka).

Hvala!

Pozdravljena, Red-bee

Tvoje doživljanje in odziv seveda ni nič čudnega ali nenormalnega. Namreč vsi občasno doživljamo takšne občutke ob določenih osebeha…Izrazitost občutkov je seveda odvisna od tega kako pogosto smo v stiku s to osebo….Kot si že sama ugotovila, sta si s to osebo kar precej blizu in na živce ti gre zato, ker izraža tisti del sebe in hkrati tudi tebe, ki ga pri sebi močno obsojaš.
Prepričan sem, da se trudiš biti poštena in dobra in zato razno hinavstvo obsojaš po celi črti…in seveda pričakuješ, da bo tudi tista oseba to obsojala in hinavstva ne bo izražala.
Sprašuješ se, kako je lahko nekdo hinavski in hkrati uspešen, sama pa imaš v svoji podzavesti prepričanje, da to ni prav….Zato se v tebi bije boj…torej boj med podzavestnimi prepričanji in neko realnostjo oz. to osebo.
Tvoja agresija odraža, da si ne nek način zelo sebična, saj od te osebe pričakuješ, da ne bo hinavska…Problem so torej tvoja prepričanja, ki ti jih je nekdo “trdo” vcepil. Ni pogoj, da je to bilo z nasiljem, lahko je bilo z raznimi psihološkimi ukrepi…
Seveda ne bom povedal, da se pogovori z njo, ker bi to pomenilo le še poglabljanje tvojih pričakovanj….Zato se lahko psihično osvobodiš od te osebe tako, da od nje ničesar ne pričakuješ. Da v njo ne projiciraš svojih prepričanj….
Torej ta oseba ni kriva za tvoje agresivno odzivanje, ampak tvoja močno zasidrana prepričanja kaj je prav in kaj ne.
Pa tudi takih oseb je kar nekaj na tem svetu in prej ali slej se bo našla druga oseba, ki bo odražala nekaj, kar obsojaš.
Kot sem omenil, je rešitev v tem, da manj pričakuješ (tudi od sebe) in si dovoliš, predvsem sebi, več svobode in da izraziš svoja zatrta čustva, ki so že od nekdaj v tebi.

Robi.

Pozdravljeni še z moje strani.
Tudi jaz imam problem z agresijo, česar me je sram, hkrati pa se bojim teh občutkov, ki so tako grozljivi. Ne morem razumet, kako se lahko zbudi taka pošast v meni. Danes se mi je sanjalo nekaj, ob čemer sem se grozno razburila nad fantom. Potem me je budilka zbudila, ampak pokonci sem že eno uro, pa je v meni še vedno ta občutek, ki sem ga doživljala v sanjah, ko sem podivjala.Zakaj se to pojavi v tako grozni obliki? Je agresija sploh ozdravljiva? Ne vem, kaj se skriva v ozadju, vendar pa vem, da se največkrat pojavi ob kritiki name. Recimo, če mi rečejo, da imam pamet po mami (kar velja kot da nisem dosti sposobna), pa da iz tega, kar si močno želim ustvarit ne bo nič, ko so mi rekli, da sem pocestnica (po krivici), ko vedno znova hvalijo druge njim vzorne ljudi (in mi jih navedejo kot glej ta je pa tak), pri meni pa ne najdejo lastnosti, ki bi jo pohvalili…Taki primeri v meni zbudijo pošast. Zelo pa se razburim tudi, če nekaj delam sama in me nekdo stalno popravlja (doma). Počutim se kot da bi me obravnavali tako, kot da sem na celi črti nula. Jaz pa vem, da mi vse te besede zelo škodujejo pri napredku, čeprav sem že dosti stara, da nebi več smeli vplivati name s temi besedami. Ampak me prizadanejo in v sebi se še vedno počutim kot uboga punčka, ki jo te besede prizadanejo. In moja popotnica za življenje je slaba samopodoba in me je skoraj vsega strah, ne zaupam v noben korak, ki ga naredim. In podporo črpam od fanta in prijateljic.Saj pridejo boljši dnevi, nisem ves čas taka, ampak ko pa pridejo dnevi, ko se ne počutim dobro sama s sabo, razmišljam kako se rešiti tega. Jaz ne morem vplivati na to, kakšne besede bosta izrekala moja starša in tudi distancirat se ne morem. Hočem pa v sebi najti rešitve, da bom enkrat stopila v svet z bolj pogumnim korakom.