Preteklost me muči

Pozdravljeni,

danes me je poklical oče in potem mi je dal še mamo na telefon.
V trenutku sem čutila tak bes do njiju, da bi ju ozmerjala in vpila. Takega besa še nisem čutila do njiju.

Razlog je preteklost. Oče popolnoma pasiven, ki me ni nikoli zaščitil, ampak mi samo še dodatno zaril nož v hrbet. Mama večna žrtev, ki se že celo življenje žrtvuje za druge, kar pa je samo izgovor za njeno pasivnost. Brat, ki me je dnevno pretepal, me spolno in psihično zlorabljal. Mami sem povedala za brata, pa mi rekla:”Pa saj to ni nič takega.” Babica pa tudi ni olajšala vse zadeve.

In kako sem preživela? Bila sem debela, v hrani sem iskala varnost. Kasneje sem zbolela za bulimijo. Potem so se pojavili stalni glavoboli, kasneje še razjeda. In vse to do 18 leta. Domači so me klicali sod, bajsa, špeh bomba, prasica debela, prasica ničvredna… Samopodoba je bila tako slaba, da se nisem upala pogovarjati z ljudmi, zato sem veljala za vzvišeno.

Potem pa sem spoznala fanta, ki me je res imel rad. On mi je odprl nov, lep svet. Lepe spomine imam naj. In se je zgodilo. Ponesrečil se je. Njegovi starši so me obsodili, da sem kriva za njegovo smrt. 2 leti po njegovi smrti sem začela ponovno živeti. Živeti v pravem pomenu. Stran od družine, samostojno. Noro, kako lepo zna biti življenje.

Ampak preteklosti ne uidem popolnoma. Je obdobje, ko sem močna, potem pa pride bes. Ali naj jih nahrulim? Naj jim vržem v glavo kar jim gre? Pa saj sem že to naredila, pa sem dobila nazaj samo:”Daj ne živi v preteklosti. Pojdi naprej” In veliko hujše stvari. Pa sem utihnila, ker so me spet prizadeli.
Kako naj se znebim spominov na te stvari, ki so me definirale? Ali naj ostanejo in naj živim z njimi?
Ali mi predlagate kakšno terapijo, ki bi mi pomagala pri tem?

Hvala,
Fanči

Spoštovana Fanči,

Naša sedanjost in naša osebnost je seveda skupek naše preteklosti. Torej naša preteklost je tista, ki nas določa in to potem tudi določa našo prihodnost.
Preteklost nam povzroča težave takrat, če smo se v preteklosti bili primorani soočati z veliko količino negativnih občutkov. Kot so strah…jeza..sovraštvo….Ko se v sedanjem trenutku soočimo s podobno situacijo, se v nas prebudi val negitvnih občutkov in jeze, kar nas seveda moti in nam s tem greni našo podobo o sedanjosti in samemu sebi.
Težava je predvsem v tem, da so negativni občutki, ki smo jih doživljali označeni za slabo in jih zato pogosto v sebi potlačimo, namesto, da bi jih izrazili. Kar stopnjuje notranjo napetost in nezadovoljstvo, kar vodi do občasnih izbruhov besa in nekontroliranega vedenja.
Zato se pri terapijah poslužujemo načinov, da se vrnemo v svojo preteklost, poiščemo vzroke in tako podoživimo in izrazimo občutke, ki smo jih doživljali v kritičnih situacijah.
Spominov se seveda ni možno znebiti, saj niso problem spomini, ampak neizražena čustva. Vso to napetost, ki povzročajo neizraženi občutki, si včasih potlačila s pomočjo hrane, ki ti je nudila užitke, s katerimi si kompenzirala negativne občutke.
Staršem pa povej, kar čutiš, tudi če ti bo v danem trenutku težko, ker boš čutila, da te nekaj zavira, vendar boš pozneje čutila olajšanje.
Zato ti priporočam, da se vključiš v kakšno skupino za samopomoč, katere lahko najdeš na internetu, ter z njihovo pomočjo poiščeš vzroke in izraziš tisto, kar te bremeni. S tem boš olajšala svojo dušo in zaživela normalno življenje.
Priporočam ti še knjigo: “Boris Vene in Nikola Grubiša: KARIZMA, SAMOZAVEST IN OSEBNA MOČ”

Vidim, da si močna oseba kljub temu, kar si doživljala. Zato vem, da ti bo uspelo. Zato vztrajaj, osvobodi se bremen preteklosti, da boš lahko postala, kar si želiš.

Robi.

Robi,hvala ti za odgovor Fanči.
Imam podobno zgodbo njeni.Stara 32.

ko berem nekatere poste, vidim in čutim, kako smo zj****, kako je vzgoja NEKATERIH naših staršev vplivala na nas, kao je njihova vplivala na njih. sprašujem se, koliko resnice premorejo nekatere božje zapovedi in h kakšnim prepričanjem vse nas sili vera. ja, sem ena redkih, najbrž, ki se nikakor ne moram strinjat s tem, ko nekdo pravi: “kot otrok sem si želel ljubezni in topline staršev, še danes hrepenim tem. tega mi nikoli niso dali, oh, najbrž niso znali, vsak dan znova sem mučim s tem, da jim oprostim za njihove packarije, ker so bili nasilni, ker me pravzaprav niso sprejeli takega kot sem. tako sem si želel, da bi mama imela rada, pa ni znala…, kljub temu pa vedno ko me pokličejo, tečem k njim, ker me tako zelo rabijo, saj jih vendar MORAM spoštovat, ob tem pa se sekiram, da premalo časa preživim s SVOJO družino. ampak kaj ko so pa starši stari in ubogi, saj je vendar moja dolžnost, da jih spoštujem in strežem njihovim muham.”

ampak, ali to res počnemo zato, ker si to želimo, ali se počutimo ob tem dobro ali res globoko v sebi čutimo, da si to zaslužijo, da posrkajo iz nas energijo, ki pripada nam in jo lahko mirne duše usmerimo drugam, ali pač preprosto počnemo stvari iz dolžnosti, ob tem pa čutimo eno samo jezo, sebičnost in nespoštovanje staršev do nas.

ob vsem tem spoznavam, da s takimi prepričanji živimo, da služimo drugim. pa je vredno? resnica je ta, da ljubezni staršev ne bomo dobili nikoli, pa jim vseeno služimo še naprej. kaj nas torej veže na njih? vera, prepričanja taka in drugačna, odvisnost od njih, ker še vedno pričakujemo tisto, česar nikoli ni bilo.

moje življenje je zaradi takih prepričanj postalo ena velika bolečina. vem, da moram v prvi vrsti poskrbeti zase in za svoje zdravje. mati je itak odpovedala že kot sem bila zelo majhna, torej tega kar sem rabila ne bom dobila od nje nikoli. to si dam lahko danes sama. padla je maska pridne deklice, ki se je tako zelo trudila ustreči njemi željam, da bi me imela vsaj malo rada. tudi danes neke ljubezni med nama ni, jaz je ne čutim, saj je bilo itak vse zlagano, v resnici je ljubezen zamenjalo sovraštvo. ne čutim spoštovanja in nobene dolžnosti. ja, spljuvajte me, ampak zdaj sem pa jaz odpovedala, tako kot je takrat ona. konec je. ne mučim se več s prepričanjem, da je pa za mirno vest, vendarle treba odpustiti staršem. ampak zakaj, kako naj odpustim, če pa se moje telo temu upira, če pa se jaz zaradi tega slabo počutim. ali je res bolje potlačiti vso jezo in odpustiti, na silo? ne, jaz tega ne zmorem. sem pa zaradi tega danes svobodna in imam mir v duši!