NA ROBU ŽIVLJENJA

Stara sem 32 let.Kot deklica maltretirana od lastnih staršev,očeta ni bilo veliko doma,mati bolna na živce,pa se je izživljala…sošolci v šoli so me vsak dan IMELI NA TAPETI,ker nisem slovenskega porekla,ampak bosanskega.
Mati in oče sta se po pretepih,prevarah ločila.Prodala stanovanje..vsak ima svoje DOBRO ŽIVLJENJE.Jaz sem ostala na cesti.Dolga leta sem bila v študentskem domu v Ljubljani,danes sem podnajemnik.Živim z 19 letnimi študentkami,ki ne vedo kaj češ delam tu…a ne vedo,da nimam kam.KATEGORIČNO MI JE KRŠENA PRAVICA DO STANOVANJA.Včeraj sem razmišljala o samomoru,ker ne morem več.NIMAM NIČESAR.OD STRESA SEM ZBOLELA NA ŠČITNICO NEKAJ LET NAZAJ.Živela sem eno leto z enim fantom,za katerega sem mislila,da je zame,pa žal ni.In sem spet podnajemnik v ljubljani,iščem delo…težko je,ni služb.
SEM NA ROBU.KER SEM ZELO MOČNA,SEM ŠE TU.Center za socialno delo in stanovanjski sklad občine sta rekla,da ni stanovanja.SE PRAVI,KAJ NAJ STORIM?
Kam naj grem,da najdem svoj dom?KER,ČE NE NAJDEM STANOVANJA,DA BO MOJ DOM,SE GREM UBIT.STRA SEM 32 LET,STARAM SE TUDI JAZ.
MIJA

Mija zasebbno sporočilo imaš.

ups…nimaš, ne morem ti napisat :(, daj, javi se mi na zasebno sporočilo.

Spoštovana Mija,

Verjamem ,da je tvoje življenje polno bolečine, obupa in odpora do samega življenja…Ljudje postanemo tisto, v kar nas oblikuje naše okolje. Ko odrastemo, le še živimo in podoživljamo to, kar smo in kar je v nas. Seveda ob tem nimamo kakšne velike svobode ali izbire, zato občutki nemoči in obupa…
Pomagamo si lahko s tem, da čimbolj spoznamo kdo smo in svoje življenje vpeljemo v tirnice, ki nam omogoča, da občutimo še kaj drugega, kot le obup.
Seveda od svojega življenja pričakuješ približno iste zadeve, kot vsi ostali, vendar ti slabi temelji zelo otežijo vso zadevo, zato težko uresničiš svoje želje. Zato je bistveno, da ne pričakuješ veliko..Pravzaprav veliko ljudi nima svojega doma…veliko jih živi pri starših, ker ti nimaš te možnosti, si si poiskala drugo možnost.
Da bi imela svoj dom, je seveda pogoj, da imaš službo. Zato vztrajaj na tem ,da dobiš kakršnokoli službo…Mogoče najdeš tudi kakšnega prijatelja h kateremu se lahko preseliš….Vsi se moramo truditi, če želimo v življenju kaj doseči..nekateri manj, drugi malo bolj…Verjamem, da ti lahko uspe.

Robi.