Razpoloženje

Pozdravljeni,

zanima me vaš pogled na sledečo situacijo: danes sem se pogovarjala s svojim novim fantom o vseh mogočih stvareh & v nekem trenutku sem ga vprašala, če je dobre volje. Njegov odgovor je bil, da se on vedno počuti enako, da je njegovo razpoloženje isto. To me je zelo presenetilo, kar sem mu tudi povedala, nakar je (sicer rahlo omahljivo) rekel, da je bolj ali manj vedno dobre volje.
Ne morem nehati razmišljati o tem. Je to normalno (OK, vem, da lahko o pojmu “normalno” razpravljamo do onemoglosti, ampak upam, da veste, kaj imam v mislih)? Po eni strani je to občudovanja vredno stanje, saj je razpoloženjsko stabilen in potemtakem ne niha. Po drugi strani pa se sprašujem, kako globoko in močno je potem njegovo čustovanje – si sploh pusti čutiti & doživeti resnično veselje/žalost, če je tako trden?
Jaz sem povsem drugačna – veselje pri meni lahko preraste v vseobsegajočo srečo in radost, v čemer neznansko uživam. Odkar duhovno delam na sebi, pa lažje obvladujem nasprotni pol, torej žalost, da me ne vrže iz tira tako, kot me je v preteklosti, ampak da se lažje stabiliziram in osredotočim na pozitivo. Sama sebi se zdim na pravi poti …
Ne vem, kaj naj si mislim o tem, kar je rekel on. Sprašujem se, kaj je cilj duhovne poti (mimogrede, on se s tem absolutno nič ne ukvarja oz. temu niti ni preveč naklonjen): je to stabilnost v smislu, da smo pač vedno bolj ali manj enaki? Ampak to nekako izključuje globoka čustva in doživetja …

Hvaležna vam bom za vaše mnenje.
Želim vam lep teden!

Če se nekdo trajnostno počuti dobro in je tudi vedno “bolj al manj” dobre volje, je po moje čisto OK, dvomim pa, da je res. Fant je nate hotel narediti vtis, pa je dosegel ravno nasprotni učinek….

Naše razpoloženje je odvisno od marsičesa. Če smo v še tako stabilnem okolju, ki se ne spreminja, se spreminjajo naše misli. Le-te povzročajo kemične spremembe v naših možganih, ki so odvisne od mnogih dejavnikov, a se omejimo le na žleze z notranjim izločanjem. Misel, ki nas vzburi, povzroči spremembo v izločanju nadledvične žleze. Adrenalin takoj vpliva na mnogo procesov, predvsem hormonskih. Izločijo se endorfini in serotonini, spremeni se presnova le teh, pa še kopica rugih stvari se zgodi, ki nam pospešijo bitje srca, zviša temperaturo, tlak itd. Vse to čutimo, kot spremembo razpoloženja. Vzburjenje je lahko pozitivno ali negativno in kemijska rekacija v možganih posledično prav tako. Tako postanemo veseli, razigrani, srečni in celo bolečine izginejo, postanemo samozavestnejši, ni nas več strah itd. V nasprotnem primeru postanemo vzkipljivi, prestrašeni, samozavest nam pade, preje znosne bolečine postanejo neznosne, počutimo se slabo, srce nam razbija v vratu, duši nas, čutimo pritisk v glavi itd. Pogosto ponavljajoči padci razpoloženja vodijo v stanja, ki so označena, kot bolezenska. Zlasti, če se ne znamo sproščati pravilno in pravočasno. In to je normalno.

Moški tudi sicer neradi kažejo čustva, zato skušajo delovati stabilno, trezno, samozavestno itd. S tem naj bi vlivali zaupanje in občutek varnosti, vsaj mislijo si tako. Njihove mame so jim itak že od malega govorile, da “fantki ne jokajo!” Tako svoja čustva več ali manj uspešno, naučeno, skrivajo in dajejo vtis stabilnosti. Seveda pa to veliko ženskam ne ustreza, ker bi rade, da bi bil njihov moški bolj podoben njim, torej bolj impulziven, da bi bil bolj sposoben kazati svoja čustva in svoje razpoloženje. Ženska se počuti celo ogroženo ob takem čoveku, če ne zna prebrati njegovih čustev ( dokler se ne navad brati med vrsticami ).

No, čeprav v manjši meri, pa je tudi moški sposoben kazati svoja čustva ( kar ni v ponos njegovi materi, ki bi raje imela svojega “Špartanca” ). Le takrat, ko vam začne kazati čustva, pomeni, da ste prebili njegov oklep ( školjko ) in ste mu prišli zelo blizu. Mnogi moški tega ne dopuščajo z navdušenjem, ker mislijo, da bodo žensko lažje obvladovali, če bodo svoja čustva skrivali.

Če pa se ukvarjaš z duhovnostjo, pa itak veš, da obstaja velika razlika med kathekso, zaljubljenostjo in ljubeznijo. Katheksa je trenutno navdušenje in v njej ni ljubezni ( obratno je v ljubezni lahko katheksa ). Zaljubljenost je zelo podobna katheksi, le da malo dlje traja. Ljubezen pa pomeni skupno rast, skupne interese ( po Khalilu ” plešite skupaj in veselite se skupaj, vendar ne pijte iz ista čaše in jejte skupaj, a ne od istega hlebca – ergo ohranite svojo samostojnost tudi v duhovni rasti ) in seveda tudi skupno duhovno rast ( omenjaš njegovo nenaklonjenost tej “ženski slabosti ” ). Tako pogosto prezremo nepripravljenost za skupno rast in se predamo katheksi in zaljubljenosti. Potem se nekega jutra zbudimo ob tujcu, s katerim, na tem svetu, nimamo prav nič več skupnega.

Morda ta hip sodim, morda celo neupravičeno. Ampak dobro se prepričaj, ali je to le maska ali resno čutenje ( oz. nečutenje ). In potem se poglobi vase in v svoja čustva, da odkriješ, če je to res ljubezen ali je morda le katheksa…….