depresija in soc.fobija

Pozdravljeni!
Zelo sem vesela, da sem našla to stran v upanju, da mi boste pomagali oz. svetovali.
Sem stara 26 let, redno zaposlena, s fantom imava lastno stanovanje, avto, skratka vse, kar bi si marsi kdo želel. Razumeva se tudi zelo dobro in prepire sproti rešujeva.
Imam pa težave, ki jih ne znava sama rešit. Včasih me muči depresija(sem potrta, brezvoljna, manjka samo še ena beseda, (ki me drugače nebi prizadela, v tistem trenutku pa povzroči jok) začnem razmišljati, da sem najbolj nesrečna na svetu, mislim, da bi bilo najboljše umreti, kot živeti tako življenje, ki je samo eno veliko trpljenje, včasih tudi pomislim na samomor in celo vem, kako bi ga izvedla, čeprav si premislim, ko pomislim na nekoga, ki me ima rad in da bi ga močno prizadela. Bojim pa se, da kdaj tega ne bom mogla preprečiti. Ko depresija mine (ko se zjočem in neham smiliti sama sebi) je spet vse o.k., počutim se srečno. To je en problem.
Izogibam pa se tudi družbe, ker sem precej sramežljiva. Včasih dobim po dekolteju in obrazu, vratu fleke, kateri so glavni vzrok za izogibanje družbi (dobim jih namreč ko sem živčna, ali ko se od srca nasmejem, ko je toplo…) Ali se da to kako odpraviti? Včasih nastanejo kar tako in potem me vsi sprašujejo kaj je to, pa tudi grdo je za videt (izjema so poletja,ko porjavim in ni opazno)
Naj povem, da sem že večkrat hotela obiskat psih., vendar bi raje najprej poskusila sama preprečit te težave (mogoče s kakšnimi naravnimi zelišči, vajami? nevem).
K depresiji mi tudi pomaga želja po otroku, za katerega se trudiva že 3 leta s pomočjo ginekologov. Zato tudi nebi posegala po tabletah, čeprav bi bilo mogoče bolje. Kaj mi svetujete, kako mi lahko pomagate? Naj še enkrat omenim, da bi najprej poskusila sama, a prosim za navodila! Za odgovore se vam najlepše zahvaljujem in vas lepo pozdravljam!

Draga Tara!

Že v naslovu ste navedli, da imate težave z depresijo in socialno fobijo. Po pogovoru z našo psihologinjo sva ugotovili, da je depresija velikokrat posledica socialnih fobij, ker nas te fobije zavirajo pri samouresničevanju (kot ste sama ugotovila), začnete se izogibati določenim situacijam in potem postanete vedno bolj nezadovolnji s samo sabo – občutek neuspešnosti se povečuje.
Vedeti morate tudi, da so socialne fobije pogoste in, da se jih da dobro odpraviti – poskusite najprej sama, če vam ne uspe, pa se obrnite na vednjsko-kognitivne terapevte, ki vam lahko pomagajo. Sama si lahko pomagate s pomočjo metod in tehnik, ki jih lahko preberete na internetni strani http://www.angelfire.com/mt2/socialnafobija/. predlagam tudi, da si preberete nekatere odgovore (v kolikor jih še niste) iz našega foruma in sicer na temo: SOCIALNA FOBIJA (Primož), NIČ NE ČUTIM (Kaja) in VČASIH TAKO, DRUGIČ SPET TAKO (Meli).

Glede depresije mislim, da ste na pravi poti. Razvila ste mehanizme, ki vam pomagajo, da jo premagate in to je tudi tisto bistveno (seveda ni edino možno). Pomembno je, da najdete zase najboljše načine premagovanja tega stanja (brezvoljnosti, potrtosti…). Žal ne obstaja en recept za vse ljudi s podobnimi težavami, zato je pomembno, da veste kaj vam pomaga. Lahko si pomagate z izkušnjami drugih (nekatere bodo pomagale tudi vam, druge ne, nekatere boste lahko prilagodila zase).
Glede “flekov” (lis) po vratu, obrazu in dekolteju pa naslednje – najbrž veste da smo ljudje zelo različni, kar je, kot vemo, dobro, včasih pa nas lahko to tudi ovira, vendar zato, ker smo mi to svojo drugačnost sprejeli kot oviro. So torej ljudje, ki “zafarbajo” za vsako malenkost in so ljudje, ki (skoraj) nikoli ne zafarbajo.Najprej boste morala to sama sprejeti kot del sebe. Morda vam bo lažje, ker vas je sprejel že fant. Prijateljem oz. v družbi pač recite, da se vam to ves čas dogaja in, da ne morete pomagati in, da to ni nič takega.
S tem, ko boste to sprejela kot del sebe, vas tudi ne bo tako zelo skrbelo kdaj se bo zopet pojavilo in boste manj živčni in tako naj bi se posledično zmanjšalo tudi pojavljanje lis. Če pa se že pojavijo lise, se ne smete preveč sekirati, saj ste že sama ugotovila, da je to zaradi živčnosti.
Če boste imeli kdaj priložnost opazovati kakšnega izkušenega predavatelja, ki je vajen nastopov – opazujte njegov vrat – presenečeni boste!

Veliko uspeha pri premagovanju težav!
Špela, Šent

Tara !

Mislim,da tvoja težava izhaja iz otroštva.
Ne vem,a si imela takšne starše,ki so bili zelo zaščitniški in ti vzbujali strah.
Saj je depresija in sramežljivost posledica strahu.
Tudi ti fleki,so neke vrste alergija,ki se pojavljajo zaradi pretiranega delovanja živcev in imunskega sistema.

Torej v tebi so neka nerazščiščena oz. neizražena čustva,ki si jih potlačila globoko v podzavest,ki pa se občasno kažejo,kot depresije.
Pomagaš si lahko tako,da z raznimi sprostitvenimi tehnikami pobrskaš po svojem spominu,ozavestiš in podoživiš tisto,česar pri sebi ne maraš oz. zaradi česar te okolica noče sprejeti.
Tako se boš osvobodila strahu in depresije.

Ali mi lahko prosim svetujete, od kje naj se naučim sprostitvenih tehnik,mogoče po knjigah? In v kateri založbi se knjigo dobi? Pa še nekaj, pogosto tudi zardevam, verjetno so te težave vse povezane med sabo, pa me zanima, ali se da tudi to odpraviti (zardim že če vidim znanca, kot nekakšno presenečenje-pozit.ali negat). Zelo rada bi poskusila te težave odpraviti, ker sem zaradi njih brez prijateljev, ker se vsem izogibam. Najlepša hvala za odgovor!

Draga Tara!
Sprostitvenih tehnik je mnogo in v vsaki knjižnici se dobi kar nekaj literature na to temo. Najbolje je, da vzamete vse kar je na razpolago na tem področju in sami ugotovite, kakšna tehnika bi vam ustrezala.
V vedenjsko kognitivni terapiji se večinoma uporabljata tehniki trebušno dihanje in progresivna mišična relaksacija, ki sta relativno enostavni. Z natančnimi navodili ju je mogoče dobiti tudi na CD-ju, avtorice Doris Adamovič, pri Inštitutu za klinično psihologijo.
Omenila ste tudi zardevanje, ki se veže na socialno fobijo. Z ustrezno terapijo se da ublažiti ali pa celo odpraviti del simptomatike kot npr. zardevanje, težko dihanje…
Lep pozdrav.

Stara sem 30 let in zardevam odkar vem zase. Včasih sem se zaradi tega (sploh v puberteti) zelo sekirala. Ko sem bila v družbi prijateljev, sem bila težko tiho. Večkrat sem bila najglasnejša. Ko pa sem prišla med ljudi, ki jih nisem poznala, sem zablokirala. Že, ko so me komu predstavili, sem bila kot paradižnik. Da o potenju niti ne govorim. In včasih še danes, ko kakšno rečem in se kar naenkrat zavem, da me posluša več ljudi, pride moja rdeča barva še vedno do izraza. Se pa ne sekiram več. Včasih celo sama pripomnim: Ja saj vem, da imam spet barvo. Ali kaj podobnega in se s tem sprostim, iz svojega farbanja pa naredim štos. In to najbolj pomaga. Verjetno bom farbala celo življenje, to je pač del mene.

Tudi mene najbolj moti zardevanje. Proti simptomom socialne fobije je na voljo več zdravil. To so predvsem antidepresivi.Predpiše ti jih lahko psihiater, ki ti bo vedel tudi svetovati glede terapije. Morda se boš psihiatra branila, toda verjemi, da se s knjigami in “dihalnimi tehnikami” ne boš pozdravila – to je globje v tebi.

lep pozdrav!
sem najstnica in zivim nekje v sloveniji . imam precej vsakdanje probleme,ki se večino ljudi zdijo vsakdanji a jaz zaradi njih skoraj izgubim voljo do zivljenja.pred kratkim me je zapustil fant,ki sem ga neizmerno ljubila,tedaj se je vse začelo . pričela sem se rezati in sem mislila da sem čisto sama,čeprav vem da bi mo druzina vedno stala ob strani,pa da ne omenjam svojih prijateljov,prijateljic,ki bi umrli zame…a meni to ni dovolj,ko sem depresivna,kar sem zadnje čase kar pogosto,se namesto da bi se umirila grem rezati al pa razmišljati o samomoru. poskušala sem ga preboleti a zaman. sedaj sem se dogovorila z prijateljem za 1.spolni odnos,česa me je zelo strah,kajti vem da še nisem pripravljena.ampak za to sem se gogovorila,ker je je skregal z najboljšim prijateljem zaradi mene in sedaj se počutim odgovorno in zaradi tega,da nebi bila več nedolzna,da bi me ta bivši fant gledal v drugačni luči,da bi me imel za pogumnejšo.sedaj ko vam to pišem sem zelo panična,kajti še vedela nisem koliko je 4×7,ker sem tako panična.jaz sem z sabo zadovoljena,vendar me je zelo strah kaj si bo o meni mislil moj prijatelj po spolnem odnosu.kaj če bo mislil,da sem blia slaba?,kaj če me bo grozno bolelo?,a to še ni najhuje,najhuje je, da sem se ravno učeraj zvečer skragala z tem bivšim fantom,ki ga skušam pozabiti.bila sem totalno potrta.izrekel mi je veliko reči,na katere nisem blila pripravljena.rekel mi je,da sem reva ter da problemov ne znam reševati,ter da se grem rezati namesto,da bi jih reševala,kar je tud delno res,kajti razmišljam samo še o moji smrti.zal mi je da sem se rodila.mislim,da bi bil svet boljši,če me nebi bilo.tako noben nebi trpel.prijateljicam nebi bilo treba skrbeti zame,kdaj si bom prerezala use zile ter izkrvavela….nič več nevem kaj naj storim…prosim vas za pomoč…premišljevala sem ze o psihološki pomoči,ampak se mi zdi da sem še premlada za to ..lep pozdrav… CrAzYgirL