strah pred vsem

Pozdrav vsem na tem forumu!

Ne vem, kje bi začela, ko pa je toliko tega. Stara sem 28 let. V otroštvu sem doživljala izkušnje nasilja, alkoholizma, psihičnega terorja, verbalnega nasilja in še mnogo tega. Sicer je bilo vseeno otroštvo lepo, bili so nekateri ljudje, ki so zame skrbeli najlepše na tem svetu. Dve osebi, ki sta mi bili največja vzora, največja opora, sta pred kratkim umrli. Ko pomislim, da ju ne bo skozi vrata, da ne bosta poklicali, itd., ko to dejansko umislim, je občutek grozen, kar meša se mi. Dve osebi še imam, od tega je ena mama in, ko pomislim, da bo nekega dne umrla, sem obupno slabo, meša se mi. Pred leti nisem bila tako navezana nanjo, bila sem samostojna, zelo neodvisna. Potem pa je mami uspel nadaljni psihični teror, da brez nje ne morem živeti in počasi, a vztrajno mi je v možgane začela vcepljati strah in grozo pred vsem. Temu sem se vsa leta uspešno upirala, ne vem zakaj sem zdaj od tega popolnoma odvisna. Ne vem:-(

Primer: motijo jo vsi ljudje, vsaka stvar ji je odveč, je skrajno kritična do mene in še v življenju nisem naredila nobene stvari prav, v vsaki stvari vidi nekaj slabega in predvideva samo slabo. Na primer: v otroštvu in ves čas sem oboževala tunele, sedaj me je, zaradi nje, strah in redno doživljam paniko, ko moram vanje. To se je tako zelo stopnjevalo, da sem se skoraj onesvestila v tunelu medtem, ko sem vozila. Z drugimi besedami – pred tunelom me začne grabiti panika in zdaj sem že tako daleč, da se znam skoraj sama od sebe onesvestit, tudi pri drugih stvareh. Dokler se ne spomnim, da sem v taki situaciji, je vse ok, ko pa mi okoliščina prešine misel, je v trenutku konec. Prej sem se slabo počutila samo pri določenih stvareh, krajih, zdaj me moti vse: bojim se, da bom omedlela v restavraciji sredi kosila, na pijači s prijatelji, med vožnjo, na predavanjih, da bom umrla med vožnjo z letalom, zdaj imam paniko pred vsem, povsod. Bolj si dopovedujem, slabše je. Začaran krog. Strah me je že skorajda vsega. Pogosto mislim na samomor, saj nimam nobenega duševnega miru, nihče me ne razume, opore nimam nikjer. Partner me ima sicer rad, a me sploh ne jemlje resno. Saj se tudi sama včasih ne, imam se poln kufer, a kaj naj naredim??!!?

Poleg klasičnih strahov pred višino, pajki, bolnišnicami, krvjo…, me zadnje mesece najbolj muči, do skrajnosti, strah pred nočjo. Ko se stemni in, ko vem, da bo treba iti spat, me začne grabiti zelo zelo huda panika. že v otroštvu sem se bala teme, a mislim, da ta strah izvira od drugje. Pred nekaj meseci sem bila namreč s partnerjem na dopustu z letalom v eni izmed severnoafriških držav in dokler me ni vrglo domotožje, je bilo super. Potem se je pa neke noči začelo: vso noč sem prečepela ob školjki, bruhat nisem mogla, zdeloval me je samo strah, da ne morem domov dokler ne bo šla redna letalska linija, saj druge povezave ni. Takrat nisem vedela, ali bom preživela ali ne. Dva dni nisem jedla, noči sta bili grozni, bala sem se, da me tako ne bodo spustili na letalo. Potem me je bilo še strah letenja, že vožnja z avtobusom me je zelo mučila. Ko smo končno prišli v slovenijo, sem bila presrečna. Zdaj ne grem več nikamor. Kar nekaj mesecev je že minilo, počasi si upam že it na kak izlet, znotraj domovine, a ko me prime, moram takoj domov, zato si ne upam daleč. Prej me je bilo povsod polno, zdaj nisem nikjer več. Od kod se je vzel ta strah, panika? Pred odhodom me je mama klicala 30x, da ne smem it in mi vcepljala vse možne strahove, kaj se bo zgodilo. Tam je potem to izbruhnilo. Skratka, nimam več nobenega duševnega miru, nihče me ne razume. Kako naj se naučim v miru sprejeti noč? Kako naj jo preživim? Kako naj se rešim vseh strahov, ki mi uničujejo življenje? Preberem kje za kako bolzene, kak strah, in, evo, že sem njegova lastnica. Bolj sem izobražena, slabše je z mano. Včasih se mi zdi kot, da bom kar odtavala nekam v neznano, da bom izgubila zdrav razum. Bojim se hoditi sama, tudi po znanih poteh. Kako naj se rešim misli na samomor? Kako naj partnerju dopovem, da si želim biti normalna, a rabim pomoč, da si ne izmišljujem? Včasih se bojim, da bom ponoči skočila skozi okno, prijela nož… Skratka, kako naj se spravim k sebi? Kje, kako naj najdem mir?

Še bi lahko opisovala, naštevala, a sem že utrujena, drugič…

Hvala vsem za pomoč in veliko duševnega miru vam želim!

Pozdravljena, šeenataka.

Res je v današnji družbi vedno več raznoraznih strahov. Ves ta civilizacijski napredek nam je prinesel marsikaj novega, hkrati s tem pa tudi nove strahove. Vsi strahovi so v glavnem naučeni oz. priučeni, razen tistih nagonskih, ko se gre za življenje. Kot tudi sama omenjaš včasih nisi čutila toliko strahov, kot jih sedaj. Strinjam se s tabo, da mamino obnašanje v tebi povzroča vse te strahove, ki ti onemogočajo normalno in mirno življenje. Verjetno tega ne počne namerno, ampak zato, ker se sama boji. Strah jo je, da bo ostala sama, da bodo jo vsi zapustili, da bo umrla….Na nek način te želi prikleniti nase, ker pa je to tvoja mama, ji težko odrečeš, saj si bila tako vzgajana.
Zato ti verjamem, da nimaš miru, saj se ne moreš posvečati svojemu življenju, ampak si obremenjena z občutki krivde in strahovi.
Da boš dosegla notranji mir, obstaja več načinov. Eden izmed teh je, da si tvoja mama poišče strokovno pomoč ali kako drugače uredi svoje življenje, da te ne bo obremenjevala.
Drugi način, mogoče malo težji zate, pa je, da postaneš imuna na njene težave, da razumeš, da so to njene težave, da si odrasla, da imaš pravico do svojega življenja.
Če bi bil na tvojem mestu, bi mami povedal, da me naj več ne obremenjuje, predlagal bi ji, da si poišče strokovno pomoč, kakšno skupino za samopomoč in da želim živeti svoje življenje. Mislim ,da je to največ, kar bi lahko naredil. Pri sebi pa bi delal na tem, da bi prekinil odvisnost, saj je to edini način, da grem naprej po svoji poti.

Toliko zaenkrat. Če te še kaj zanima, pa kar vprašaj.

Robi.