obsedenost z religijo – rabim pomoč

Imam sestro, ki se je v zadnjih treh letih popolnoma spremenila. Že od nekdaj je bila depresivna, a se je zdravila, jemala zdravila in hodila h psihoterapevtu vsak teden. Nekajkrat je že povedala, da bo naredila samomor in je oddajala svoje stvari, na srečo pa ni nikoli poskušala tega storiti. Sedaj je spet v hudi depresiji inše vedno jemlje zdravila in hodi h psihoterapevtu.

Pred dvema letoma je šla enkrat v cerkev, ko je bila na tleh, bila je pri spovedi, kot kaže ji je duhovnik dal tolažbo in od takrat je vsa spremenjena. Vedno več je brala o religiji, sedaj je že tako, da ne bere nič drugega kot samo življenje svetnikov, molitvenike, sveto pismo in podobne stvari. Ker živimo v nekem zaselku, kjer ni nobene cerkve, že pred službo vstaja ob petih zjutraj in hodi h maši, da ji uspe služba. Če slučajno nima avtomobila, ker si ga deliva, gre peš, in to eno uro hoje, da pride do cerkve. H maši hodi vsak dan.

Vsak dan moli, mislim, da tudi po nekaj ur na dan in to na tleh, na kolenih. Ko nima službe, hodi na verska srečanja. Vse dojema v skladu z bogom. Moje mnenje je, da resničnega življenja sploh ne dojema. V službi ima težave – dela kot čistilka, a je skregana s svojimi sodelavci, ker se jim ne mara prilagodit. Službo je že večkrat pustila. Pred pol leta je šla v samostan, ker je hotela postati nuna, a je prišla na lastno željo ven, ker je čutila da to ni zanjo, bila je depesivna, kregala se je z nunami, in povedala mi je tudi, da se je zaljubila v nekaj tamkajšnjih dominikancov, kjer je bila.

Sama jo poslušam z osuplostjo, saj tega ne morem dojeti vsega tega, njene obsedenosti z religijo. V družini smo krščeni, vendar se z religijo nismo nikoli ukvarjali, edina pobožna je bila babica.Moj oče je že mrtev, z mamo pa težko gledamo sestrimo trpljenje – ne vemo kaj storiti. Videti je namreč, da ni srečna. Pravi, da se moramo ljudje zanašati le na boga, zato se ona zanaša le nanj. Po mojem mnenju se moramo ljudje zanašati nase.

Vsa je zbegana – vsakih nekaj mesecev zamenja službo, ker ni zadovoljna in se naveliča prejšnje. Vsakič, ko začne novo, je vsa navdušena, jo idealizira, potem pa se konča vedno enako, vedno odneha. Tudi z večino svojih prijateljic se je skregala, ker ni mogla dojet, da niso tako pobožne kot ona, in da nimajo vsi enakega verskega prepričanja. Druži se le še z eno, ki pa je, kot sodim po sestrinih besedah, zelo versko usmerjena, podobno kot sestra.

Zadnje čase ni sposobna govoriti o nobeni stvari kot le o Bogu – sama sem ateiska, do vseh ver imam odpor, zato ne morem razsodno presojat to, ali je moja sestra samo verna, ali je versko obsedena. Kje je ločilna črta med obema? Ali njena depresija vpliva na to, da postaja vse bolj versko prepričana?

Vem, da imajo mladi, ki imajo depresijo, večjo nagnjenost h tem, da postanejo zasvojeni z mamili in ostalimi prepovedanimi drogami. ALi to drži tudi v sestrinem primeru?

Kako ji naj pomagam? Mi lahko priporočite kakšno literaturo o verskem fanatizmu?

Zelo težko ubesedim njeno obnašanje v zadnjem letu, ko je postala zelo goreča, a zagotovo ni navadna pobožnost, meni se zdi, da nima stika z realnim svetom in živi za svet svetnikov in cerkev. Moja sestra je preprosto – ZELO ČUDNA.

Prosim svetujte, kako naj z mamo ravnava z njo.

Spoštovani,

priporočal vam bi, da poskušate svojo sestro razumeti, ne pa je obsojati.
Le tako ji boste lahko v pomoč.
Očitno je sestra v religiji in vernih ljudeh našla tolažbo in s tem dobi tudi pozornost, ki je v svoji družini ni dobila. V tem je našla smisel, smisel, da ima za nekaj živeti.
Vidim, da težko sprejemate njeno drugačnost, saj jo označujete za fanatično.
V depresijo je verjetno padla zaradi prevelike mere obsojanja in premalo občutka ljubezni.

Če ji res želite biti v oporo, jo sprejmite takšno, kakršna je.
Za njeno pomoč pa naj poskrbi strokovnjak.

Robi.

Ne gre za to.

Depresivna je bila od otroštva. V zadnjem času je postala še obsedena z religijo. Mislim, da gre za pravo zasvojenost. Njen odnos do vere je namreč že takšen, da izpušča obroke in spanje, zato da se udeležuje maš, vsi prijatelji se oddaljujejo od nje, ker se z vsemi skrega, ker ne dojema, da so oni drugačni od nje… govori lahko le še o bogu in vse ostalo kar govori, je bolj ali manj okoli Boga in krščanskih vrednot. Ne sprejema odgovornosti oziroma se osredotoči na neko nalogo samo za kratek čas. Mislim, da smo z mamo lahko še srečne, da gre v tem primeru za zasvojenost z legitimno religijo in ne zasvojenost s kakšno sekto.

Lepo je, da nekateri najdejo tolažbo v religiji, vendar sumim, da gre tukaj za zasvojenost. Kje je meja?

Spoštovani,

mejo je težko določiti.Je stvar posameznikove interperetacije, ki je podvržena lastnemu mnenju.
Sprašujem se, zakaj je vam pomembno to ali je to obsedenost ali ne ?
Kot sem omenil, ji naj v vsakem primeru pomaga strokovnjak.

Očitno vaša sestra v religiji najde tisto, kar zadovoljuje njeno potrebo. Kakšna je ta potreba in po čem, težko rečem, ker lahko berem le vaše mnenje.
Zdaj rečt, da obsedenost ni, če gre le enkrat na teden k maši, vse kar je več, pa je obsedenost in potem sestri omejevati pogostejše stike, lahko le še poslabša njeno stanje.
Če je možno, jo vprašajte kaj ji religija pomeni in če bo tisto dobila drugje, bo čutila manjšo potrebo po religiji.

Robi.

Vprašala sem ji, kaj ji pomeni religija in sem dobila odgovor le na to, kaj ji pomeni bog.

Povedala je, da ji bog pomeni vse – bolj kot ji pomenimo midve z mamo, bolj kot ji je pomenil pokojni oče, skratka bog ji pomeni bolj kot vse na svetu.

To se mi zdi bolno, po pravici povedano.

Mislim, da je religija do neke mere koristna, če si človek z njo pomaga, se potolaži itd… ona pa je vse bolj žalostna, izgubila je bolj ali manj vse prijatelje, ostajava le midve z mamo, saj edine molčimo, ko vsiljuje svojo vero – drugi so ji vsaj to rekli, da v boga ne verjamejo in že to je povzročilo, da se ne shaja z njimi.

Prav tako je izgubila zanimanje za vse ostale hobije, ki jih je imela prej – samo še bere sveto pismo in hodi na cerkvene shode, prepisuje si iz svetega pisma, bere življenjepise svetnikov, moli, hodi k maši… skratka to je vse, kar še počne.

Dobra stran boga je v tem, da je lahko vse.
Bog je simbol, na katerega lahko prilepimo vse svoje znanje, občutke, prepričanja…skratka bog je lahko vse.Je tisto, kar si želimo, je tisto, kar drugje ne dobimo…

Seveda religija ne bo rešila težav vaše sestre. S tem, ko drugim “vsiljuje” svojo vero, išče lastne potrditve, da ji nekdo prisluhne, ji verjame, želi imeti občutek, da nekaj pomeni, da jo nekdo ima rad….

Torej sama beseda bog pravzaprav ne pove nič. Pomembmno je, kakšne občutke oseba v boga projicira.

Robi.

Zanimiv odgovor. Iskala sem že razloge za njeno fanatičnost po internetu, a takega odgovora še ni bilo.

Če je samo to razlog – da se ne čuti ljubljena, ji bomo z mamo dale bolj vedeti, da jo imamo rade. Sicer roko na srce, do sedaj ji tega ni mankalo, tako meni kot njej je mama izkazovala ljubezen in naklonjenost, problem je pa v tem, da je bila sestra vedno rahlo občutljiva in tarča zbadljivk svojih sovrstnikov in je mogoče iz tega prišlo to.

Hvala za lepo razlago!

In kaj tebe moti, če je ona svojo srečo našla v religiji, kot ti je povedala? Ali ji ne želiš prav to, da je srečna? Ali misliš, da ti veš, kaj je zanjo sreča?

Tudi jaz menim, da pretiravate. Ali vaša sestra nima pravice do odločanja, kaj bo storila s svojim življenjem?
Pa kaj, če je v mladosti prebolela depresijo. Ali ji morda to dejstvo jemlje pravico, da odloča o tem, kaj bo v življenju delala, da bi bila srečna? To je pravzaprav temeljni problem psihiatrije kot stroke. Bolnikom odvzame pravico do odločanja nad svojim telesom, do odločanja na kak način se jih bo zdravilo, odvzame se jim svobodno voljo. To pravico pa se jim za povrh odvzame za zmerom! Bolniku prisodijo diagnozo in mu na podlagi te predpišejo zdravila. Bolnik ne sme imeti nikakršnih pomislekov o predpisani terapiji, enostavno vzeti jo mora. Če ne ga lahko mirne duše pograbi par tehnikov in mu zdravilo na silo injicirajo. Oni že vedo, kaj je za bolnika dobro. Pa četudi se ta potem slini in izgleda kot bebec, pa četudi zaradi previsoke doze pada po tleh, pa četudi zaradi stranskih učinkov ne more brati, hoditi, govoriti. Če se zaradi tega potoži, mu prilepijo še kako dodatno diagnozo (npr. paranoidna shizofrenija) in mu dajo še dodatna zdravila. Ko ga zazdravijo (se pravi, ko nima več “izpadov”), ga pošljejo domov, kjer prihaja k sebi do nadaljnega. Družina ga seveda budno opazuje in čim zazna kakšno drobceno “nepravilnost”, ki je lahko že branje Biblije, večerja po 22 uri zvečer, “čudno” izrečen stavek… Zaženejo alarm:”Aha, spet se začenja!” In že vrtijo telefonsko številko psihiatra, ki seveda zaskrbljeni družini pove, naj pacienta vržejo na finto in ga pripeljejo na remont.
Tako je stigma takemu človeku prilepljena za vse življenje. Ne družina, ne dohtarji, človeku ne priznavajo več pravice do tega, da JE to kar pač JE in hoče biti. Stalno ga nadzirate in mu jemljete pravico do osnovnega človeškega dostojanstva. To je huje, kot v resničnem zaporu, tam ima človek vsaj pravico do odločanja o svojem zdravljenju in o življenjskem prepričanju! Pa kaj če je verska fanatičarka? Saj fanatična ste pravzaprav tudi vi. Tudi ateisti fanatično verujete v Darwinovo teorijo in pozabljate dejstvo, da je le-ta še vedno samo TEORIJA in ne ZAKON (naša profesorica biologije nas je na to dejstvo posebej opozorila). Tudi vi fanatično gledate svojo sestro pod prste in ji ne dovoljujete biti to, kar hoče. Saj ni čudno, da ima raje Boga, kot vse vas. Pa tudi če ga ima, kar naj ga ima! Pravico ima ljubiti, kogar hoče in pravico Ga ima ljubiti bolj, kot ljubi vas!!!

Da pa ne bom prehudo kritična do vas, pa naj rečem da imate do neke mere prav, da v nobeni stvari ni dobro biti preveč fanatičen. Fanatizem je vedno odraz neke notranje stiske. To doživlja sestra, pa tudi vi! Upam si reči, da ko se boste vi sprostili v odnosu do nje in njenega življenja, se bo tudi ona bolj sprostila in začela religijo bolj uravnoteženo doživljati.

Vsem vam želim veliko sožitja in medsebojnega razumevanja!

Pozdravljeni!

Ce bi nas medcloveski odnosi zadovoljevali, potem ne bi imeli potreb po pretiranem raziskovanju sveta, manipulacijah, lazeh in pretiravanjem z religijami.
Po moje je religioznost osnovna potreba cloveka, dokaz : hitro sirjenje predelanih vzhodnjaskih “filozofij” v prevec tehnoloski Evropi- ljudje ocitno nekaj pogresamo v tej tehnoloski druzbi in zato iscemo. Na podoben nacin isce ze celo zivljenje vasa sestra, ki je morda veliko bolj obcutljiva, kot si lahko predstavljate. Mislim da bi bila resitev da je cim bolj samostojna.
V moji druzini je nekdo zbolel za shizofrenijo, vendar, ko razmisljam o vzrokih, pridem do vprasanj kdo je bolj bolan, bolnik, ki ima bolezen crno na belem na izvidu ali drzavne vlade in nekateri posamezniki v njih, ki ljudi dobesedno silijo v propad..
Nasa zivljenja so prepletena, ne samo takrat, ko si delimo denar in sobe!

Zelo zanimivo razmišljanje. Kdo je bolj bolan, ali deklarirani shizofreniki, ali pač vlade tega sveta, ki naravnost silijo v propad.
Ne vem, kaj si bodo o tem mislili moderatorji, a jaz menim, da je v tej degradirani današnji družbi moč čisto vsakemu posamezniku prilepiti takšno ali drugačno psihiatrično diagnozo. Ni ga človeka na tem svetu, ki bi bil lahko še normalen. No, morda kakšen nepismen pastir v zabačenih himalajskih gorah, ki svoj živ dan ni videl televizije ali avtomobila. Čeprav dvomim, da tak osebek še obstaja.

Meni bi gotovo prilepili diagnozo hude paranoidne šizofrenije, ali pa manične depresije, če že ne bipolarne motnje. Itak, da imam simptome vsega naštetega, ampak spričo tega da poskušam preživeti v tej obsedeni gonji za preživetje, so morda ti simptomi kar potrebni. Saj je, roko na srce, človeka med tropom ljubosumnih, tekmovalnih in zahrbtnih ljudi, kar strah biti normalen. Sploh pa – kaj je zares normalno?