zmedena ali zmešana

LP,
stara sem 31 let. Pred 2-mi meseci sem zaključila zvezo s partnerjem, ta je trajala skoraj devet let. In sicer je bila to moja lastna odločitev. Vzrok bi rekla je bil mozaik vsega, kar se mi ni zdelo prav ena kocka pa je bila tudi zatrapanost v drugega moškega. Zavedam se, da nisem samozavestna oseba, ter zelo niham med dnevi, ko vem da bi sama zmogla čisto vse in dnevi, ko bi se najraje usedla v kot in se tresla kot miška. Naj povem še, da mi ni žal, da sem zvezo zaključila, ker sem občutila odtujenost do partnerja oz. si nikakor nisem mogla prestavljati življenja z njim do konca…, in sem raje čeprav z veliko bolečine partnerju to tudi povedala, ker se mi je to zdelo edino pravično- človeka ne morem tako izoriščati in ga vleči za nos. Sedaj se ne morem znebiti občutkov krivde, in pričakujem nekakšno katastrofo s katero bom plačala za svojo odločitev za razhod.sicer naj povem, da sem bila toliko izmučena in zmedena, da sem za nasvet klicala tudi vedeževalko, kar nisem še nikoli storila in verjetno tudi ni bila najbolj pametna ideja. Ne prenesem tega notranjega glasu, ki mi zabija,kaj si storila, ne boš mogla živeti sama in takšne črne in nizke. V moškega v katerega sem se zatreskala je pa zdaj tako tako. Je res kar nekaj starejši od mene (čeprav je bil tudi prejšnji partner) in sploh ne vem ali naj se počutim kot otrok, ki se ima še toliko za naučiti, ne počutim se kot enakovredni partner in sumim, da nisem edina v njegovem življenju. No ja z eno nogo iz zveze z drugo pa takoj v drugo zvezo, čeprav sem si obljubila, da si bom vzela čas zase in se temeljito zamislila o svojem življenju. Iz družine sem pa glede zakona zveze in otrok odnesla precej zmedeno sliko, takšno no da se lahko sprašujem tudi o smislu kakršne koli zveze in zakona, prav tako, ah saj nima smisla saj vidiš kako je bilo pri nas. Joj to pismo bo dolgo.
Drugače pa nasplošno v življenju imam službo v kateri mi je že dolgčas, sem na istem mestu že dve leti in me rutina utesnjuje, tako je bilo do sedaj v vseh službah zamenjala sem jih kar nekaj. Kljub vsemu sem bila vedno do konca vestna, rada imam dobro opravljene stvari. vse te službe so bile “naporne” fizičnega značaja ali pa na nogah cel delovnik.Sem pa tudi pustila faks v prepričanju o lastni nezmožnosti, da ga opravim. Za nekater stvari mi manjka precej vztrajnosti. prepričana sem da nisem sposobna dobiti kakšno boljšo zaposlitev in ne bi bila zmožna opravljati kakšnega zahtevnejšega dela, a me vseeno rutina ubija. in kar preveč rada se primerjam z ostalimi, čeprav poskušam doumeti, da sem zgodba zase, da je življenje moje in ga živim najbolje kot znam. Prebiram tudi literaturo s področja samozavesti, odnosov in psihologije, pa vendar ne zmorem konstantno si vlivati pogum in dvigovati moralo. Prebrala sem tudi kar nekaj sporočil na vašem forumu in sem se odločila, da vam pišem. Hvaležna bom za vsak odgovor, mnenje, nasvete,tudi kritiko ali realno sliko, ki mi jo boste namenili. Ampak potem smo spet tam ali naj dam toliko na mnenje okolice (pa brez zamere prosim), takšen je moj svet neurejen, bi ali ne bi, kaj če bi ali če ne bi, če tistikrat ne bi tega ali bi kako drugače….
Hvala za vaš čas.

Ja…kaj naj rečem….očitno nihaš med nekimi naučenimi družinskimi vzorci in med svojimi željami, kar doživljaš kot občutek zmedenosti.
Moje mnenje je tudi bolj tako tako, saj ne poznam podrobnosti. Zato pa lahko sama iz svojih izkušenj, sedaj, ko si brez partnerja, spoznaš kam so te določene odločitve pripeljale in kaj povzročile.
Na tem svetu namreč veljajo neka pravila in zakoni in če jih poznaš, potem veš kaj določene odločitve prinesejo.
Menim tudi, da bi ti takšno razumevanje omogočilo, da se bolj zaneseš nase in bi tako občutila več samozavesti, namesto, da se zanašaš na tuja mnenja.
Pomembno je tudi, da se zavedaš odgovornosti za svoje misli in dejanja. Verjetno si res v partnerju iskala nekega očeta, oziroma nekoga, na katerega se lahko zaneseš, zato se posledično lahko počutiš kot otrok.
Saj nam življenje le odraža tisto, kar smo, pa čeprav nam želje bežijo v drugo smer.Tisti otrok je še vedno v tebi, vendar rabi tebe, kot samozavestno osebo, da ga vodi, ne pa druge ljudi.
Glede zaposlitve…..saj vedno lahko iščeš novo službo, čeprav si zaposlena. Ne se ustrašiti, ampak naj bo zate izziv. Seveda pa ne tvegaj preveč, saj je težko dandanes dobiti službo in si lahko na to tudi ponosna, da jo imaš.

Torej..veliko uspeha pri spoznavanju sebe.

Robi.