Naj grem zdravniku ali si lahko pomagam sama?

Pozdravljeni!

Slučajno sem naletela na podforum in začela sem pisati…zavedam se, da potrebujem pomoč, pa vendar…še vi mi prosim povejte. Ta teden se odpravljam po napotnico za psihologa, pa tudi upam, da dobim kakšne tablete, ki mi bodo pomagale se pobrati. Sem preveč nosila na plečih in sedaj se že nekaj let sesuvam. Vedno težje je. In zavedam se, kdaj sme depresivna in kaj približno moram storiti, da mi je lažjke iz tega stanje preiti v kao normalno stanje..do naslednje depresije.
Se mi zdi, da sem prvič zapadla v močno depresijo, ko sem imela drugi spontani splav zaporedoma.. takrat sme se zaprla, nisem šla v trgovino, sem se bala ljudi, hodila sem zelo skučeno kot babica, da ne bi koga videla v obraz ali še huje, da mene ne bi kdo videl. Zakaj…ni mi jasno. Pomagala mi je družba iz interneta, da sme se pobrala. Spoznala moškega, se zaljubila in lepo shajala in nato načrtna nosečnost in v sredini nosečnosti jo je partner popihal. Ostala sem sama, v finančni krizi, in tako ej ostalo do danes. Otrok je star 5 let in za vse sem sama. Še zmeraj brez redne zaposlitve, vse na svojih plečih in začenjajo se težave z mojo psiho. Vmes sem spoznala moškega, dve leti sva prijateljevala..jaz sem želela in sem bila resna, on pa malo z menoj, malo z drugimi..bila sem mu rezerva. Grdo je ravnal z menoj. Sama in otrok sva se navadila nanj, ga vzljubila, sedaj pa sem sama na tiho prekinila stike, ker mi ta človek jemlje vso pozitivno energijo, kar jo premorem in si jo naberem.
To je moja zgodba v kratkem sestavku.
Moja depresija pa se vsak mesec veča. Strah pred ljudmi, ne jem, komaj se spravim ven, da se otrok naigra na igralih, prijateljic, ki so proste ob vikendih in praznikih pa ni, ker so vse v razmerjih. Naj še povem, da sme lani si končno kupila en avtek, da lahko otroka kam peljem(seveda zelo star avto, ampak leti ko puščica), po dolgih letih sem dobila stanovanje. In kaj se je zgodilo, ko sme prejela ključe stanovanja? Tri dni sem se jokala in sem hotela umreti od žalosti. Zakaj? Ne vem. To sem čakala 20 let, jaz pa hočem vrniti stanovanje. Po dveh mesecih bivanja v najinem stanovanju, jaz nimam veselja, srečna nisem, sploh mi ni jasno, da je to sedaj najino, nisva več podnajemnika, kjer moraš vedno kimati in se vsake tri leta seliti itd…ne gledam filmov, ker se jočem kot dež, sem na robu joka ves čas, lase si komaj operem, komaj se oblečem…

Tako rada sem včasih kuhala, šla na igrala, se igrala z otrokom doma., smejala sem se, sedaj pa nič več. Razen ko grem honorarno delati, takrat sem ok. Ko pa ni okoli mene nikogar, pa sem znova nula, sama. Vem, osamljena sem. Na netu sem skušala najti sorodno dušo, pa sme obupala od straha, ker tam pa res ni izbor zame. Pardon, ampak res ne.
Ti prazniki so bili zame hudi. Komaj sem se zbudila, komaj sem čakala, da je znova noč.

Ali si lahko sama pomagam? Težko kajne? Seveda je denar tudi ključen tukaj, ker si ne moreva opremiti stanovanja, niti se kam daleč peljati, ni denarja in niti avtek tega ne prenese.
Nisem ves čas v depri, ampak zelo pogosto. Vem, da bi mi služba zelo pomagala, tudi prijateljice…ampak kje najti službo, prijateljice?
Naj grem po napotnico?

Hvala za odgovore. Se opravičujem, ker sme zmedeno napisala, ampak ne grem več popravljati.

Spoštovana,

upam, da ste vtem času že poiskla strokovno pomoč.

Iz navedenega sklepam, da se globoko v sebi obsojate in menite, da niste vredni sreče in ljubezni.
Sram vas je, da niste izpolnili nekih svojih pričakovanj….Ampak na večino stvari v življenju niti ne moremo zavestno vplivati, tako, da nima smisla, da se obsojamo.
Sam verjamem, da sem vedno naredil tisto, kar sem v danem trenutku bil sposoben. In vsaka izkušnja mi lahko pomaga, da drugič naredim bolje.
Zato je treba iti naprej in graditi svojo življenjsko pot, ne pa se ustavljati na stvareh, ki se niso izšle, kot smo si želeli.

samo toliko…

Robi.