nujno potrebujem nasvet….!

sem študentka in že nekaj mesecev imam težave, ki jih ne morem preseči. študiram psihologijo, uspešno sem zaključila letnik z dobrim povprečjem, že nekaj časa imam tudi zelo vredu fanta, s katerim se dobro razumem. problem pa je sledeč; zaradi stresa ob izpitih in ker sem začela poleti prvič jemati kontracepcijske tablete, so se mi pojavile določene težave. sprva kot slabo počutje, kronična utrujenost, napadi slabosti in panike. mislila sem si, da se bo to sčasoma umirilo, a se je v septembru, ko sem odpisala zaključne izpite, le poslabšalo. obiskala sem zdravnika, izvidi krvi so bili dobri, prav tako so mi preverili ščitnico in sladkor. hormonske tablete sem prenehala jemati.(že v otroštvu pa so se mi pojavljale migrene in hormonske motnje – menstruacij namreč nimam najbolj rednih) vse težave sem pripisovala hormonskemu neravnovesju, a v zadnjem mesecu se mi je stanje poslabšalo v psihičnem smislu, postala sem anksiozna, veliko jokam, imam občutke strahu, krivde, panike. začele so se mi pojavljati vsiljene in bizarne misli, ki me močno plašijo, komaj še hodim na faks. res je, da sem v zadnjem letu bolj slabo skrbela za lastno kondicijo v smislu rekreacije in tega, da bi imela kak hobi, dejansko mi je kronično zmanjkovalo časa, saj sem vse vlagala v faks in v vezo, prav tako sem nekako izgubila stike s prijatelji. problem je, ker fantu in družini niti ne upam razložiti kaj se dogaja z menoj, nočem pristati na tabletih ali na terapiji, saj sama študiram poklic ki naj bi pomagal ljudem (zaradi tega je v meni hud konflikt!!!) in vem precej o teh zadevah. skratka, zeloo me je strah, ponoči ne spim več normalno, saj skušam uravnavati tok misli. zadnjič sva šla s fantom gledati nek kriminalno psihološki triler s halucinacijami in blodnjami, dejansko sem bila ob koncu filma popolnoma psihično zlomljena, saj sem še komaj ločila med realnostjo in resničnostjo, ponoči nisem normalno spala. čutim, da imam moteno zaznavanje in se mi pojavljajo bizarne asociacije, vendar se vsega tega zavedam!! in vem, da to ni normalno.težko je, ker tega nikomur ne morem resnično zaupati, sedaj ko sem v takem stanju razmišljam o tem, da bom morala pustiti faks, da je z mano nekaj hudo narobe in kakšna bo moja prihodnost…tako si želim da bi vse to izzvenelo in da bi bila spet takšna kot prej!! Domači mi pravijo da se preveč ukvarjam s sabo in imam bujno domišljijo, s tem se strinjam, saj se zelo hitro vznemirim in prestrašim, tudi v otroštvu sem imela kar nekaj težav zaradi močne in neobvladljive domišljije. zanima me, kaj mislite, kako naj si pomagam? najhuje je, ker ne morem fantu razložiti kaj je narobe z menoj, saj me je strah da ne bo razumel in bo mislil da sem čisto zmešana. v teh dneh sem veliko brala o anksioznosti, psihozah, shizofreniji, obsesivno – kompulzivnih motnjah….vse me še bolj plaši in postavlja se mi vpašanje ali je možno da se to zgodi tudi meni, kako bi to lahko preprečila….takooo me je straaaaah same sebe pliz help!! želim biti duševno zdrava a ta kriza me je čisto povozila…….prestrašena pridna študentka

Žalostno, da na vašem faksu in na podobnih ( socialno delo, medicina, pedagogika…), nimate poskrbljeno, da bi študent dobil takojšno pomoč v stiski – ambulanto ozroma svetovanje takoj. Pri obilici študija o človeški psihi, stiskah, boleznih, bi človek pričakoval, da vam bodo nudili predvsem to in seveda neke vrste supervizijo.
To je res žalostno, saj nisi prvi primer mladega človeka, ki ga študij teh panog totalno zmede.
Poišči pomoč preko svojega zdravnika, zaupaj se prijateljici ali prijatelju – ne rabiš biti neranljiva, vsemogoča…samo zato, ker študiraš kako boš pomagala drugim.
Saj si že sigurno slišala za ta fenomen, da študentje medicine verjamejo, ali se vsaj bojijo, da imajo vsako obolenje, katerega trenutno študirajo.
Lep pozdrav – res poišči nekoga , ki ti je blizu in se zpovej. Mogoče imate celo kakega profesorja, ki bi bil vreden zaupanja?

Ker imam podobne težave, me zanima ali se ti to dogaja vsak dan oz. ali lahko prekineš tok teh misli? Meni se zdi, da gre tudi pri meni za “namišljeno bolezen” oz. za strah pred psihično boleznijo. Ta strah pa povzroča – posledično – te težave. Tudi jaz o tem ne pripovedujem niti domačim, prav iz istega vzroka kot ti. Zdi se mi kot bi brala mojo zgodbo, le da sem starejša od tebe.

Mislim ,da so začele nakopičene stvari ( simtomi ) prihajati na dan.
Že dlje časa bežiš od sebe oz. se ne želiš soočiti z nekim delom sebe. Vsa utrujenost je le znak borbe, ki te izčrpava.

So bili starši strogi do tebe ? So zahtevali, da si popolna ?
V tvoji navadi ni, da bi se zaupala in sproti reševala težave.

Pozdravljeni!

Že iz vašega podpisa ‘prestrašena pridna študentka’ lahko potegnemo vzporednico oziroma hitro vzročno povezovo z vašimi težavami. Predvidevam, da ste po naravi perfekcionist, torej pridna, vestna, delovna itd. To so od vas zahtevali tudi starši (sklepam), čeprav o tem ne govorite. Trenutno se soočate s težavami, ki nekako rušijo vašo ‘perfektno’ samopodobo, ki ste si jo ustvarili in s tem imate ne malo težav. Namreč vaši simptomi bi lahko kazali na hormonsko neravnovesje prav tako pa so tipični za določene duševne motnje in to vas najbolj skrbi. Poleg tega pa še študirate psihologijo in glej ga zlomka, prav vi boste nekoč morali pomagati ljudem s tovrstnimi težavami. Verjemite mi, ker vem, da se s podobnimi težavami sooča večina študentov podobnih študijskih smeri. Poleg tega je že moj predhodnih omenil hipohondrijo študentov medicine, gre za podobno situacijo. Vendar pa vi namesto, da bi si olajšali situacijo in svoje težave zaupali svojim najbližjim, tega ne naredite saj bi to v vaši glavi predstavljalo rušenje vaše samopodobe, bojite se, da bi izpadli šibki in nepopolni. Pa vendar, kdo je? Nihče! Svetujem vam, da se vseeno skušate pogovoriti s fantom. Morda vas takoj resda ne bo razumel, vendar pa če vas ima rad vas bo sigurno skušal razumeti in vam ob tem nudil oporo. Svetujem vam tudi, da se izogibate psihološkim trillerjem in psihiatričnim priročnikom, saj me razumete?
Poleg tega ne vidim prav nič spornega v kolikor bi zdravnik presodil kakršnokoli zdravljenje. Tako kot zdravniki splošne medicine, tudi psihiatri, psihologi, psihoterapevti niso imuni na bolezni, tudi psihične.

Pustite nekoliko ob strani teorijo o anksioznostih, psihozah ipd. ter se osredotočite nase, predvsem kaj si želite, kaj bi radi v prihodnosti, delajte konkretno na sebi in se imejte radi.

Lep pozdrav!
Petra, ŠENT

Jaz pa bi na to pogledala malo bolj optimistično, in sicer…Na faksu dobivaš teoretično znanje, to pa je sedaj soočenje s prakso. Ko boš predelala ta problem, boš imela praktično izkušnjo s tem in boš lahko drugim še veliko bolj pomagala. Za primer ti dam ozdravljene alkoholike, ki vodijo terapevtske skupine. Mislim, da je najboljši svetovalec tisti, ki je šel čez določen problem in ga rešil.

Pa še to, res ne bit preveč stroga do sebe, ker kljub temu, da študiraš na zelo težkem faksu, si le človek, ki ima prav tako strahove in probleme. Bodi nežna do sebe.

hejla, rada bi se vsem zahvalila za podporo….sem bolje, vem da so se nakopičile stvari iz preteklosti in da premalo ozaveščam stvari, ki me mučijo, trenutno sem namreč v notranjem konfliktu zaradi več! dejavnikov, prav tako me na nek način še vedno muči kriza identitete, tako da moram še premisliti kako se bom soočila z vsemi temi stvarmi…
sem pa nekoliko bolje, čeprav imam občasno še hude težave. jazz – sem imela obdobje, ko se mi je to nenehno pojavljalo, sedaj, ko sem dejansko začela razumevati, kaj me muči, kaj je tisto neozaveščeno kar mi je podzavest želela povedati, je tega veliiko manj, tako da razmisli, če imaš kaj še nerazčiščeno v zvezi s seboj, preteklostjo ipd…?
lep pozdrav vsem

Verjetno si se v svoji stroki ničkolikokrat srečala s statistikami,ane…

Recimo statistika samomorilnosti borcev, psihiatrično označenih z istim črkovnim zaporedjem, kot piše moja psevdomarkacja, žalostno priča o najbolj črnem scenariju hudo boleč odstotek ravno tistih, ki so se prvič, morda drugič spoznali s takšno izkušnjo. Tudi sam sem po grozljivo temnih straneh poglavja, ko sem se šele spoznaval v takšnem svetu, dvakrat skoraj zaprl knjigo življenja.

Danes je ravno ta “one” moja igrača, orod(ž)je, identiteta in ponos.:) ..pa čeprav ne le v rožnatih barvah.

Apel tega posta, tam nekje vmes, pa le morda šepetaje izdaja ključek, ki marsikomu ob spolzkem zdrsu nesrečno čofne v kalno mlako..

..ma je tam, veš.. ni izginil.. le..!

adele:

upam, da je s tabo vse v redu in da si se pametno odločila.
Imela sem namreč podobne težave ob npr. gledanju takih ali drugačnih filmov, nanizank (Krog, Skrivnostni otok, Matrica, itd.).
Gotovo si že poiskala pomoč in veš, da imaš na voljo dve možnosti: ena je, da se izogibaš takšnim ali drugačnim situacijam (vključuje tudi pretiran stres, pomanjkanje gibanja in podobno), druga pa, da stopiš do psihiatra, mu zaupaš svoje težave in ti ta da enega izmed novejših in tako boljših antipsihotikov. Vsekakor ti predlagam drugo rešitev, ker je MNOGO boljša zate, znebila se boš skoraj (?, odvisno od posameznika) vseh neutemeljenih strahov, izničila nanašalne (predpostavljam, da se te dogajajo, ko gledaš ‘zapletene’ filme) ideje, itd. Antipsihotiki, verjemi, delajo čudeže.
kar se fanta tiče – če bo mislil, da si ‘zmešana’, ni zate. Mene je moj zapustil ob bolezni, takega, ki bo to sprejel, je sicer težko dobiti, a so izjeme, verjemi mi.
Kar se jemanja antipsihotikov tiče pa sledeče, ni potrebno, da jih potem jemlje celo življenje, zadošča povprečno pet let, nato se jih lahko počasi začne opuščati, pa saj to gotovo že veš…
Vse dobro,
Mihela

adele:

upam, da je s tabo vse v redu in da si se pametno odločila.
Imela sem namreč podobne težave ob npr. gledanju takih ali drugačnih filmov, nanizank (Krog, Skrivnostni otok, Matrica, itd.).
Gotovo si že poiskala pomoč in veš, da imaš na voljo dve možnosti: ena je, da se izogibaš takšnim ali drugačnim situacijam (vključuje tudi pretiran stres, pomanjkanje gibanja in podobno), druga pa, da stopiš do psihiatra, mu zaupaš svoje težave in ti ta da enega izmed novejših in tako boljših antipsihotikov. Vsekakor ti predlagam drugo rešitev, ker je MNOGO boljša zate, znebila se boš skoraj (?, odvisno od posameznika) vseh neutemeljenih strahov, izničila nanašalne (predpostavljam, da se te dogajajo, ko gledaš ‘zapletene’ filme) ideje, itd. Antipsihotiki, verjemi, delajo čudeže.
kar se fanta tiče – če bo mislil, da si ‘zmešana’, ni zate. Mene je moj zapustil ob bolezni, takega, ki bo to sprejel, je sicer težko dobiti, a so izjeme, verjemi mi.
Kar se jemanja antipsihotikov tiče pa sledeče, ni potrebno, da jih potem jemlje celo življenje, zadošča povprečno pet let, nato se jih lahko počasi začne opuščati, pa saj to gotovo že veš…
Vse dobro,
Mihela