v mislih

Pozdravljeni !

Imam eno vprašanje, upam da ne zveni otročje.
Kar naprej imam nekoga v mislih, ali tudi ta oseba potemtakem misli name ?

Hvala ,lp.

Ni njno. Če je ta osea zelo senzibilna, sproščena, umirjena in pripravljana prisluhniti sporočilom, potem da, sicer pa ne. Sicer pa, če ta osea ni takšna, kot sem zgoraj opisal, je najbrže vseeno, če sprejema sporočila ali ne, mar ne?

G.Igor !

Hvala za odgovor,upam da jaz ne sprejemam njegovih sporočil, je pa tako s to osebo, da sedaj živiva naprej vsak z svojim partnerjem, ne želim si njegove ljubezni oba sva se odločila da prekinema (prevelike razlike tudi med družinama,različna vera,njegovi so kar zelo verni).Je duhoven,kar me je zelo privlačilo, saj sem sama takrat bila manj,mislim da sma imela globok čuteč odnos, kot bi se res najdla,z njim mi je že sprehod, sedenje na klopci, držanje za roke dalo vse .In sedaj si želim da bi bila le prijatelja,želela bi si ga v svojem življenju kot zaupnika,prijatelja,za pogovor, nasvet.Ne vem zakaj ga ne pozabim in ne živim na nek način v preteklosti, ta želja ne vem od kod prihaja,meni se zdi da moja duša hrepeni po njegovi.A sem zmedena a je to bila le ljubezen,a pustim času čas.

lp

Najbolje je res pustiti času čas. On vedno poskrbi, da takšne dogodke počasi prekrije patina. Če bi bila to prava ljubezen, bi to vedela takoj. Tako pa si morda ogledaš v slovarju besedo KATHEKSA, nekaj, kar prepogosto zamenjujemo z ljubeznijo.

Pozdravljeni !

Hvala za odgovor,mislim da sem prišla do pravega spoznanja.Vesela sem da me ne obremenjuje več to.

Lepo se imejte.Tisto o ženskah je prav simpatično.
lp

Prosim prosim…. Sicer pa menim, vsaj po Zadnjem stavku, da niste gledali v pravi slovar. Dr. M.Scott Peck je pisal o tem – prevod dr. Ziherl – najbrže malo drugače, kot Toporošič…..

Mi lahko poveste kaj naj bi točno pomenilo potem.

Hvala,lp.

Zdaj me boš prisilila, da se bom razpisal o katheksi. Pa nič ne de in prosim, ne imej slabega občutka. Zavezan sem se pač MON-u in temu forumi, ker to počnem z ljubeznijo…

Ljubezen je dejavnost. To nas pripelje do napačne predstave o ljubezni, ki jo moramo pojasniti. Ljubezen ni občutek. Mnogi, zelo mnogi ljudje, ki imajo občutek ljubezni in se celo vedejo v skladu s tem občutkom, počnejo marsikaj neljubečega in razdiralnega. Po drugi strani pa se bo resnično ljubeč človek lahko vedel prav ljubeče in konstruktivno do človeka, ki ga sicer zavestno sploh ne mara.

Občutek ljubezni je čustvo, ki spremlja izkušnjo kathekse. Katheksa je postopek, v katerem postane neki predmet za nas pomemben. Ko je ta predmet, ki ga običajno imenujemo predmet ljubezni, kathektiran, je poln naše energije, kot bi bil del nas samih in ta odnos med nami in tem predmetom, v katerega smo vložili svojo energijo, se imenuje katheksa. Ker imamo hkrati lahko več takih odnosov, govorimo o naših katheksah. Potek umikanja naše energije z ljubljenega predmeta tako, da ta za nas izgubi svojo pomembnost, se imenuje dekathektiranje. Zmotno prepričanje, da je ljubezen občutek, je posledica tega, da zamenjujemo kathektiranje z ljubeznijo. Ta zmota je razumljiva, ker sta to zelo podob¬na procesa, a kljub temu obstajajo med njima očitne razlike. Prvič kot smo že omenili, lahko kathektiramo katerikoli predmet, živ ali neživ, z dušo ali brez nje. Tako lahko človek kathektira borzo ali pa kos nakita in pri tem čuti ljubezen do teh stvari. Drugič, dejstvo, da smo kathektirali drugega človeka, še ne pomeni, da nam je kaj prida mar za njegov duhov¬ni razvoj. V resnici se odvisen človek boji duhovnega razvoja kathektira¬nega partnerja. Mati, ki je vztrajala pri tem, da vozi svojega sina v šolo, in ,z nje, ga je očitno kathektirala; zanjo je bil pomemben, ni pa ji bilo mar njegovega duhovnega razvoja. Tretjič, moč naših katheks pogosto nima nič opraviti z razumnostjo ali ravnanjem (dolžnostjo). Dva tujca se lahko srečata v gostilni in kathektirata drug drugega tako, da ni v tistem trenut¬ku nič – niti prej dogovorjeni zmenki niti dane obljube niti družina – pomembnejše od zadovoljitve njune spolne želje. Seveda so lahko naše kat¬hekse površne in trenutne. Takoj ko zadovoljita svojo spolno slo, se bosta človeka, ki smo ju omenili, morda zdela drug drugemu neprivlačna in zo¬prna. Torej lahko nekaj dekathektiramo skoraj tako hitro, kot smo kathektirali.

Prava ljubezen pa, nasprotno, vsebuje dolžnost in določeno razumnost. Kadar skrbimo za duhovno rast nekoga, potem vemo, da pomanjkanje občutka dolžnosti utegne škodovati in da je dolžnost do tega človeka verjetno nujna, če hočemo učinkovito izraziti zanimanje zanj. Zato ima občutek dolžnosti ključni pomen za psihoterapevtski odnos. Skoraj nemogoče je, da bi se pacient osebnostno spreminjal brez terapevtskega zavez
nlštva s terapevtom. Z drugimi besedami, preden pacient tvega kakšno večjo spremembo, mora čutiti moč in gotovost, ki jo daje zaupanje, da je terapevt njegov stalen in trden zaveznik. Da pa bi se to zavezništvo res razvilo, mora terapevt pokazati pacientu – navadno traja to kar nekaj ča¬sa – dosledno in neomajno skrb, ki pa lahko izvira le iz občutka dolžnosti. To seveda ne pomeni, da si terapevt vedno želi poslušati pacienta. Dolž¬nost pomeni, da terapevt pacienta posluša, pa če mu je to všeč ali ne. Enako je v zakonu. V ustvarjalnem zakonu, tako kot pri ustvarjalni tera¬piji, se morata partnerja redno, vsak dan in kot po dogovoru posvečati drug drugemu in svojemu odnosu, ne glede na to, kako se počutita. Kot smo že omenili, vsak par slej ko prej neha biti zaljubljen, in v tem trenut¬ku, ko izgine nagon po parjenju, nastopi priložnost za pravo ljubezen. Ravno takrat, ko zakonca ne čutita več potrebe, da bi bila ves čas skupaj, ampak nasprotno, da bi bila raje nekaj časa narazen, se začne preizkušnja njune ljubezni in ugotavljanja, ali je sploh navzoča ali ne.

To ne pomeni, da partnerji v trdnih, ustvarjalnih odnosih, kakršna sta intenzivna psihoterapija ali zakon, ne kathektirajo na različne načine drug drugega in tega odnosa samega; seveda ga. To pomeni le, da je prava ljubezen več kot katheksa. Kadar ljubezen obstaja, obstaja s kathekso ali brez nje in z občutkom ljubezni ali brez njega. Je pa lažje – in tudi bolj zabavno – ljubiti s kathekso in z občutkom ljubezni. Vendar pa je mogoče ljubiti brez kathekse in brez občutkov ljubezni, in v izpolnjevanju te mož¬nosti se prava in izvrstna ljubezen razlikuje od navadne kathekse. Ključna beseda v tej razliki je hotenje. Ljubezen sem opredelil kot hotenje ponu¬diti samega sebe, da bi spodbudili svojo duhovno rast ali duhovno rast koga drugega. Prava ljubezen izvira iz hotenja, ne pa iz čustev. Človek, ki resnično ljubi, počne to zato, ker se je odločil, da bo ljubil. Ta človek se je zavezal ljubezni, pa če je občutek ljubezni navzoč ali ne. Če je navzoč, toliko bolje; če ni, bosta zavezanost ljubezni in hotenje ljubezni kljub temu delovala. Nasprotno pa ni samo mogoče, ampak je nujno, da se ljubeč človek izogiba delovanju na osnovi občutka ljubezni. Lahko srečam žensko, ki me močno privlači in za katero čutim, da bi jo lahko ljubil. Vendar pa bi bilo to v tem trenutku pogubno za moj zakon; tako si rečem glasno ali sam pri sebi: »Rad bi te ljubil, a te ne bom«. Podobno lahko terapevt zavrne novega pacienta, ki je v marsikaterem pogledu zelo privlačen in bi verjet¬no pri terapiji uspel, ker je njegov čas že ves posvečen drugim pacientom, med katerimi je marsikdo bistveno manj privlačen in bolj težaven. Res¬nična ljubezen ni občutek, ki bi nas preplavil. To je premišljena in zavezu¬joča odločitev.

Ker je dokaj v navadi, da zamenjujemo ljubezen z občutkom ljubezni, imajo ljudje cel kup možnosti za varanje samega sebe. Alkoholik, ki bi ga v tistem trenutku njegova žena in otroci nujno potrebovali, sedi v gostilni s solzami v očeh in pripoveduje gostilničarju, da ima resnično rad svojo družino. Ljudje, ki zanemarjajo svoje otroke na najhujši mogoči način, se imajo pogosto za najbolj ljubeče starše. Jasno je, da ima to zamenjavanje ljubezni z občutkom ljubezni neki svoj smisel; lahko je in niti najmanj ne¬prijetno ni najti dokaze za ljubezen v lastnih občutkih. Iskanje dokazov ljubezniv človekovih dejanjih utegne biti težko in boleče. Ker pa je res¬nična ljubezen hoteno dejanje, ki pogosto prekaša kratkotrajne občutke ljubezni ali kathekse, bi bilo pravilno reči: »Ljubezen se kaže po svojih dejanjih.« Ljubezen in neljubezen, tako kot dobro in zlo, sta tudi objektivna in ne samo subjektivna pojava.

Hvala,mislim da sem razumela,sicer sem si predstavljala ,da je nekako tako
in prenehala misliti nanj saj nima smisla in mi je brezveze.
Tko da sem res dobila pravi odgovor.
LP

Res je ljubezen le odločitev znotraj sebe. Ljubezen so sebe, če se odločiš za svoj duhovni razvoj in ljubezen do drugega (kar je pravzaprav v prvi vrsti ljubezen do sebe), če se odločiš za njegov (njen) duhovni razvoj. V tem zadnjem primeru gre pravzaprav tudi za tvoj razvoj, le da se ga ne zavedaš in se izkrastilizira šele kasneje..

Zanimivo je, da k nam pridejo osebe za katere smo prosili (smo si jih želeli) in ki so najboljša poteza, iz katere se lahko nekaj naučimo.. pa nas včasih popade občutek nesigurnosti in strahu, ko pridejo k nam. Vsakršen izgovor je dober.. da ni treba imeti odkritega opravka z njimi (oz.odkritega opravka z samim sabo).

In kaj narediš, ko pride nesigurnost oz.strah zaradi drugega? (čeprav je vzrok v nas samih)

Ko pride nesigurnost in strah zaradi drugega, poiščeš in odpravljaš vzrok v sami sebi.