Depresija, libido, spolnost…

Pozdravljeni,
sem ženska stara 40 let, moj partner jih ima 38. V zvezi sva 4 leta. Sem privlačna in seksy za mnoge -a ne vem če za mojega fanta.
Najin problem je v tem da spolnosti- skorajda nimava več kot 6 mesecev, mene pa to vedno bolj razjeda. Naj opišem situacijo, ki je kar zapletena.
Fant ima že od začetka najine veze (pa še najbrž od prej) težave z erekcijo. Sama sem prepričana da so vzroki v njegovi glavi. V začetku najine veze (2 leti) s spolnostjo ni bilo težav, imela sva odnose 3-5 na teden. Njegova erekcija je bila odlična, nekajkrat se je sicer zgodilo, da je ni bilo, vendar si s tem nisem belila glave, saj sem »zadevo« pripisovala utrujenosti in stresu. Sčasoma, po 2 letih je bilo sicer intimnih odnosov manj, vendar se čez kvaliteto ne morem pritoževati. Lani poleti sva se odločila, da se preseliva skupaj, saj sva pred tem živela vsak v svojem stanovanju, na koncu samo še v mojem, zato sva se odločila za skupno življenje. Od takrat pa tema! Nazadnje ko sva imela spolni odnos in ni bilo nič, sem bruhnila v jok (vem, napačna reakcija), saj sem krivila sebe, da sem postala totalno nesposobna. O tem sva se pogovorila, krivil je izgubo službe, prodajo stanovanja, novo posteljo, nazadnje depresijo in tablete Cipralex, ki so mu že tako nizek libido še bolj zbile. Zadnjih 7 mesecev se počutim, kot da sem doma samo še kuharica in čistilka, ki še »fehta« za sex.
Skupaj sva odšla k partnerski terapevtki, ta je ugotovila, da moj fant sploh ne trpi za depresijo, temveč ima razpoloženjske motnje. Sicer pa je tudi drugače bol pasiven. Brez problema že 7 mesecev 24/7 buli v računalnik in TV. Sem pa tja si naredi kaj za jest (a raje ne), kaj pospravi (če se mu reče), v njem ni nobene želje, nobenih ciljev…
Po drugi strani od njega dobivam veliko nežnosti. Je prijazen z mano, me crklja, boža lubčka cel dan in večer, a v tem ni nobene strasti ali poželenja. Verjamem, da me ljubi, da mu pomenim veliko, a žal mi njegove besede vodenijo, saj ni nobenih dejanj.
Z njim se je odkrito o spolnosti in željah težko pogovarjati, saj imam občutek, da bi temo kar najhitreje končal. Obljubil mi je vse, od tega, da bo zamenjal psihjatra, ki mu je ob prvem obisku predpisal Cipralex in s tem je bila zadeva končana, do tega, da če se mu libido ne dvigne v roku 14 dni (to je bilo pred 2 mesecema), da bo odšel k specialistu. Vse obljubi – samo, da ne bi več težila. Najina spolnost, čeprav mi ni najbolj pomembna v odnosu, je postala zame frustrirajoča. Ne vidim izhoda, čeprav ga ljubim in sem potrpežljiva, si dopovedujem, da je to samo prehodnega značaja, da bo še vse OK. Pravi mi, naj bom samo prijazna z njim in da se bo uredilo? Kdaj?
Kaj naj naredim, kaj delam narobe, da se me ne dotakne več, čeprav pravi da me ljubi in si me želi? Mene to razjeda tako da me že kar boli, postajam zoprna, sitna, pa ne vidim izhoda. Ima veliko dobrih latnosti in ga imam rada, a vem da to za zvezo ni dovolj. Počasi začenjam razmišljati v tej smeri, da bi ga zapustila.
Se opravičujem ker nisem znala povedati krajše in se vam zahvaljujem za odgovor.

Tvoj partner res ne trpi za depresijo, ampak za motnjo razpoloženja.
Takšno obnašanje je tipično za moškega, ki se je zatekel v svojo “votlino”. Zaprl se je zaradi življenja, ki ni obrestovalo njegovih pričakovanj.
To še lahko ni razlog, da te ne mara. Saj si želi, da ga crkljaš, vendar ti zaradi svojih nerazščiščenih zadev in mogoče tudi nekih zamer, tega ni sposoben vračati. Verjamem, da trpi in ga to, da mu “tečnariš” za sex, samo še bolj obremenjuje. Saj pričakuješ od njega nekaj, česar ti trenutno ne more izpolniti. Če je že prej imel težave z libidom, mu je tvoje nezadovoljstvo, še bolj vzelo zaupanje. To je hudo za moškega,če ima občutek, da ni sposoben zadovoljiti ženske.
Pogovori se z njim in mu pokaži, da ga imaš rada takšnega , kakršen je. Vprašaj ga , kaj ga teži in kaj ti je zameril, ko bo občutil, da ga sprejemaš, se bo odprl in prišel iz svoje “votline”.

To je že vse res, ampak, če začnem bezati, se še bolj zapre. Do kdaj naj pa čakam, da bo prostovolno zlezel iz te otopelosti? Ni več kot 7 mesecev že dovolj? Med pogovorom sem mu že večkrat omenila, da si mora postaviti za cilj, rešitev težav in postaviti rok do katerega se cilj uresniči. Pa je žal to sprejel kot ultimat in mi rekel, da če sem nesrečna z njim naj greva pa narazen!
Zmanjkuje mi idej, kako naj mu pomagam, jemlje mi vso energijo, ker sem stalno v nekem pričakovanju, rezultatov pa nobenih.

Zgleda, da so stvari že prišle tako daleč in so dolgotrajne, da je izgubil vso upanje. Verjetno več ne verjame, da bi se med vama kaj spremenilo. To pomeni, da ti več ne zaupa.
S tem, ko je zaprt, se želi zaščititi. Tudi zaradi težav s sabo, saj, če nima odnosa, tudi ni medsebojnih problemov in težav spolnostjo.

Ne vem, kaj naj še rečem….mogoče te ne jemlje resno in ne verjame, da boš šla stran….Mogoče pričakuje, da se boš pomirila, da ne boš ničesar pričakovala od njega…Saj se boji ponovnega tvojega zavračanja in nezadovoljstva….Potem pa se bo spet počutil prizadetega….