Tesnoba?

Najprej naj se vnaprej opravičim, ker bom pisal zmedeno brez repa in glave in ker bom izpadel kot velik nergač ampak stvar je resna.

Star sem 19 let in že približno 2 leti se mi dogaja, da se enostavno ne morem prepustiti toku. Ne glede na življenjske okoliščine se mi zelo redko zgodi, da lahko pozabim na vse in preprosto uživam. V zadnjem letu bi znal našteti dva ali pa tri primere, pa še ti niso trajali dlje od kake ure. Imam stalen občutek ujetosti. Ta občutek ponavadi ni izražen kot panika in tudi drugače na vzven razen razdražljivosti in popadljivosti ni videti, da bi bilo kaj narobe.

Občutek variira od pasivnega občutka, da je vse nemogoče naporno, do mnogo težjega pritiska. Rudi ni ves čas prisoten enako. So obdobja, ko se ga nikakor ne morem otresti, in so obdobja, ko se stvar kolikor toliko poleže.

V glavnem sem ves čas pod nekim pritiskom do take mere, da to od mene zahteva ogromno energije. Zaradi tega se pogosto počutim izmučenega, čeprav sem zadosti spočit, se zdravo prehranjujem, pijem zadosti tekočine, se ukvarjam s športom, uglavnem poskrbim za to, da do tega nebi prišlo. Ta utrujenost mi še dodatno otežuje boj z ujetostjo. Vem da verjetno ravno moj boj celotno zadevo hrani in poslabša ampak enostavno se ne znam več odklopiti od vsega, da bi si napolnil baterije in videl, da gre tudi drugače.

Čeprav mi gre študij zelo dobro in ne potrebujem veliko učenja me že samo misel na izpite uspe prikovati na tla. Ne gre za to, da jih zaradi tega nebi dobro opravil temveč za to, da vse skupaj postane zelo mučno, čeprav vem, da bi lahko opravil brez težav.

Zanima me, če mi lahko kdo pomaga pojasniti, kaj se dogaja z mano in predvsem kako premagati ta problem? V tej objavi sem napisal samo najbolj izstopajoče značilnosti, ki jih opažam. Če bi bil kdo pripravljen brati rad podam podrobnosti. Želim si, da bi lahko užival življenje in v rezultatih svojega truda, saj mi zaenkrat ta moja tesnoba pobere srečo.

Prosim za odgovore in že v naprej hvala.

Očitno ti nek dogodek ali misel iz preteklosti ne da miru, če prav razumem.
Kakšne misli se ti ob občutku ujetosti porajajo, nisi omenil.

Stanje ujetosti ali nemira lahko povzročijo različni občutki krivde ali da živimo v nasprotju z našimi prepričanji…Mogoče tudi nek strah…strah, da nečesa nismo naredili prav ali strah pred prihodnostjo.
Proti kakšnimi mislimi oz. občutki pa se boriš ? Kaj ti takrat pravi podzavest, če izključiš svoj jaz in le prisluhneš ?

Res je, da te boj izčrpava. Mogoče pa le nečesa nočeš sprejeti ?

So kakšne skupne lastnosti obdobij, ko se stvar poleže ?
Zakaj ti že sama misel na izpite vzame toliko energije ? Misliš, da to ni prav, kar počneš ?

Za kakšen temeljitejši odgovor, bi bilo dobro, če podaš podrobnosti.
Problem bo premagan, ko ga boš razumel. In lahko ti pomagam razumeti.

V glavnem misli o tem, kako mi ne bo uspelo opraviti nalog, ki so pred mano. Pogosto se dogaja da zvečer premišlujem, kako se bom lotil problemov nasledni dan, čeprav vem, da bi ravno zaradi njih moral spati in si hraniti moči. Misli, da nisem dovolj sposoben, da se ne bom odrezal tako kot se znam, misli, da ne bo šlo vse tako kot mora, če ne bom ves čas premišljeval o tem.

Borim se proti občutku, da nimam moči in mislim, da je vse naporno in težko. Na prvo žogo bi rekel, da mi podzavest pravi, naj se samo umirim, da vidim stvari narobe in da je vse vredu.

SKupno obdobjim, ko se poleže, je to, da stvari vidim veliko bolj pozitivno in vsega se stvari lotevam z več veselja, predvsem pa veliko lažje. Misel na izpite mi po mojem vzame energijo zaradi tega ker gre za stres v povezavi s tem, da mislim, da se moram dokazati.

Ko sem prebral tvoj odgovor mi je najbolj v oči skočila ideja, da živim v nasprotju s svojimi prepričanji in strah. Če malo premislim vse skupaj je res da sem se navadil postavljati sebe na zadnje mesto in pozabil kako se za nekaj res trudi. Strah me je neuspeha in strah tega da bo tako ostalo za zmeraj.

Je možno, da sem se navadil sprijazniti z manj, kot bi v resnici rad zaradi česar večkrat do življenja zavzamem pasivno vlogo. Nekje v sebi še vedno vem, da tako ravnanje nisem jaz in vsak trenutek, ko čepim in prenašam realnost, ker sem ji pač pustil, da mi vzame moje sanje, se nekaj v meni še upira tej pasivnosti kar me utrudi in mi vzame energijo?

Hvala za odgovor

Strah se pojavlja zato, ker nočeš sprejeti realnosti.Realnot si ti. Realnost odseva resnico.
Zdravo osebnost lahko gradimo le na tem, da zaupamo v realnost. Realnost ni slaba in ne dobra, ampak je le odsev nas samih, našega dejanskega stanja. Tega, kdo smo.
Kar je uspeh ali neuspeh, je ravno tako interpretacija naših misli in pričakovanj.
Kaj pa ti pričakuješ od sebe ?
Praviš, da ti študij gre dobro, da se niti ne rabiš veliko učiti…in to je realnost. Torej si uspešen. Da bi pa vedno bilo tako, kot si želimo ali sanjamo, pa ni možno. Svet ni tu le zaradi nas.

Tudi načina razmšljanja, ni možno spremeniti čez noč. Za svoj način razmišljanja imamo vedno razloge, da vanj verjamemo. Na primer razmišljanje, da ne bo tako, kot mora biti, seveda povzroči strah. Ker pa nikoli ni tako, kot smo si zamislili, še bolj verjamemo v to in si govorimo…češ, saj je pa res, moj strah in dvom je bil upravičen. In to povzroči začaran krog nezadovoljstva in strahu. S takšnimi prepričanji, je življenje res naporno.Karkoli naredim, nikoli ni dovolj dobro in popolno. Ni občutka miru in varnosti. Mir se pojavil le takrat, ko obupam in se s tem neham podrejati svojim mislim..
Torej, realnost ali življenje odseva nas same. Naši dosežki odsevajo naše sposobnosti. Če danes recimo pretečem 100m v desetih sekundah, potem je to moja sposobnost. Naredil sem, kar sem lahko. S tem se je treba sprijazniti, to je realnost. Na podlagi teh rezultatov, pa potem razmislim, kako naprej, do boljših .
Svojih prepričanj, ne moremo kar izbrisati.Začnemo z zavedanjem. Ko se zavedamo, da nam neka prepričanja povzročajo težave in nezadovoljne, je potrebno zavestno ustaviti takšne misli.
Ko se pojavijo tiste misli in s tem dvomi, je potrebno reči, dovolj…Zaupam vase, naredil sem, kar sem lahko, ko bom videl, kako bo, bom vedel, kako naprej.
Tvoja podzavest ima prav, le zaupati ji moraš.
Iz lastnih izkušenj ti povem, da mi je bilo vedno žal, če nisem zaupal svoji podzavesti. Hotel sem biti pameten, hotel sem nekaj več, ampak življenje vedno pokaže resnico.
Zaupaj sebi in življenju. Šele takrat, ko se pokažejo rezultati, razmišljaj o njih in se vprašaj, zakaj so takšni, kakršni so.
To je pot do uspeha. Tudi padci. Bližnjic ni.