SREČNO IN RAZMIŠLJANJE O BOŽIČU, BOŽIČKU

Vesele Saturnalije in Srečno Novo leto Vam želim.
V branje pa tole razmišljanje Romana Leoharja, ki je mojster borilnih veščin in se med vsem drugim ukvarja tudi z astrologijo.

Vsa čast Kristusu, Mohamedu, Budi in Padmasambavi ter vsem, ki so med ljudi izvorno razširjali božansko Svetlobo srca.

Kaj neki bi lahko imel Božič pri tem… (Jesus pač ni nikoli učil ne čaščenja simbolov, niti stavb. Malikovanje je znova uvedla skupina ljudi, ki že stoletja hlepi po vladanju in predstavlja tiho zapuščino rimskega imperija. Ista, ki s svojimi prefinjenimi vplivi v senci skrbno tke svoje mreže z vsemi tajnimi službami vodilnih držav in je v navezi z vsemi pomembnimi tajnimi združenji finančnega sveta, ki oblikujejo tokove svetovne politike ter povzročajo ciklične finančne zlome. Posredno vpletena v vse velike vojne in preštevilne atentate. Poglavar te nevidne črne vojske, ki deluje izza čaščene fasade nosi titulo Superior General (Praepositus Generalis) in katere tvorec je bil Ignatius Loyola.

11. sept. je bil šele uvod v začetek nove velike verske vojne, na pragu katere se je znašlo zmanipulirano človeštvo, pri čemer je večina trditev o muslimanskih teroristih zgolj oblika spretne psihološke manipulacije. Toda I-net je medtem postal pomemben vir rezultatov številnih primerjalnih raziskav in intervjujev tako raziskovalcev kot zgroženih sodelujočih, ki bodo javnosti postopoma razkrinkale vso umazanijo zakulisja, ki jo spretno prikrivajo nadzorovani svetovni TV mediji s svojimi 90 odstotno polikanimi novicami. Preko P2P kroži dolga vrsta »CD size« filmov, ki odstirajo debele zavese megle.

Božič (mali bog) je med ljudmi gotovo najbolj priljubljen praznik, pa naj gre za tiste, ki verujejo v Kristusa, ki naj bi bil rojen na ta dan, ali pa ga praznujejo le kot tradicionalni ali zgolj družinski praznik. V stoletjih je privzel celo paleto najrazličnejših kulturnih prvin in z njimi šeg, navad ter verovanj; mnoga so predkrščanskega izvora. Za Kristusovo rojstvo so se začeli ljudje zanimati šele v 2. stoletju. Zahod je božič uvedel v 3. stoletju, saj je božič prvič omenjen v Rimu šele leta 336, na Vzhodu pa šele v 4. stoletju. Takrat se je kot datum praznovanja ustalil 25. december, da bi tako prikril poganski praznik “nepremagljivega Sonca”, a se je kljub temu vmes še nekajkrat spremenil. Ta datum je že leta 221 v neki kroniki ponudil učenjak in pesnik Julius Africanus, vendar pa so po raznih preračunavanjih starih koledarjev za Jezusovo rojstvo določali tudi naslednje datume: 28. marec, 2. april, 19. april in 20. maj. Za časa Klemena Aleksandrijskega so tako Božič praznovali 20. maja.

Novo leto, Dies natalis Solis invicti, “Dan nepremagljivega sončnega boga”, povezan tudi z Mitrovim kultom, so Rimljani praznovali 25. decembra, oziroma okoli zimskega solsticija. Ta datum so upoštevali tudi Kelti, Germani, Slovani in druga indoevropska ljudstva, ki so menili, da so se takrat rodili njihovi pomembni bogovi. Svarog, slovanski bog sonca in svetlobe, je imel sina Svarožiča, ki predstavlja solsticijsko mlado sonce, ki bo spet zraslo. Iz tega je s pokristjanjevanjem iz krščanskega Boga nastal Božič, mali Bogec. Tako Cerkvi ni bilo težko prekriti Svarožiča z Božičem, ta dan pa je bil zaradi starega vpliva tudi prvi novoletni dan. Pred tem je bil začetek Novega leta, kar je zelo logično, večinoma okoli spomladanskega enakonočja, z vstopom Sonca v znamenje Ovna, kar se v naravi odraža kot začetek novega letnega ciklusa. Astrološki koledarji se pač povsod začenjajo s pomladnim ekvinokcijem oziroma »vstajenjem Sonca«. Cerkev je svoj praznik Vstajenja oziroma Veliko Noč spretno premaknila na prvo nedeljo po prvi spomladanski polni Luni ???

Cerkev je upala, da bo z uvedbo božiča pregnala razbrzdane poganske obhode grško-rimskih saturnalij in januarskih kalend, vendar pa ji to še dolgo časa ni preveč uspevalo. Del rimskega solsticijskega norenja se je v raznih oblikah ohranil skozi ves december in se šele pozneje zgostil ob novoletnem prazniku, ki še danes ohranja spomin na rimske šege. Zato je 1. januar za Novoletni dan DOLOČIL papež Inocenc XII. šele leta 1691.

Saturnalije V rimskih časih je bil november mesec, ko je bilo na podeželju veliko dela. Kmetje so morali takrat orati in sejati, zato je bilo časa za praznovanja malo. Decembra pa je bila večina poljedelskih opravil že postorjenih. Takrat je utihnilo tudi orožje. Kdo bi se pozimi vojskoval. Ljudje so si lahko odpočili in se sprostili. Zato so od 14. do 24. decembra praznovali pomemben zimski praznik, ki se je imenoval saturnalije. Na saturnalije je močno vplival grški praznik Cronia.

Saturn je bil bog drevja in vinogradništva ter poljedelstva na splošno. Bil je tudi bog miru in obilja ter je po besednem izvoru in prvotnem pomenu isto kot indijski bog Sat.

Saturn je imel dvojni aspekt. Bil je zlovešč, temačen, neizprosen kot čas in smrt, pa tudi prijazen, svetel, človeški, kot bog poljedelstva in Zlate dobe, ko je na svetu vladala harmonija in ravnovesje in ko so bili vsi srečni. Saturn pa je vladal tudi bučnim zabavam, popivanjem, krokanju in orgijam, ki so bile tako značilne za to obdobje.

Izvor saturnalij je precej nejasen in ga je najprej sestavljalo več poljedelskih kmečkih praznikov. Praznik se je končal 25. decembra, ko je praznik otrok, iz katerega je nastal srednjeveški praznik nedolžnih otrok. Nekateri menijo, da so se saturnalije končale s praznikom sigilario, ko so otrokom dajali podobice in figurice. Tedaj naj bi saturnalije trajale namesto sedem, dvanajst dni.

Veseljačenje je v saturnalijah resnično doživelo svoj višek. Na ta praznik je ves Rim ponorel. Proslavljanje se je odlikovalo s pitjem do pijanosti, hrupnimi igrami, kockanjem, ploskanjem, divjimi sprevodi in potapljanjem črno pobarvanih obrazov v ledeno vodo. Med saturnalijami je bilo vse postavljeno na glavo, moški so se oblačili kot ženske, sužnji so bili osvobojeni in oblečeni kot njihovi gospodarji. V spomin na Zlato dobo so gospodarji stregli svoje sužnje, ki so v teh dneh govorili, kar so hoteli. Vse javno življenje je zamrlo. Zaprli so šole, sodišča in ustavili vsa trgovska in vojaška opravila. Med saturnalijami je moral vladati mir.

Saturnalije so postale posebno pomemben praznik leta 217 pred našim štetjem, ko je poraz pri Trasimenskem jezeru, kot uvod v kasnejši Hanibalov vojaški polom v južni Italiji, sprožil versko obnovo. Po verskih svečanostih je sledil velikanski praznik s pojedino, potem pa obdobje neomejenih zabav in razbrzdanega veseljačenja. Ljudje so se celo odpovedali jutranjem kopanju, da bi lahko bili čim dlje za mizo.

V Saturnovem templju pri Kapitolu so hranili državni zaklad. Božji kip ali njegove noge so bile ovite z volnenimi trakovi, da kip ne bi mogel v tem času zapustiti rimskega teritorija. Povoje so odstranili šele, ko so se saturnalije končale. V drugih obdobjih je bil Saturnov kip čez leto zvezan ali priklenjen. Simboliziral je svoboščino in pravice. Ob saturnalijah so ga odvezali, kar je označevalo, da so se v teh dneh razvezali tudi vsi veljavni zakoni, tako da je bilo vse postavljeno na glavo.

Na mnogih koncih so izdelovali in prodajali podobice ali figurice iz gline ali testa, s katerimi so se Rimljani med seboj obdarovali. V tem času so tudi izvolili “kralja”, ki so ga največkrat izbrali med vojaki. Prvotno je predstavljal boga Saturna. Temu kralju je bilo dovoljeno vse. Izpolnili so mu vse, tudi najbolj muhaste želje. V kratkem obdobju vladanja je postavil lastne zakone. Biti poosebljeni “kralj Saturn” je bila velika čast, cena zanjo pa »najvišja«. Saturnalijam podobne praznike srečamo v vsem indoevropskem kulturnem pasu. Poznajo jih Kreta, Rodos in Tesalija, daljni Azteki in drugi. Saturnalije so tudi primerjali z babilonskim praznikom Sacaea, ki predstavlja dvanajst dnevno obdobje kaosa.

Božiček z darili V času, ko se je v Betlehemu rodil mali Jezus, so ljudje na evropskem severu molili k Odinu, ki je bil največji in najmogočnejši bog. V nemško govorečih deželah so ga imenovali Wotan. Odinova žena je bila Frigga, njun sin pa Thor. Dolga stoletja je črnobradi Odin dirjal po nebu severne Evrope v zlati kočiji, ki sta jo vlekla dva konja po imenu “Pravkar vstali” in ” Vseh moči polni”. Odina sta povsod spremljala tudi krokarja Hugin in Mudin. Odin velja za predhodnika Božička, saj se je s širjenjem vpliva rimsko katoliške cerkve, na evropskem severu nenadoma naselil Božiček, konje pa so zamenjali severni jeleni.

V Nemčiji so sicer poznali tudi bitje z imenom Knecht Ruprecht, ki je prinašal darove in kaznoval poredne otroke. V arktičnih področjih, v Sibiriji, severni Kanadi, na Grenlandiji in med severnoameriškimi Indijanci se je pojavljal sredo-zimski obiskovalec, ki se je spuščal z neba, da bi ljudi nagradil ali kaznoval, pač glede na njihova dejanja. Pravzaprav je bil tudi rimski bog Saturn v nekem smislu Božiček.

Finski Božiček »živi na Laponskem«. Ime mu je Joulipukki, kar se zdaj prosto prevaja kot Oče Božič, dobesedno pa pomeni božična koza in je bila v poganskih časih žrtvena žival. Švedski Božiček se imenuje Julbok kar pa pomeni zimski solsticij. Ker zlasti ameriški otroci verjamejo, da Božiček živi na severu Finske, dobi Joulupukki vsako leto na tisoče pisem in na nekatera celo odgovori… Norveški Božiček se imenuje Julenisse ali božični škrat. Germanski, zlasti pa anglosaški svet včasih razlikuje med dvema Božičkoma. Eden je Oče božič, Father Christmas, ki je prvotno nosil darila v Angliji, drugi pa je splošno znani Santa Claus ali še krajše – Santa. Moderni Božiček zahodne, sprva anglosaškle hemisfere je zdaj osvojil že ves svet. Njegovo podobo lahko opazujemo tudi pri nas v ilustracijah ali na božičnih voščilnicah pred prvo svetovno vojno in med obema vojnama ter seveda tudi zdaj. Santa je debelušen majhen mož z dolgo belo brado in rdečo kapo ter rdečim plaščem. Na hrbtu nosi koš z lepo zavitimi darili, okrog pa potuje s sanmi, ki jih vleče navadno osem severnih jelenov. Glede na to, da je krščanski svet že tako temeljito demoliral zemeljsko ozračje, da sneg postaja vse bolj eksotičen pojav, so današnje božičkove sani že opremljene s kolesi. Pobiralci davkov in trgovci pač menijo, da res ni pomembno kako se božiček pelje, važno je da njim pripelje. Številni otroci na Zahodu mislijo, da od leta 1931 dalje Božiček dela za Coca Colo. Ponekod menijo, da je veseljaški Božiček pravzaprav v službi deklarativno protestantskih dežel, t.j. Nizozemske, V.Britanije, ZDA, Kanade, Avstralije, Skandinavije, in polovice Nemčije. In zakaj? Zato, ker protestanti menda ne častijo svetnikov. Rimski-katoliki pa jih, zato je njihov dobrotnik pač Sveti Nikolaj (Miklavž), ki je oblečen cerkvenemu svetniku primerno, nosi palico, ki je na vrhu zlata in zavita v polža ter ne zganja takšnega cirkusa kot tisti protestantski.

No, na naših tleh tudi boljševiškega Dedka Mraza (Ded Moroz) še nismo povsem odrinili v pozabo, saj nam je res dolgo in pridno služil…

Ampak za človeka, pardon potrošnika, pač sploh ni pomembno kateri je kaj kje… važno je, da je fešta, biznis in žur ter da se miza krivi. Je pač že tako bolj demokratično, da za poduhovljenega vernika danes lahko smatramo vsakogar, ki ima za praznike na mizi potico, pirhe, šunko ali kar že pač cerkvene ceremonije kdaj narekujejo. Kot je tudi docela nepomembno, da je bil »amen« morda nekoč prej Amon oziroma Ra. In prav zato tudi z vso demokratično pravico, sredi vatikanskega trga že od leta 1585 dalje, ponosno stoji 320 ton težki in 40 metrov visoki falični simbol – egipčanski obelisk, s pritiklino na vrhu. Isti obelisk, ki je pred tem stal v Neronovem krvavem cirkusu v Rimu. Morda si pa človeštvo res že zasluži streznitev.

Ave 2009