Težave s koncentracijo, strah…

Zaradi težav, ki jih imam že dolgo časa sama s seboj, sem se odločila, da naredim nekaj v tej smeri. Ugotavljam namreč, da mi težave onemogočajo pot do uspeha.

Zavedam se, da težave verjetno izvirajo nekje iz preteklih dogodkov. Imela sem namreč težavno otroštvo, mogoče celo bolj kot sem si hotela priznati. Da je bila mera polna, sem v puberteti doživela še spolno zlorabo, s katero pravzaprav nikoli nisem opravila. Zaupala pa sem se napačnim ljudem in sem se potem nekako zaprla vase – v določeni meri, čeprav tega na prvi pogled ni videti.

Kot osebnost sem zelo komunikativna in odprta, kar preseneča še mene samo. Imam pa en problem: ne upam se javno nastopati, če je prisoten kdorkoli od odraslih, ki ga ne poznam. Glas se mi začne trest in vse povedano pozabim. Problem je v tem, da se temu ne morem izogniti, zato bi rada nekaj naredila v tej smeri. Bilo pa je celo tako, da sem pisala članke, kjer pa so objavili tudi mojo fotografijo, članki so bili sicer dobri in so me pohvalili, ampak jaz sem zaradi tega stisnila rep med noge, brez da bi povedala, zakaj nočem več sodelovati… Nisem si želela niti, da bi bile objavljene začetnice mojega imena. Ob tem včasih pomislim, da bi se poročila samo zaradi tega, da se nebi več pisala enako (vem, da je skrajno bedasto…).

Druga stvar pa je ta, da se ne morem skoncentrirati na svoje delo, zaradi nekega nerazumljivega strahu. Imam tudi strah pred izpiti. Čeprav sem bila opažena kot nadarjena in sem prejemala Zoisovo štipendijo, se ne morem lotit stvari. Ko pa naredim, to pa je zelo površno in na hitro, tudi sedaj na podiplomskem študiju, mi nekako še vedno uspe priti v zgornjih 10%. Vem, da bi lahko naredila več. Ampak to mi pravzaprav ne pomeni toliko, lahko bi bile ocene tudi slabše – gre se za to, da za stvari porabim preveč časa, kar slabša kvaliteto življenja – namesto, da bi bilo hitro in učinkovito. Npr. ob delanju seminarske pol ure delam, 3 ure vmes brskam po internetu, 2 uri pa razmišljam o nepomembnih stvareh!!! Gre pa pravzaprav za stvari, ki me na faksu zanimajo. Ob tem mi je pa tudi vseeno, ali npr. skuham kosilo ali ne, ali sploh pospravim posteljo itd…

Imam hvala bogu razumevajočega partnerja, ampak če bi vedel točno kaj se dogaja, ne vem, če bi me prenašal. Tudi on je imel težavno otroštvo. Ima veliko dela, ki je zahtevno – zvečer pa žal obsedi pred televizijo. Od kar sem z njim, sem postala bolj pasivna in me to potegne s sabo. Da bi to preprečila, sem si naložila veliko dela – faks, razne druge dejavnosti itd., samo da sem čim manj doma. Pride pa do tega, da imam potem toliko obveznosti, ki jih je treba izpeljat, da imam strah, še preden se jih lotim!! In po pravici povedano, potem izpeljem do konca samo tiste, ki so res nujne in h katerim me prisilijo postavljeni roki! Likanja in kuhanja seveda ni zraven… Včasih se potem vprašam, če je to samo lenoba? Ampak pride pa kak dan,ko pa naredim 10x več kot običajno.

Sva pa trenutno z mojim v velikih finančnih težavah in dolgovih. Včasih sem se sekirala, zdaj pa se delam, kot da me ne prizadene, v resnici me po mojem muči tudi nekje v podzavesti.

Zanimivo se mi zdi, namreč, vsi pravijo, da taki strahovi izvirajo iz nesamozavesti, meni se pa zdi, da sem včasih celo preveč samozavestna. Npr. enkrat se je res zgodilo, da je neka oseba, skritizirala moje delo v službi. Pač oseba, za katero sem si mislila, da je neumna in sem ji rekla, da je lahko srečna, da ima mene, ker boljšega zagotovo ne bo dobila. Zakaj si potem ne upam objavljati člankov in imam slabo vest pri oddaji seminarskih nalog in pri izpitih?

Hotela sem se obrnit na dr. Maksa Tuška, ker sem enkrat poslušala njegovo predavanje, ampak žal je menda umrl. Zdel se mi je, da bi me lahko vsaj primerno usmeril na določene strokovnjake, če ne druga. Prosim za nasvet, na koga se lahko obrnem, iščem pa predvsem dobrega psihologa, ki bi ga redno obiskovala in delala primerne vaje tudi doma.

LP

Kot sama ugotavljaš ves ta strah prihaja iz otroštva.Če otrok živi pod grožnjami in se ne čuti varnega, ta strah preide v podzavest in postane del našega življenja.Vsako situacijo, ki bi nas povedla do izpostavljanja, telo doživlja spet kot grožnjo in sprožijo se varovalni ukrepi, ki bi nas obvarovali pred morebitno nevarnostjo.
Po drugi strani pa je naš um naravnan tako, da želi imeti prav in se trudimo, da realnost odseva našo notranjost ( izkušnje iz otroštva…).
Tako se vrtimo v začaranem krogu….Z voljo bi radi dosegli več, ker smo nezadovoljni, podzavest pa nas vleče nazaj v stare okvire.

Pišeš, da imaš razumevajočega partnerja, ampak po drugi strani pa sploh nimata pravega odnosa, saj bežita vsak k svojim “obveznostim”.
Če imata podobne izkušnje iz otroštva, bi si lahko z medsebojnim pogovorom veliko pomagala. Ravno pogovor o otroštvu in strahovih nas osvobaja tega.
Drug drugemu bi lahko bila ogledalo in bi se soočila s preteklostjo in z vzorci, ki vaju bremenijo.

Težko je biti uspešen, če si imela represivno vzgojo. To lahko pomeni nenehne boje.
Zato se bojiš, da bi postala pasivna, saj bi to pomenilo, da slediš vzorcem vzgoje.
Otroštva seveda ni mogoče izbrisati, mogoče pa se je z njim soočiti in ga razumeti.
Zaenkrat opusti to pehanje za uspehom, saj s tem le bežiš od sebe in poglabljaš krizo.

Nabiranje finančnih dolgov ti odseva tvojo osebnost. Torej način, kako urejaš svoje čustvene zadeve. Če jih ne rešuješ sproti, pridejo na plan čez leta z obrestmi.

Sooči se s tem kdo si in boja v tebi ne bo več.