hvaležna, pa vendar ….

Pred 10 leti, se mi je v celoti sesulo življenje, pa sem ga na novo zgradila.

Imam dokaj dobro službo za nedoločen čas, svoje stanovanje, avto, finančno sem neodvisna, moja družinica-sin in jaz sva srečna, se dobro razumeva, v domu vlada zaupanje, velika pripadnost in ljubezen.
Imam nekaj res dobrih prijateljev, veliko znancev, čeprav sem bolj zaprta oseba in se ne vključujem preveč v neka srečanja, bližnje stike.
In kar je najpomembnejše, vsak trenutek se zavedam, da imam veliko srečo, da imam veliko, da je moje življenje sedaj veliko srečnejše kakor takrat pred leti, ko sem še bila v zakonu.
Z bivšim možem sva ostala zelo dobra prijatelja, najino vezo sva oba predelala in razhod smo vsi trije preboleli in sprejeli ločeno življenje, a ostali v res kvalitetnih odnosih.

Pa vendarle nekaj mi manjka, neko zadovoljstvo, nekaj ni prav..

Sem poslovna ženska, veliko delam, sem uspešna in rada delam.
Dneve preživljam v službi, večere, proste dneve z otrokom, ali dobro prijateljico.
Znam se nasmejati, veseliti, sem družabna…

A že 9 let sem sama, brez veze z moškim.
Pravzaprav ne vem, ali mi to manjka… Gre za to, da v vezi nisem bila tako zadovoljna in srečna, kakor sem sedaj.
Priložnosti za vezo z nekom imam, ker sem prijetna oseba, a mi do teh ljudi ni. Ne zavajam jih z nekim upanjem, da bi morda to čez čaz bilo možno, pač pa sem odkrito povedala, da do njih ne čutim tistega, kar bi naj ženska čutila do svojega življenskega sopotnika.
Torej, če bi mi manjkala veza, bi morda stopila v njo, ne vem, najbrž..

Spolnega življenja že vsa ta leta nimam, kajti nisem oseba, ki bi si upala spuščati se v takšne odnose, brez čustev, čeprav so dnevi, ko čutim seveda veliko seksualno ne potešenost. Vem zadovoljiti te potrebe tudi ne bi bil problem, a preprosto ne gre, ne zmorem, sem poskusila.

Veliko razmišljam o sebi, vem, da mi nekaj manjka, pa ne prepoznam v sebi tega odgovora.

Ali gre za to, da mi manjka intimna bližina, nežnost, občutek pripadnosti?

Lepo živim, rada se imam, imam dobro samopodobo, zanesem se sama nase, ne čutim osamljenosti, sama sem toliko kolikor želim..

Res pa je, pred letom sem začela vezo z moškim, ki resnično ustrezna podobi, katero imam v sebi glede svojega partnerja.
Zelo dobro sva se ujemala, počasi gradila odnos, ni prišlo do spolnosti, čeprav je bila želja obojestrankska. veza se zaključila preden se je resnično razvila. Zbolel je za rakom, povedal, da to vse spremeni, da sedaj meni, da resne veze ne bi zmogel.. No ostala sva v občasnih kontaktih, vmes sva se osebno srečala le 2x.
Kadar sva skupaj vlada med nama izredna spolna privlačnost, morda je to razlog, da se resnično izogiba srečanjem z menoj.
Njegovo razpoloženje zelo niha, včasih je gostobeseden, včasih se potegne v daljši molk, ne odgovarja na sporočila, pa se spet javi, itd.
Bolezen napreduje, on se zdravi, je zelo pogumen in se bori.
Vem, da me je razplet te zgodbe prizadel. Vem pa, da sem to predelala in sprejela. Vesela sem, da ostajava prijatelja, čeprav le na daljavo.
Ne oprijemam se upanja, da bi se med nama kaj spremenilo, da bi spret razmišljala o skupni sedanjosti in prihodnjosti, čeprav bi si to z njim želela. Tako pač je,…

Ljubezni je več vrst in jaz je v sebi premorem veliko, veliko je dajam in veliko prejemam, od svojega sina, prijateljev, živali, ne nazadnje skozi nasmeh mimoidočih prijaznih ljudi, na pohodih po slovenskih hribih…

Je ta neizpolnjena ljubezen z njim vzrok mojemu hrepenenju in neizpolnjenosti, ali gre za kaj povsem drugega.
Hvaležna bom za komentarje, za vse, kar boste-upam napisali.

Ja še tole, ko je bil najin odnos še aktiven, sem se počutila drugače. Živela sem na enak način kakor sedaj, le v sebi sem bila nekako polna, zadovoljna. Imela sem občutek, zdaj je pa vse prav… Zapolnil je nek delček praznine v meni, ki ne vem kaj je! Pa čeprav nisva preživljala veliko časa skupaj, ker oba živiva tisti hiter ritem in dolg dalavnik. A bila so srečanja, klici, sporočila, zavest,nekje je, rad me ima in jaz imam rada njega.

Tudi pri meni se dogaja nekaj podobnega kot pri tebi Dona.
Imam svoje stanovanje, prijatelje, ožje sorodstvo, sicer brez otrok.
Sem mlada upokojenka, z dokaj dobro pokojnino, že par let brez partnerja.
Imam vse, pa mi vseeno nekaj manjka, stalno je prisotno neko hrepenenje, želja po nekem človeku, moškemu, ki bi mi izpolnil to manjkajočo vrzel v moji duši.
Ne vem kaj delam narobe, da ne najdem človeka, ki bi ga imela rada in ki bi imel rad mene.
Nisem srečna, pa če se še tako prepričujem, da drugi še tega nimajo.
A mogoče zahtevam preveč? Bi morala biti zadovoljna s tistim kar imam?
Kako “ubiti” to željo ?
Hvala za vaše nasvete.

MATEJ55! Lepo te pozdravljam in upam, da nama še kdo kaj napiše.

Človek je družbeno bitje. Ne moremo sebe prisiliti, da bomo zadovoljni. To nas peha le v depresijo.
Prav tako je nesmiselno se zapirati in se obvarovati pred razočaranji.
Življenje je zato ,da se živi.
Na koncu bomo itak vsi umrli. In pred smrtjo bo nekaterim žal, da življenja, ki je dar, niso izkoristili.