Res me skrbi

Ne vem kaj naj.Imam dva otroka(4,7)Enega sem izgubila pred kratkim v osmem mesecu nosečnosti.
Meni je vse brezveze,ne da se mi živeti in cel čas se derem na otroka.
Res za vsako stvar,imam občutek,da jima ne pustim biti otrok.Vse bi rada imela pospravljeno,čisto,jaz samo čistim vse se mi vrti okoli tega…
Opažam,da je starejši otrok v neki duševni stiski.Večkrat se polula,se zjoče..v očeh se mu vidi žalost,res se mu vidi čista žalost.
Mlajši je pa totalno “neubogljiv” in se tudi dosti kregam na njega.
Jaz se kot mama počutim,grozno.Nesposobno.Rada bi bila večkrat dobre volje,dala otrokoma občutek sreče.Sama sem taka,da če vidim koga slabe volje,mislim da sem jaz razlog za to.Nočem,da bosta moja otroka trpela enako kot jaz,nočem da bosta imela občutek,da sta vzrok za mojo slabo voljo.
Rada ju imam,onadva sta razlog da živim in želim jima vse dobro tega sveta.Samo,ne vem kako naj spravim sebe v red,kako se naj spremenim,saj hodim k psihologu,ampak mi nič ne pomaga.Občutek ki ga nosim v sebi je grozen,utrujajoč.Vest me peče,ker sem taka kot sem.Ne maram se take kot sem.
In cel čas se mi vrti po glavi,kakšna slaba oseba sem.Da si moja otroka ne zaslužita tako živčno razvalino kot sem jaz.Občutek imam,da se mi bo zmešalo.Rada bi videla srečo v njihovih očeh,ne pa žalost!!!!!!

Pozdravljena!

Moje iskreno sožalje,da si izgbula otroka.Vem kako je to!NIč kaj prijeten občutek.V sebi nosiš žalost,strah,občutek manjvrednosti zaradi tega neljubega dogodka.Vsak človek žaluje po svoje.Ti pač na tak način,da se zderaš na otroka,čeprav si tega ne želiš.
Iz tebe kriči žalost in nemoč v tem trenutku.Čas celi rane,a pozabila ne boš nikoli.
Dobro je,da hodiš k psihologu in moram ti reči,da od enkrat,dvakrat,trikra
t ne bo nobenega uspeha.To so terapije na dolgi rok,sicer si pa to verjetno slišala tudi pri psihologu.
Žaluj,žaluj,prejoči in zjoči svojo žalost,stisko.Kot omenjaš živeti moraš za svoja otroka,ki te rabita.A rabita umirjeno,zadovoljno in srečno mamo.Če imaš možnost pojdi na bolniško,delaj na sebi(tisto kar trenutno potrebuješ),morda govori z prijateljicami(čeprav ti je težko o občutkih govoriti).Rabiš ramo da se nanjo lahko nasloniš!Kaj pa partner?se kaj pogovarjata o tej zadevi?ali se je umaknil od tebe in trpi na svoj način?

Rada bi ti dala bolj spodbudne besede,vendar rabiš samo ČAS in ČAS je tvoj zaveznik.
Če rabiš,pogovor se javi – rade volje bom poslušala!

Večinoma sem na forumu spolne zlorabe,tam me tudi najdeš.

Srečno in držim pesti zate.