strahovi

Pozdravljeni!
Javljam se vam zaradi problemov, ki jih doživlja moja mama, posledično pa vsi mi doma. Mogoče je sebično, da pišem o tem, ker situacije ne prenašam več in bi rada kaj spremenila, samo idej, kaj narediti, mi je zmanjkalo.
Problem je v moji mami. Stara je 52 let in že kakšni dve leti opažam ciklične spremembe v njenem vedenju, ki se pojavljajo na 14 dni. To sem si razlagala z meno in hormoni in je bilo (recimo) do sedaj še vzdržno. V zadnjem času pa je situacija postala drugačna. To je povezano z odselitvijo moje starejše sestre in nakupom stanovanja. Mama se boji za vse…ali bodo odobreni krediti, ali je prodajalec stanovanja pošten, zraven pa še vse druge stvari, vezane na mene in sestro…kje sva, kaj počneva (obe sva stari nad 25 let), se nama je kaj zgodilo…Včasih je te svoje skrbi še skrivala, danes ne več. Kar naenkrat izbruhne v jok in kar vidim jo kako se trese v sebi. Vidi stvari, ki so realno nemogoče in ko ji to razložim(o), se strinja, sama pa pravi, da si ne more pomagati. Najbolj mirna se mi zdi, je takrat, ko smo vsi doma, okoli nje in ne more skrbeti za nas.
Naši pristopi do nje so popolnoma različni in bojim se, da celo napačni. Kljub poskusu razumevanja, pri sebi opažam, da me njeni izpadi vedno bolj motijo in to pokažem s povzdignjenim glasom, čeprav tega nočem.
Ali je možno, da je njeno obnašanje povezano samo z meno in hormoni (ni na hormonskih tabletah) ali je možno, da so vzroki kje drugje…so te paranoje bolezenske, bi potrebovala pogovor pri psihiatru, mi ga lahko priporočate?
Hvala za vse odgovore, Urša.

Pozdravljeni!

Na osnovi vašega pisma je težko razvidno ali so simptomi bolj fizične ali bolj psihične narave. Ker obstaja možnost, da je stanje vaše mame povezano tudi s telesnim, hormonskim stanjem, kar je dejansko normalno za njeno starostno obdobje, bi vam svetovala, da gre mama najprej k svojemu lečečemu zdravniku. Če bo ta ugotovil, da bi bilo dobro tudi psihično zdravljenje, jo bo že sam napotil k ustreznemu strokovnjaku. Drugače pa se takrat lahko še enkrat obrnete na nas.

Sicer pa je v opisu zaslediti tudi znake t.i. sindroma ‘prazno gnezdo’. Vsako starostno obdobje ima svoje krize in za srednja leta je značilno, da otroci zapustijo dom, gredo na svoje, so bolj neodvisni in se manj slišijo s starši. In nekaterim staršem, zlasti mamam je to pogosto težko sprejeti.Tistim, ki so pogosto imele ljudi okoli sebe, pa je to še toliko težje. To je namreč del njihove identitete, brez katerega imajo manjši občutek samovrednosti. Zato se začnejo že pretirano vtikati v življenje domačih in pretirano skrbeti zanje. To je tako kot, da imaš občutek, da ti nekaj pomembnega polzi iz rok in želiš potem to obdržati za vsako ceno, vendar žal pogosto narediš ravno obratno. Še posebno kadar gre za ljudi, se ti običajno še bolj odmaknejo od takšnega človeka, ker jih duši.
Če se vam zdi, da je ta sindrom značilen tudi za vašo mamo vam lahko napišem še kaj več, kljub temu pa bi bilo dobro, da gre tudi do lečečega zdravnika (kot sem napisala na začetku).

Lep dan in srečno, Maja.

Pozdravljeni!

V zgornjem opisu sem v določenih opisih prepoznala svojo mamo. Predvsem me zanima kaj več o sindromu praznega gnezda. V kratkem se bom namreč izselila in tako bosta starša ostala sama (sestra se je pred nekaj leti že izselila). Predvsem pri mami opažam v zadnjem času razpoloženjska nihanja, sama se pritožuje nad zdravstvenim stanjem (hormoni). Mene zanima, a obstaja kakšna knjiga, ki bi mami lahko bila v pomoč ali pa bi se mogoče lahko s kom pogovorila? (na kakšnih drugih forumih).

Lep pozdrav,