zveza na daljavo – POMOČ!

Pozdravljeni,

Sem študentka, tik pred diplomo,zadnjega pol leta sem preživela v zvezi na daljavo (2000km), oba stara 24 let, bistra, sposobna, zelo simpatičen par. Odnos je bil ljubeč, načrtovala sva korake do skupnega življenja – v roku enega leta naj bi prišla živet v mesto precej blizu njegovega in tam nadaljevala študij (to sem nameravala že preden sem ga spoznala). Drug v drugem sva videla vse kar sva iskala in se na vseh področjih partnerskega življenja zelo lepo ujela. Videvala sva se enkrat na mesec/dva meseca vsaj za en teden, slišala pa skoraj vsak dan za najmanj eno uro (ponavadi pred spanjem).

Mesec po začetku zveze, mi je priznal, da se je pred dobrim letom znašel v osebni stiski, skušal si je vzeti življenje, rešili so ga in ga zdravili (tableti in skupinska terapija), vse skupaj je nekako pomagalo, po tem je odšel na prostovoljno delo v tujino kjer sva se spoznala in zaljubila. V tem času je našel osebni mir, počutil se je dobro v svoji koži. Po povratku v domovino je začel novo življenje, nov študij v drugem mestu. Pol leta je bilo vse v redu. Kadar nama je bilo hudo sva se tolažila in včasih mi je priznal, da si močno želi ukoreniniti v novem okolju, da želi biti srečen in da me želi v svojem življenju. A povezave nekako ni našel, oz. jo je, ampak jo je začel počasi sabotirati… Kadar je bil v družbi je bil vedno distanciran, a to mene niti ni motilo, z mano je bil drugačen… razen občasno, ko se je umaknil v svoj svet in postal zamišljen, hladen. To sem pripisovala otožnosti, ker ne moreva živeti normalno skupaj (za enkrat). Je izjemno inteligenten moški, kar me na njem tudi zelo privlači in zdelo se mi je da je ta odmaknjenost del njegove osebnosti.

Zdaj pa je, en teden, pred mojim načrtovanim obiskom vse sesul. Rekel je naj ga pozabim, ker mi on ne more prinesti sreče, ker vedno vse prizadene okoli sebe, ker da je on napaka, ki se nebi smela nikoli roditi, ker je prazen, ker ne zna živeti, ker ga tega niso nikoli naučili in da z mano ne more deliti življenja, ker ga on sploh nima. naj si najdem nekoga, ki me bo osrečil… Rekel je nešteto stvari, vse so bile neznosno boleče, vedno pa se je vračal le k sebi in k temu kako on ni za ta svet. Da ne zna živeti in da je prepozno zanj, da ga družba ne sprejme, da ga takoj spregledajo njegov pravi prazni jaz, da so ga doma vzgojili kot deklico – je najmlajši otrok ob dveh sestrah – (tega jazi nisem nikoli opazila, v ničemer!!!), da je mati zbolela, zaradi patetičnega zakona v katerem mora preživljati družino, oče pa jalovo bije svojo bitko z mlini na veter in obenem vse arogantno prepričuje v svoj prav… da on ne more biti tisti, ki mu bom dala otroke, ker jih on ne bo nikoli imel, ker je to napaka…ker ne more skrbeti zame, ker še zase ne more… ker me ne more braniti in zaščititi pred drugimi, ker je slabič… lahko bi pisala še v nedogled. Vidi vse kar bi moral biti, a misli da tega ni moč doseči, ne sprejme se kot človek. Ni mu važno, da imamo vsi brazgotinaste duše, nič se ga več ne dotakne. Prosila sem ga, če lahko vseeno pridem k njemu na obisk, kot prijateljica, če ne želi drugega. Lahko sem samo rama za oporo, lahko se samo pogovarjava, ker ga imam rada, ker ni sam. Pa ni želel… po eno dnevnem premisleku mi je rekel le, da bi samo še bolj trpela, ko ga bom videla takega.

Na začetku mi je zatrjeval, da to ni bolezen, da tako pač je – da on ni človek. Rekel je, da se ne bo skušal več ubiti, ampak da bo počasi propadal – najprej brez mene, potem, brez prijateljev, brez faxa, po mestu bo tavala le še senca… Kmalu sem spregledala, da mora biti tukaj nekaj hudo narobe. Mislim, da potrebuje nekoga – strokovno pomoč. Nekdo mora z njim nazaj v njegovo otroštvo in rešiti kar se rešiti da – strokovno, seveda.

Kaj naj storim? Obljublja mi tudi, da si bo našel pomoč. Med vsem tem bolečim samopomilovanjem in samorazvrednotenjem mi je priznal, da me še vedno ljubi, da ga boli srce, zanima ga če sem v redu, priznal mi je, da pogovor z mano pomaga, a me odriva stran kot žensko, ki ga brezpogojno ljubi. Ali naj vztrajam ali naj se mu uklonim in umaknem? Ne vem ali naj verjamem njegovi želji, da se umaknem. Nasilen ni bil nikoli, tega se ne bojim, ampak to odrivanje že načenja mojo stabilnost in samopodobo. Ali naj se še zaletavam v ta zid s katerim se je obzidal – je to zgolj klic na pomoč ali test, če ga res ljubim dovolj, da ga sprejmem v vsem kar je?

Oprostite za ta dolgi klic na pomoč.

Pozdravljena!

Bom kratka: s takimi se ni vredno zapletati. Tudi če bi ti dovolil priti in bi se nekako stvari uredile, bi se čez čas spet vse sfižilo. Najprej mora fant razčistiti sam s sabo. Če se odloči za propad, je to njegova izbira in ni ti treba zraven gledat, kako se ugnablja.

Tudi če bi se oba trudila, bi bilo zelooo naporno in kdo ve, če bi se na dolgi rok (deset in več let) obneslo. Kot že rečeno: najprej naj se spravi k sebi, si uredi življenje, dokonča študij, ugotovi kaj in koga želi v življenju, šele potem naj vpleta v svoj mali čuden svet še koga. Se ti ne zdi, da bi te takšna zveza bolj izčrpavala kot pa osrečevala?!

Pusti ga na miru, saj očitno to želi. Vem pa, da je težko. Inteligentni moški so zelo privlačni, so pa tudi lahko zelo težavni.

Vse dobro,

Macesen

Pozdravljeni!

Moj nasvet oziroma odgovor bo nekoliko drugačen od predhodnika. Namreč, kot odgovor na vaše vprašanje, odklonilno vedenje vašega fanta je evidenten klic na pomoč. To vam zagotavljam iz izkušenj z delom z ljudmi s težavami v duševnem zdravju. Očitno se je znašel v hudi stiski. Razlog je lahko prenehanje jemanja predpisanie terapije zdravil oziroma drugih oblik pomoči. Po mojem mnenju je nujno potrebno vzpostaviti kontakt z njegovim osebnim zdravnikom oziroma terapevtom in ga skušati prepričati v nadaljevanje terapije, v kolikor to odklanja.

Kaj boste storila vi v tej situaciji je samo vaša odločitev. Zavedati pa se morate, da je partner bolan. Življenje s psihičnim bolnikom je naporno in izčrpajoče, pa vendar se ob primerni terapiji stanje lahko povsem stabilizira. Očitno vas ima rad, prav tako vi njega, torej…… Skušajte obrniti situacijo, lahko se zgodi, da zbolite vi, verjetno bi si želeli, da vam ljubljena oseba stoji ob strani. Samo toliko v razmislek. Situacija pa je sigurno še bolj zapletena zaradi razdalje, ki vaju ločuje.

Razmislite in se odločite pametno!

LP
Petra, ŠENT