O NAJVEČJI KOPIJI V ZGODOVINI ( povzeto po M.Jankoviču in E. Valenčiču )

Jan Irvin je ameriški pisec, producent in dolgoletni neodvisni raziskovalec s področij astroteologije, arheoastronomije, šamanizma, simbolizma, antičnih ter sodobnih mitologij in religij. Je soavtor knjige Astroteologija in šamanizem: razkrivanje zakona dvojnosti v krščanstvu in drugih religijah ter producent dokumentarnega filma Farmakokratska inkvizicija. Njegovo delo je bilo uporabljeno tudi v drugih dokumentarcih, nazadnje v filmu Zeitgeist (Duh časa). Zeitgeist je bil prvič objavljen junija 2007 in je najbolj gledan dokumentarni film na spletu doslej; ogledati si ga je mogoče na http://www.zeitgeistmovie.com. Film Zeitgeist the Movie, ki se ukvarja z nepojasnjenimi vprašanji v zvezi z 11. septembrom 2001 in mednarodnimi finančnimi lobiji, se v bistvu začne s prikazom religije kot organiziranega mita. Zakaj? > Najpomembnejši prispevek filma je prikaz, kako je vse razumsko pogojeno, od ekonomije in oblasti do religije, kako vse temelji na manipulaciji javnosti zaradi političnega nadzora in moči. Če torej hočemo danes govoriti o tem in to tudi resnično razumeti, moramo pogledati daleč nazaj v preteklost in videli bomo, da je bila religija utemeljena na starodavnih mitih z namenom nadzorovanja ljudi. Tisti, ki se tega zavedajo, takoj dojamejo Zeitgeist, tisti, ki so v sebi še vedno razklani in težko sprejmejo, da so jih duhovno in umsko zasužnjili, pa se filmu upirajo. Vendar je Zeitgeist na splošno pri ljudeh začel zbujati številna vprašanja, in to je najpomembnejše.

Sonce je prvotni in glavni predmet čaščenja v tako rekoč vseh antičnih religijah. Kakšen je torej dejanski pomen sonca in pa večnega boja med svetlim/dobrim ter temnim/zlom, kot so si ga ljudje razlagali že pred tisočletji?

> Skoraj vse svetovne religije so deloma podprte s čaščenjem sonca, ki je povezano tudi s čaščenjem in poznavanjem ozvezdij, to pa je znano kot astroteologija in arheoastronomija. Simbolika je pri soncu vidna na več ravneh: njegovo vsakodnevno vzhajanje in zahajanje, menjavanje letnih časov in tako naprej. Ljudje so častili sonce, ker jim je zagotavljalo razmere za življenje in razvoj. Pri starih Egipčanih, recimo, sta se bog sonca in bog teme spopadala vsak dan. To je simbolika večnega boja med dobrim in zlim, ki se je pozneje prenesla v današnje religije.

Omenili ste pojav menjavanja letnih časov, ki so ga starodavne civilizacije zelo dobro poznale. Po svoje so razumele, da sonce jeseni postopoma umira in da se nato 25. decembra spet rodi.

> Točno. Celotno praznovanje 25. decembra izvira že iz časov šamanov; ti so ta dan prvi dojemali kot rojstvo sonca in s tem začetek novega leta. Za kaj torej gre? Od poletnega solsticija se sonce vsak dan pomika bolj proti jugu, ustvarja videz padanja in izgublja moč. Po jesenskem enakonočju noči postajajo vse daljše in sonce torej vedno hitreje umira. Ta pojav traja do zimskega solsticija, ki je 21. ali 22. decembra, ko sonce začne navidezno mirovati in se neha pomikati proti jugu. Beseda solsticij sicer izvira iz latinščine in pomeni “sonce stoji pri miru”. Potem pa se 25. decembra zgodi ključna stvar, sonce se začne pomikati nazaj proti severu. Starodavne civilizacije so to pojmovale kot vnovično rojstvo boga sonca, v naši kulturi pa to poznamo kot Jezusovo rojstvo. Tako kot drugi odrešeniki pred njim je tudi Jezus tesno povezan s t. i. gibanjem sonca. V treh dneh mirovanja decembra sonce zaide tik pod ozvezdjem Južnega križa, iz česar je bilo izpeljano: bog sonca je umrl na križu, spal tri dni, nato pa vnovič vstal.
Pri tem je pomembno vedeti, da so antične kulture pomladno enakonočje razumele kot dokončno zmago boga sonca nad bogom teme, ko je dobro porazilo zlo. Zato tudi Kristusovo vstajenje sodi v to obdobje, prav tako pa to velja za večino njegovih predhodnikov.
Mitološka simbolika izhaja tudi iz 24. decembra, ko se zgodi tole: kmalu po zatonu sonca se nad obzorjem pojavi Orionovo ozvezdje in vse tri zvezde so to noč poravnane v skoraj navpično črto, ta pa kaže naravnost proti zvezdi Sirij, ki vzide nad obzorjem nekaj po polnoči. Stari Egipčani so to zvezdo imenovali Sopdet in je napovedovala poplavljanje Nila. Kristjani so zvezdo poimenovali betlehemska zvezda, Orionovo ozvezdje pa predstavlja tri modrece, ki sledijo tej zvezdi na vzhodu. Okoli pol štirih zjutraj se za Sirijem pojavi konstelacija Device, ki vzide na istem mestu, kjer se zjutraj, 25. decembra, pojavi sonce. Iz tega izhaja, da je boga sonca rodila devica.

Pri starih Egipčanih se je bog novorojenega sonca imenoval Horus. Katere atribute so mu pripisovali?

> Horusa je rodila devica Isis. Njegovemu rojstvu so bile pripisane iste ali zelo podobne značilnosti kot tisočletja pozneje Jezusovemu. Horus je bil rojen 25. decembra, njegovo rojstvo je spremljala zvezda na vzhodu, obdarili so ga trije kralji, pri dvanajstih letih je postal učitelj, krščen je bil, ko je bil star trideset let, nato je začel delovati, imel je dvanajst učencev. Toliko je namreč zodiakalnih znamenj. Kot Jezus za njim je tudi Horus delal čudeže, hodil je po vodi in zdravil bolne, znan je bil po imenih Luč, Resnica, Božji maziljeni sin. Ko ga je izdal Tifon, so Horusa križali, nato je po treh dneh vstal od mrtvih. Tako rekoč identične zgodbe najdemo tudi pri drugih odrešenikih iz vsega takratnega antičnega sveta: Atisu iz Grčije (1200 let pred Jezusom), Krišni iz Indije (900 let pred Jezusom), Dionizu iz Grčije (500 let pred Jezusom), Mitri iz Perzije (1200 let pred Jezusom) in tako naprej, seznam vseh je resnično dolg.

Govorimo o številnih podobnostih med vsemi naštetimi mitološkimi osebnostmi, toda ali med njimi obstajajo tudi kakšne bistvene razlike?

> Seveda, in tu je treba povedati, da je Jezusova mitološka osebnost sestavljenka iz številnih lastnosti bogov antičnih kultur, ki so mu jih pripisali glavni predstavniki zgodnje krščanske cerkve. Jezus ima značilnosti bogov, kot so Horus, Krišna, Mitra, Atis. Veliko ljudi stežka prepozna te stvari, ker se praviloma osredotočajo na razlike med njimi, ampak če te pustimo ob strani in se osredotočimo na podobnosti, vidimo, da so bili vsi rojeni na isti dan in tako naprej, o čemer smo že govorili.

Podobne ponavljajoče se značilnosti kot pri odrešenikih vidimo tudi pri mitoloških prinašalcih zakonov.

> Da, imeli so tudi podobna imena. Najbolj znan je zagotovo Mojzes iz Stare zaveze. Za antične Grke je bil prinašalec zakonov Minos, za stare Egipčane je bil to Mises, za hindujce Manu.

Kaj je še pomembno za razumevanje vseh teh mitoloških osebnosti?

> Pri razumevanju teh osebnosti je treba nujno upoštevati obstoj precesijskih dob. Vsaka doba traja približno 2150 let, kolikor traja dvanajstina popolnega obhoda Zemlje po precesijskem krogu. Vsaka doba ima svoje zodiakalno znamenje in te dobe imenujemo precesijske zato, ker se zodiakalna ozvezdja pomikajo nazaj in ne naprej. Jezus je poosebitev dobe znamenja Rib. Simbolika dveh rib je dobro znana krščanstvu. Eden izmed Jezusovih čudežev je bil, da je množico nahranil z dvema ribama. Pred tem je bila doba Ovna. Judje so častili Mojzesa in ta je bil pogosto upodobljen z ovnovimi rogovi na glavi, judje pa še dandanes trobijo v ovnov rog, imenovan šofar, v Mojzesovo čast. Mojzes je pravzaprav napovedal konec Bikove dobe in začetek nove dobe, dobe v znamenju Ovna. Takrat je druga mitološka osebnost, Mitra, v Perziji enako napovedala konec Bikove dobe in v dokaz temu bika tudi zaklala. Kako se stvari dejansko pomikajo nazaj, vidimo na primeru starih Egipčanov, ki so živeli v dobi Bika. To vidimo pri upodobitvah Horusa in Isis, saj sta bila upodobljena skupaj z bikom.

Zdaj se bližamo izteku dobe Rib in sledila bo doba v znamenju Vodnarja. Tudi glede tega najdemo razlago v Bibliji, tam, kjer je govor o zadnji večerji. Evangelij po Luku 22:7-11 navaja, da je Jezus Petru in Janezu dejal: »Glejta, ko prideta v mesto, vama bo prišel naproti človek, ki bo nosil vrč vode. Pojdita za njim v hišo, v katero bo šel, in recita hišnemu gospodarju: ‘Učitelj ti pravi: Kje je prostor, kjer bi jedel pashalno jagnje s svojimi učenci?’«

Ko govorimo o krščanstvu, ne moremo mimo pojmovanja konca sveta. Kaj to pravzaprav pomeni?

> Misel o koncu sveta izvira iz Evangelija po Mateju 28:20, kjer Jezus reče: »In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Vendar, kot je nasploh značilno za številne zgodovinske prepise in ponatise Biblije, gre tudi pri tem za napačen prevod. V izvirnejšem besedilu je uporabljena beseda doba – aeon, to pomeni, da je Jezus svojim učencem povedal, da bo z njimi do konca dobe. To je logično, saj se bo Jezusova poosebitev znamenja Rib končala s prihodom dobe Vodnarja. Kot pri tem napačnem prevodu si veliko ljudi zmotno razlaga tudi druga sporočila Biblije. V zgodovini imamo veliko primerov, ko so kristjani pobijali nekristjane z opravičilom, češ da je bilo to napovedano v Svetem pismu. Gre za obrnjeno filozofijo, da naj bi Biblija napovedovala te grozljive dogodke, dejansko pa so ljudje tisti, ki jo uporabljajo kot vodnik zanje.

Zanimivo je tudi, da takrat živeči zgodovinarji ne omenjajo Jezusa kot resnične zgodovinske osebnosti, kar je vsaj čudno.

> Da, samo štirje zgodovinarji govorijo o njem. To so Tacit, Plinij mlajši in Svetonij, pa še ti ne omenjajo Jezusa, temveč Krestusa, Krista in Kristusa, to pa ni ime, ampak naziv, ki pomeni maziljeni. Četrti je Jožef Flavij, ki velja za prevaranta že več sto let, čeprav ga nekateri, žal, še vedno navajajo kot verodostojen vir podatkov. Zanimivo je še, da so vsi ti štirje zgodovinarji živeli v času po Jezusu.
Temeljni problem je predvsem, da nimamo na razpolago nobenih zgodovinskih virov, ki ne bi šli skozi roke prepisovalcev, pripadnikov katoliške cerkve. Torej je edina referenca za Jezusov obstoj katoliška cerkev sama. In vemo, koliko časa so potrebovali, da so priznali že samo to, da je Zemlja okrogla. Skratka, nobenih resničnih dokazov ni za njegov obstoj. Jezus je bil domnevno križan na judovski praznik, čeprav se to ne bi nikoli zgodilo. In če bi res počel vse stvari, ki mu jih pripisuje cerkev, bi bilo logično, da bi bil omenjen v številnih zgodovinskih virih iz tistega časa. Pa ni bil.

Če Jezus ni nikoli obstajal in če krščanstvo zgolj replicira starejše mite, kje je potem smisel te religije?

> Gre za duhovno suženjstvo. Če bi ljudje doumeli, da imajo svoj verski nadzor, da je božji tempelj v njih samih, da imajo ustvarjalno moč v sebi, bi začeli sprejemati odgovornost za svoja dejanja, namesto da iščejo zadoščenje zunaj sebe in tako popustijo manipulacijam, s katerimi jih držijo pod nadzorom. Prva stvar, ki jo institucionalizirana religija naredi, je, da ljudi spolno zatre. Potem jim v cerkvah duhovniki dajo lažno evharistijo, ko navajajo Jezusa: “Jej moje telo in pij mojo kri v spomin name.” Toda spomin je v tem primeru nadomestek za vedenje. In ko zaužijejo lažno evharistijo in se nič ne zgodi, jim v cerkvi vcepijo občutke krivde in strahu ter jih obtožijo, da ne verujejo dovolj. Seveda nazadnje hočejo od ljudi denar. V ZDA izdajamo Sveta pisma v vedno preprostejšem jeziku za vedno bolj nepoučeno javnost, kar že samo po sebi dodatno briše izvirna sporočila Biblije. Veliko ljudi pa te knjige niti ne prebere, gredo v cerkev in sprejmejo to, kar jim naloži duhovnik. Znani egiptolog Gerald Massey je nekoč dejal: »Težko mora biti tistim, ki so sprejeli avtoriteto za resnico namesto resnice za avtoriteto.«